Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

več (1.851-1.875)


  1.      dŕsati  -am nedov. (ȓ) 1. premikati (se) po čem z dotikanjem: roka je v temi drsala po vratih in iskala kljuko; drsati s komolcem po mizi; drsati s palico po tleh / kolo (se) drsa ob blatnik (se) drgne, zadeva // drsaje hoditi: nog ni več privzdigovala, samo drsala je; po hodniku so drsali ljudje s težkimi škornji / ženske po kolenih drsajo okrog oltarja 2. gojiti drsanje, ukvarjati se z drsanjem: drsa že od otroških let // nastopati, tekmovati v drsanju: drsala sta na vseh pomembnejših prireditvah dŕsati se hitro se premikati v čevljih ali na drsalkah po ledu: otroci se kepajo in drsajo; vsako nedeljo se hodi drsat na drsališče drsáje: drsaje hoditi drsajóč -a -e: s hodnika so se čuli drsajoči koraki; vrišč drsajočih se otrok ♪
  2.      dŕsen  -sna -o tudi -ó prid. (r̄) 1. ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: cesta je bila zvožena in drsna; vzpenjala sta se po strmem, drsnem pobočju; pren. ta teorija se giblje na precej drsnem področju 2. nanašajoč se na drsenje: drsna ploskev smuči / karnise z drsnimi tiri; kuhinjske omare z drsnimi vrati ◊ aer. drsni let spuščanje jadralnega ali motornega letala pri odvzetem plinu pod najmanjšim možnim kotom; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; drsni upor upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti; grad. drsni opaž premični opaž, ki se uporablja pri gradnji večjih betonskih zgradb; teh. drsni ležaj ležaj, pri katerem je med vrtečim se in mirujočim delom samo plast maziva drsnó prisl., v povedni rabi: zjutraj je bilo zelo drsno ♪
  3.      drúg  -a tudi -á m, mn. drugóvi in drúgi (ȗ) 1. star. tovariš, prijatelj: včasih mu je bil drug; obiskal je skoro vse mladostne drugove; drug iz vojnih dni / pogosto se sestaja s stanovskim drugom iz sosednjega mesta; pren., pesn. Bori, drugovi, dehteči, močni, tihi drugovi kraške samote (S. Kosovel) 2. star. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: bil je njihov trgovski drug / kot del naslova podjetja, v kapitalistični ekonomiki tvrdka XY in drug 3. knjiž. moški, ki živi z žensko skupno življenje: njen življenjski drug / zakonski drug mož 4. etn. ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe: prišla sta ženin in njegov drug; biti, iti za druga; izbrati si koga za druga // rel. bogoslovec, ki organizira in vodi slavje ob novi maši: bil je za druga več novomašnikom ♪
  4.      drugáčen  -čna -o prid. (ȃ) 1. ki se po lastnostih razlikuje od določenega: drugačen je od svojega očeta; poskusiti na drugačen način; to blago je drugačno kot tisto v izložbi / pričakoval sem drugačen odgovor; stvar je treba oceniti tudi z drugačnih vidikov / moral bi biti drugačen; danes so nam potrebni drugačni ljudje 2. ki ni tak kot navadno, ampak spremenjen: danes je nekoliko drugačna / domača vas se mu zdi čisto drugačna ● kmalu bo drugačnih misli bo spremenil svoje mnenje; ekspr. ni mu všeč ne v takšni ne v drugačni obliki sploh ne; ekspr. zdaj bomo ubrali drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo ♪
  5.      drugáriti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. biti v družbi s kom, zlasti zaradi zabave: Prihajali so ženin in prijatelji večkrat ob sobotah zvečer. Moral sem jim drugariti (F. Finžgar) ♪
  6.      drúgi  -a -o štev. (ū; drugi pomen ȗ) 1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu; otroci iz drugega zakona; otrok v drugem letu starosti; dne 2. [drugega] marca; Filip II.; v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2h; 14h / vsak drugi v vrsti naj stopi naprej; ekspr. skoraj vsak drugi otrok je bolan / druga izdaja časopisa; druga svetovna vojna // po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega: vozili so se v drugem razredu; hotel druge kategorije / na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto / blago druge vrste // glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega: oblastni organ druge stopnje; obrniti se na drugo instanco 2. izmed dveh bolj oddaljen: veslati na drugi breg / na drugem koncu vasi / pisati na drugo stran lista; publ.: po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten; poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv // ki sledi prejšnjemu: en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi; upamo, da bo druga pomlad bolj sončna; letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati 3. ekspr. tak kot pravi: on je drugi Paganini; bila