Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
več (1.026-1.050)
- zvéčanje -a s (ẹ̑) povečanje: zvečanje potrošnje / zvečanje potreb ♪
- zvéčati -am dov. (ẹ̑) 1. narediti kaj (bolj) veliko: zvečati vrt 2. narediti, da doseže kaj višjo stopnjo a) glede na količino: zvečati davke / zvečati merilo b) glede na možni razpon: zvečati učinkovitost dela c) glede na intenzivnost: pohvala je zvečala njihovo zadovoljstvo zvéčati se 1. postati (bolj) velik: razpoke so se ob potresu zvečale 2. doseči višjo stopnjo a) glede na količino: število štipendij se je zvečalo b) glede na možni razpon: temperatura se je zvečala c) glede na intenzivnost: vsakdanje skrbi so se zvečale zvéčan -a -o: zvečana koncentracija
radioaktivnih snovi ♦ muz. zvečani interval interval, pri katerem je zgornji ton kromatično zvišan ali spodnji ton kromatično znižan; zvečani trozvok trozvok, sestavljen iz osnovnega tona, velike terce in zvečane kvinte ♪
- zvečér prisl. (ẹ̑) v času od večera do polnoči: zvečer hodi na plesne vaje; zdravila jemlje zjutraj, opoldne in zvečer; danes zvečer me ne bo doma; oglasi se jutri zvečer; začeli bomo zvečer ob osmih; doma je morala biti ob desetih zvečer; bilo je že pozno zvečer ♪
- zvečeríti se -ím se dov., zvečéril se (ȋ í) brezoseb. preiti iz dneva v večer: ko se je zvečerilo, so se utaborili / medtem se je zvečerilo in zasijale so prve zvezde ♪
- zvečéršnji -a -e prid. (ẹ̄) star. večeren: zvečeršnji sestanek / zvečeršnje mleko mleko od večerne molže ♪
- zvečeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj (bolj) veliko; večati: zvečevati igrišče 2. delati, da doseže kaj višjo stopnjo a) glede na količino: zvečevati proizvodnjo b) glede na možni razpon: zvečevati pomen dogodka c) glede na intenzivnost: zvečevati upanje na uspeh ♪
- zvečíne prisl. (í) 1. v (veliki) večini: na ladji so bili zvečine nedeljski gostje; pripeljali so se zvečine z avtomobili / to področje je bilo zvečine naseljeno že v trinajstem stoletju v glavnem, pretežno; poznati kaj zvečine iz knjig 2. navadno, ponavadi: take so zvečine vse hotelske sobe; na izlete so hodili zvečine ob nedeljah; zvečine večerjamo doma ♪
- zvečínoma prisl. (ȋ) star. večinoma: sestra je živela zvečinoma pri očetu ♪
- zvéčjega in z véčjega prisl. (ẹ̑) nar. v glavnem, pretežno: pridelki so zvečjega že pospravljeni; pozimi so zvečjega stradali ● nar. mudilo se je, zato so delo opravili samo zvečjega samo v grobem, najnujnejše ♪
- zvezdoslóvec -vca m (ọ̑) astronom: najnovejše ugotovitve zvezdoslovcev ♪
- zvónovec -vca m (ọ̑) sodelavec revije Ljubljanski zvon: načela zvonovcev ♪
- žágovec -vca m (ȃ) gozd. hlod za žaganje: peljati žagovce na žago ♪
- žájbljevec -vca m (á) 1. žajbljev med: jesti žajbljevec 2. knjiž., redko žajbelj: utrgati list žajbljevca ♪
- žalívec -vca m (ȋ) kdor žali: tožiti žalivca / žalivec slovenskega naroda ♪
- žánjevec -vca m (á) bot. grmičasta rastlina z usnjatimi zimzelenimi listi in rumenimi ali rdečimi cveti, Polygala chamaebuxus: vejica žanjevca ♪
- žbíčevec -vca m (í) bot. tropsko drevo, katerega posušeni cvetni popki se uporabljajo kot dišava, Syzygium aromaticum ♪
- železokrívec -vca m (ȋ) delavec, ki krivi železne palice: betonerji in železokrivci ♪
- želézovec -vca m (ẹ́) min. rudnina, ki vsebuje železo: kopati železovec / rusi železovec hematit ♦ petr. rjavi železovec limonit ♪
- žerávec -vca m (ȃ) lončna rastlina z dišečimi dlakavimi listi in drobnimi vijoličastimi cveti; roženkravt: okna krasijo cvetoči žeravci ♪
- žganjepívec -vca m (ȋ) ekspr. kdor (rad) pije žganje: žganjepivci in kvartopirci ♪
- žímavec -vca m (í) srednje velik lovski pes z ostro, trdo dlako: gojiti žimavce / nemški žimavec ♪
- žívec -vca m (ȋ) 1. skupek celičnih vlaken, ki prevajajo dražljaje: živec odmre, se poškoduje; živec trzne; vzdražiti živec; bolezni, ohromelost, vnetje živcev / možganski živci; slušni, vidni, vohalni živec // nav. mn., ekspr. ta skupek pri človeku zlasti glede na sposobnost obvladovanja čustev, vznemirjenosti: živci ga izdajajo, mu nagajajo; vsi živci so trepetali v njem; okrepiti, spočiti si živce; škripanje koles mu je paralo živce; njegovi živci so bili napeti kot strune / biti bolan na živcih 2. ekspr., navadno s prilastkom najobčutljivejši, najpomembnejši del: umetnik je skušal odkriti živec njihove ženskosti / to je hromilo ustvarjalčev umetniški živec; ogroziti življenjski živec organizacije / knjiž.:
dojeti živec moderne arhitekture; junakov notranji konflikt je živec te drame 3. ekspr. zelo živ, živahen človek: fant je pravi živec 4. knjiž., redko živ človek: zagledati živca med mrtvimi vojaki ● ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; ekspr. popustili so mu živci ni se mogel več obvladati, zelo se je razburil; ekspr. nimam živcev, da bi to gledal ne morem tega gledati; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. ohranil je mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. skrbi so mu razrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; knjiž. priti komu do živca priti komu do živega; pog., ekspr. iti na živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. spraviti koga ob živce narediti, doseči, da se razburi; ekspr. zadeti
koga v živec zelo ga prizadeti; ekspr. biti na koncu z živci biti tako vznemirjen, da se ne da več obvladati; ekspr. ta človek ima dobre, močne živce se ne razburi hitro; ekspr. ima jeklene, železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo ◊ anat. bedrni, obrazni živec; čutni ali senzibilni živec ki sprejema dražljaje; gibalni ali motorični živec ki povzroča delovanje mišic; hrbtenjačni ali spinalni živec; obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; ravnotežni živec ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; trivejni živec možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh
čeljusti; koren živca; med. omrtviti živec; min. živec rudnina alumosilikat, ki vsebuje še kalcij, kalij ali natrij; glinenec ♪
- življenjeslóvec -vca m (ọ̑) zastar. biolog: raziskovanja življenjeslovcev ♪
- žláhtovec -vca m (ȃ) nar. sorodnik: na kmetiji mu pomaga njegov žlahtovec ♪
- žmígavec -vca m (ȋ) žarg., avt. smerni kazalec: ob zavijanju prižgati, vključiti žmigavec; desni žmigavec ♪
901 926 951 976 1.001 1.026 1.051 1.076 1.101 1.126