Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
več (1.051-1.075)
- žúgavec -vca m (ū) 1. ekspr. kdor (rad) žuga, svari: jezni žugavci / ne verjeti žugavcu 2. zastar. kazalec (roke): oče je dvignil žugavec; prijeti kaj s palcem in žugavcem ♪
- žužkoslóvec -vca m (ọ̑) knjiž. entomolog: članki žužkoslovcev ♪
- žvéček -čka m (ẹ̑) z žvečenjem zmehčan kos česa: izpljunil je tobačni žveček; žveček žvečilnega gumija ♪
- žvéčen -čna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na žvečenje: žvečna sposobnost / redko žvečni tobak tobak za žvečenje ♦ anat. žvečne mišice žvečilne mišice ♪
- žvéčenje -a s (ẹ́) glagolnik od žvečiti: med žvečenjem se hrana premeša s slino; dolgotrajno, temeljito žvečenje; žvečenje krhljev / tobak za žvečenje ♪
- žvečílec -lca [lc in u̯c] m (ȋ) redko kdor žveči: žvečilci žvečilnega gumija / žvečilec tobaka ♪
- žvečílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žvečenje: žvečilni gibi čeljusti / žvečilni gumi oslajena raztegljiva snov za žvečenje; žvečilni tobak tobak za žvečenje ♦ anat. žvečilne mišice mišice, ki premikajo spodnjo čeljust ♪
- žvečílo -a s (í) 1. kar se žveči: izpljuniti žvečilo 2. organ za žvečenje: zobje in druga žvečila ♪
- žvéčiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̄) 1. drobiti z zobmi in mešati s slino: jedel je, ne da bi žvečil; žvečiti grižljaj, zalogaj; kar naprej nekaj žveči / ekspr. brez zadovoljstva je žvečil suh kruh jedel // imeti dolgo v ustih in gristi: žvečiti žvečilni gumi, tobak; pri duši mu je bilo, kot bi žvečil pelin // ekspr. gristi, grizljati: žvečiti svinčnik / v zadregi je žvečil gornjo ustnico 2. ekspr. pogovarjati se, govoriti o čem: ves večer žveči pravilnik / žvečiti učno snov ponavljati; to misel je dolgo žvečil o tem je dolgo premišljeval ● slabš. žvečiti
besede nerazločno izgovarjati; ekspr. žvečil je svoj gnev ga doživljal, vedno znova čutil žvečèč -éča -e: žvečeč drobiti grižljaj ♪
- žvéčka -e ž (ẹ̑) žarg. žvečilni gumi: delil je otrokom žvečke ♪
- žvížgavec -vca m (í) 1. kdor žvižga: zbudil me je preglasen žvižgavec // ekspr. ptič, ki žvižga: psi lajajo nad žvižgavci; zunaj so se oglašali kosi žvižgavci 2. nar. zelo kislo, slabo vino: sedeli so pri steklenici rdečega žvižgavca ♪
- abdúkcija -e ž (ú) med. odmik, odmaknitev (uda) od navadne lege: roko so dali v mavec v abdukciji ♪
- abórtus -a m (ọ̑) med. prekinitev nosečnosti; splav: imela je že več abortusov; naredili so ji abortus; spontan, arteficialni abortus; indikacija abortusa zakoniti razlog za dovolitev abortusa // vet. prekinitev brejosti; zvrg, izvrg ♪
- ábota -e ž (á) raba peša nespamet, neumnost: takšna ljubosumnost je največja abota; človeška neumnost in abota / pooseb. abota abotna! ♪
- absolúten -tna -o prid. (ȗ) 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka; muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega
programa ali naslova absolútno prislov od absoluten: absolutno veljavna sodba // ekspr. poudarja trditev: to je absolutno potrebno; ima absolutno prav; absolutno ne! nikakor ne, sploh ne; sam.: povzpeti se v svet absolutnega ♪
- absolvêntski in absolvéntski -a -o (ē; ẹ̄) pridevnik od absolvent: absolventski večer ♪
- abstrákten -tna -o prid., abstráktnejši (ȃ) s čuti nezaznaven, pojmoven, miseln, ant. konkreten: abstrakten pojem; abstraktna predstava o nečem; abstraktno mišljenje ♦ lingv. abstraktni samostalniki; um. abstraktno slikarstvo slikarstvo, ki ne upodablja, ampak samo oblikuje // nenazoren, nejasen: govornikovo abstraktno izražanje / preveč si abstrakten, da bi te razumel abstráktno prisl.: ne zna abstraktno misliti ♪
- adaptácija -e ž (á) 1. preureditev, prenovitev: adaptacija starih zgradb; adaptacija hiše za poslovne prostore / zaradi adaptacije lokal zaprt // priredba, predelava: radijska adaptacija teksta; večer poljske satire v adaptaciji našega režiserja 2. knjiž. prilagoditev okolju: adaptacija organizma na temperaturo / sposobnost socialne adaptacije; priseljevanje v mesta rodi probleme adaptacije ♪
- aferíst -a m (ȋ) knjiž. kdor išče, povzroča afere: bil je pustolovec in aferist ♪
- afirmácija -e ž (á) uveljavitev, utrditev, potrditev: prvo mesto je za igralca velika afirmacija; na kongresu je dosegla koeksistenca svojo največjo afirmacijo; vsaka nagrada pomeni ponovno afirmacijo našega filma; kulturna, politična, umetniška afirmacija; družabna, mednarodna afirmacija; afirmacija na mednarodnem torišču; prizadevanje za afirmacijo slovenstva / negacija ali afirmacija trditev ♪
- agènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. zastopnik podjetja pri sklepanju kupčij, ki obiskuje stranke na domu: zavarovalni agent; agent za šivalne stroje // samostojen posredovalec kupčij, mešetar: borzni agent; trgovski agent 2. zaupen sodelavec državne obveščevalne službe: oba agenta sta prisluškovala pogovoru; policijski, tajni agent; agent v civilu / agent provokator ♪
- aglomerácija -e ž (á) 1. kopičenje, strnjevanje, združevanje: industrijska aglomeracija; aglomeracija visoko kvalificiranih delavcev v podjetju; aglomeracija prebivalstva 2. urb. naselbinska enota: zasnovati aglomeracijo turističnih objektov; vas ni več homogena socialna aglomeracija; prebivalstvo v mestnih aglomeracijah ◊ metal. obrat za pripravljanje rude ♪
- agnóstik -a m (ọ́) pristaš agnosticizma: bil je dvomljivec, pozitivist in agnostik ♪
- agoníja -e ž (ȋ) smrtni boj, umiranje: v kratkem bo nastopila agonija; agonija traja že več ur; bolnik je v agoniji; pren. stari svet je bil v agoniji; družbena agonija ♪
- agráren -rna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na kmetijstvo; kmetijski, poljedelski: agrarni proizvodi; agrarna dežela, politika; agrarno-industrijske države / agrarna stranka 2. nanašajoč se na zemljiško posest, zemljiški: rešitev agrarnega vprašanja; agrarni interesent interesent, ki se ob agrarni reformi poteguje za dodelitev zemlje; agrarni maksimum največja dovoljena zemljiška lastnina; agrarna reforma razdelitev veleposesti med tiste, ki zemljo obdelujejo ♪
926 951 976 1.001 1.026 1.051 1.076 1.101 1.126 1.151