mu je druga mati; hinavščina mu je postala druga narava ● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; star. drugi pot drugič, drugikrat; evfem. spraviti koga na drugi svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; šalj. druga brada mu raste podbradek; pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; pog. to je pa druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; star. druga šola drugi razred nekdanje gimnazije; pog., ekspr. igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni ◊ film. drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; mat. druga potenca kvadrat števila; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; šol. šola druge stopnje srednja šola; študij na drugi stopnji po četrtem semestru pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. tekmo je igrala druga postava slabše moštvo; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji drúgi -a -o 1. samostalniška oblika od drugi: drugi je večji od prvega ∙ prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; žarg., avt. voziti v drugi, z drugo v drugi prestavi; danes sem že v drugo tu vdrugo 2. navadno v zvezi z eden izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na drugem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji // v zvezi z eden, drug izraža medsebojno razmerje: bojita se eden drugega; ovce se tiščijo druga druge; hoditi, padati drug za drugim ♪
  7.      drúgikrat  prisl. (ū) pri ponavljanju na drugem mestu; drugič: že drugikrat se peljem tod // ob drugi(h) priložnosti(h): pa drugikrat kaj več o tem; drugikrat se jezi, danes pa je miren ♪
  8.      drugjé  prisl. (ẹ̄) izraža drug kraj, drugo mesto dejanja, stanja: sedi sem, drugje ni prostora; kje drugje bi več pomenil; tako kot tu ni nikjer drugje; njene misli so vse drugje / ne tu, nekje drugje je njegov pomen ♪
  9.      drúgokategórnik  -a m (ū-ọ̑) žarg., šah. kdor igra, tekmuje v drugi kategoriji: turnirja se je udeležilo več prvokategornikov in drugokategornikov ♪
  10.      drugováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. biti s kom, da ni sam: večkrat mu je drugoval na straži; drugovati komu v bridkosti; v samoti mu je drugoval njegov zvesti pes / gostu sta drugovali domači dekleti; pren. bila je sama, le misel nanj ji je drugovala // redko biti v tovariških, prijateljskih odnosih: od tistega časa sta neprenehoma drugovala 2. redko biti za druga ali družico: ona je bila nevesta, sestra pa je drugovala / drugoval mu je pri novi maši ♪
  11.      drúštvenica  -e ž (ȗ) zastar. članica: število društvenic se je znatno povečalo ♪
  12.      drúštvo  -a s (ȗ) 1. organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih: ustanoviti, razpustiti društvo; pristopiti k društvu; biti, delati v društvu; cerkvena, dijaška, strokovna društva; predsednik društva; občni zbor društva; sprejeti pravila društva / avto-moto društvo; čebelarsko društvo; prostovoljno gasilsko društvo; kulturno-prosvetno društvo; planinsko, telesnovzgojno, turistično društvo; društvo književnikov / Društvo prijateljev mladine ♦ zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu 2. zastar. druščina, družba: ni mogel živeti brez veselega društva / potovati v društvu ljubeznivih dam ♪
  13.      družáben  -bna -o prid. (á ā) 1. nanašajoč se na razvedrilo, zabavo: družabna igra, prireditev / razgibano družabno življenje / uredili so nove družabne prostore / takrat je pokazal svoje družabne spretnosti / prirediti družabni večer gostu na čast ♦ kor. družabni ples ples, namenjen predvsem zabavi // ki je rad med ljudmi in zna zabavati: družaben človek; ni preveč družaben; že od nekdaj je zelo družaben 2. nanašajoč se na medsebojne človeške odnose v določenem okolju, krogu: družabni takt; izpolnjevati družabne obveznosti; oblike družabnega občevanja; družabna pravila // ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družabno bitje 3. zastar. družben: razprava o družabnem pomenu dela; v romanu smeši avtor družabni red svoje dobe družábno prisl.: s temi ljudmi je povezan službeno in družabno; domišlja si, da je družabno več vreden kot drugi ♪
  14.      drúžba  -e ž (ȗ) 1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov: človeška družba; sodobna jugoslovanska družba; gospodarstvo, življenje družbe; družina je osnovna celica družbe; najvplivnejša plast družbe; dialektično pojmovanje družbe; problemi današnje družbe; razvoj, ureditev družbe; odnos do družbe; nauk o družbi / ekonomizirana družba ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča / družba je prevzela v svoje roke vsa proizvajalna sredstva 2. s prilastkom na določen gospodarski in politični način organizirana skupnost ljudi: kapitalistična, socialistična družba; razredna družba; graditev nove, brezrazredne družbe / patriarhalna, rodovno-plemenska družba // ljudje v taki skupnosti: takratna fevdalna družba ga je prezirala 3. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: družba je posedla okoli mize; vsa družba se je imenitno zabavala; uvesti koga v družbo; glasna, vesela družba; izbrana, kavarniška, pivska, zaključena družba; v to gostilno redno zahaja družba profesorjev / vedenje v družbi / bil je vodja rokovnjaške družbe // prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: izogibaj se njegove družbe; sam zase se drži, ne mara družbe, za družbo; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; biti v družbi s kom; ni čutil potrebe po človeški družbi; prijetno se počuti v ženski družbi / povsod se je pojavljala v družbi svoje prijateljice 4. navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji: filmska, letalska, petrolejska, trgovska družba; nacionalizacija bank in zavarovalnih družb / delniška družba družba, ki je pridobila glavnico s prodajo delnic; komanditna družba trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža ● dela mu družbo je z njim, da ni sam; Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine; Prešernova družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, namenjene širokemu krogu bralcev; preg. po slabi družbi rada glava boli ◊ rel. Marijina družba cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli ♪
  15.      drúžbenopolítičen  -čna -o prid. (ȗ-í) nanašajoč se na politično življenje družbe: bil je aktiven družbenopolitični delavec; zakonitost družbenopolitičnega razvoja; družbenopolitična aktivnost žensk; družbenopolitično izobraževanje / družbenopolitični sistem politična ureditev družbe; družbenopolitične organizacije; družbenopolitična skupnost ♪
  16.      drúžen  -žna -o prid. (ú ū) 1. knjiž. pri katerem je udeleženo več ljudi; skupen: hodili smo na družne sprehode; pren. ustvarjena sta za družno pot // nav. dv. in mn. združen, složen: družna v težavah in veselju 2. star. ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družno bitje // ki je rad skupaj z drugimi: med najbolj družne živali spadajo mravlje in čebele / ljudje so tam zelo družni ◊ zool. družni tkalec ščinkavcu podobna tropska ptica pevka, ki gnezdi v skupini, Philetairus socius drúžno prisl.: družno sva korakala po prašni cesti; družno se bomo lotili dela; čreda se družno pase ob gozdu ♪
  17.      družína  -e ž (í) 1. zakonski par z otroki ali brez njih: ta družina stanuje v našem bloku; vsa družina je bila zbrana okrog mize; kmečka družina; biti iz dobre, poštene, premožne družine; šestčlanska družina; člani družine; publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine; sosedje so si bili kakor ena družina živeli so v slogi, prijateljstvu // eden od zakoncev in otroci: imeti družino; preživljati, zanemarjati družino; ustvaril si je družino; pozdravlja vas Metka z družino; pren. koklja s svojo drobno družino 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: jetika je v družini; glasbena nadarjenost je v njihovi družini že tradicionalna; imena starih družin; zadnji potomec nekdaj znane družine / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v družini; pren. besedna družina; družina delovnih ljudi vsega sveta; družina zvezd 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, ki jih druži organizirano skupno delo: igralska, lovska, ribiška, strelska družina / dramska družina ansambel, igralci 4. raba peša služabniki, služinčad: gospodar je nadzoroval družino na polju / star., s povedkom v množini moškega spola Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto (J. Trdina) 5. zastar. druščina, družba: človeka slaba družina popači; imel je prijetno družino 6. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda: družina psov; rastlina iz družine zlatičnic ◊ čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; lingv. družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; rel. sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef; soc. nepopolna družina v kateri manjka eden od staršev; načrtovanje družine; tisk. črkovna družina vse črkovne garniture istega tovarniškega imena; zgod. družina oboroženo spremstvo plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi ♪
  18.      družínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na družino: a) družinski član / družinski izlet; danes imamo pri nas družinski praznik; družinski prijatelj; ta ura mi je drag družinski spomin; živi v neurejenih, težkih družinskih razmerah; družinska sreča, vzgoja; družinsko okolje, življenje / družinska hiša hiša, v kateri je število osnovnih prostorov prilagojeno eni družini, enemu gospodinjstvu; družinsko stanovanje; star. družinska soba dnevna soba / med delavci je bilo mnogo družinskih očetov b) družinske tradicije c) lovci prirejajo družinski večer ◊ jur. družinski zavarovanec družinski član, ki je socialno zavarovan na podlagi pravic družinskega člana zavarovanca; družinska pokojnina pokojnina, ki jo dobiva družinski član po umrlem zavarovancu ali upokojencu; lit. družinski roman roman, ki prikazuje življenje družine; med. družinska bolezen bolezen, ki se pojavlja v isti rodbini iz roda v rod ♪
  19.      družíti  in drúžiti -im, tudi drúžiti -im nedov. (ȋ ú ū; ū ȗ) 1. notranje, čustveno povezovati: skupni napori jih trdno družijo; druži jih iskreno prijateljstvo // povzročati, da si je kaj kakorkoli podobno, sorodno: vse te obraze družijo neke skupne poteze 2. redko sestavljati, združevati: sestavine otrokove prehrane družimo po zdravnikovem navodilu / oba vidika se organsko družita v eno; cesarska krona je družila mnoge samostojne pokrajine povezovala v celoto 3. knjiž. imeti, vsebovati obenem; združevati: kritika mora družiti pravičnost in ostrino; to dekle druži dobroto z izobraženostjo; v njegovem značaju se je družila nežnost z resnobo družíti se in drúžiti se, tudi drúžiti se 1. biti rad in večkrat skupaj s kom: zanima ga, kam hodiš in s kom se družiš; branila mu je družiti se s komerkoli / naši sosedje se ne družijo radi niso družabni ∙ preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo 2. redko ujemati se, skladati se: ti dve barvi se lepo družita ♪
  20.      družljívost  -i ž (í) knjiž. lastnost družljivega človeka: plašnim otrokom je treba pomagati do večje družljivosti ♪
  21.      drvéti  -ím nedov. (ẹ́ í) zelo hitro se premikati: avtomobili drvijo po cesti; vlak drvi proti postaji; drveti na konju, na smučeh; otroci drvijo za vozom; drveti z avtomobilom; drvi kot za stavo; drvi kakor vihar / ekspr. ljudje so kar drveli na veselico hiteli, drli ∙ ekspr. drvi za vsako novotarijo se navdušuje zanjo, jo sprejme // ekspr., navadno v zvezi z v hitro se bližati čemu slabemu: drveti v nesrečo, v pogubo drvèč -éča -e: drveč v dolino; drveč voz ♪
  22.      drvíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. star. poditi, goniti: drviti tatove / pazi, da ne boš konja preveč drvil; pren. neusmiljena usoda ga drvi po svetu 2. zelo hitro se premikati; drveti: vlak drvi proti postaji; drviti za vozom; zasledovalci so se drvili za njim ♪
  23.      dŕzen  -zna -o prid., dŕznejši (ŕ r̄) 1. ki si upa storiti kaj kljub nevarnosti: drzen akrobat; v globino so se spustili samo najbolj drzni fantje; volkovi so postajali vse bolj drzni / drzen skok; to je bila izredno drzna vožnja // ki izraža neustrašenost, pogum: drzna hoja; drzne oči 2. ki si v odnosu do ljudi preveč upa; predrzen: fant je bil zelo drzen v besedah / dobival je drzne, skoraj nesramne dopise / zastar., kot vljudnostna fraza oprostite, da sem tako drzen, s kom imam čast (govoriti)? 3. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: most se pne v drznem loku; delati drzne sklepe; drzna metafora, misel; uspeh je presegel še tako drzna pričakovanja / dame v drznih dekoltejih dŕzno prisl.: drzno gledati; drzno izveden napad; klobuček nosi drzno postrani; preveč drzno so se obnašali dŕzni -a -o sam.: drznemu je vse mogoče ♪
  24.      dŕznež  -a m (ȓ) ekspr. drzen človek: po tej poti si upajo le največji drzneži; napad na postojanko je organizirala skupina drznežev // predrzen človek: drzneža je udarila po licu; pri znanstvenem delu je velik drznež ♪
  25.      dŕzniti si  -em si in dŕzniti se -em se dov. (ŕ ȓ) z nedoločnikom izraža, da kdo stori kaj kljub neprimernosti, neupravičenosti ali nevarnosti: pred vsemi si je drznil lagati; kako si le drzne pisati o stvari, ki je sploh ne pozna; beg je bil tvegan, zato si ni drznil pobegniti / ne drzni si nikoli več storiti kaj takega / zastar., kot vljudnostna fraza oprostite, da si vas drznem vprašati ♪

   1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA