Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
več (10.035-10.059) ![](arw_left.gif)
- žréb -a m (ẹ̑) določeno dejanje, s katerim se naključno izbira med več enakovrednimi možnostmi: žreb naj določi, odloči vrstni red; za pravilno rešitev križanke bo žreb razdelil več nagrad; žreb je zadel njega; določiti, izbrati z žrebom // predmet, s katerim se uresničuje tako dejanje: potegniti, vreči žreb ♪
- žrebíti -ím nedov. in dov. (ȋ í) nav. 3. os. roditi, povreči žrebe: kobila je že večkrat žrebila ♪
- žréc -a m (ẹ̑) knjiž. svečenik: žrec polaga darove na žrtvenik; za ogenj v svetišču so skrbeli žreci / veliki žrec / poganski žreci // vrač, vedež: žreci so z zagovori odganjali bolezni in duhove; žrec prerokuje iz drobovine ubite živali; pren. žreci znanosti ♪
- žrêlnica -e ž (ȇ) anat. limfni organ v nosnem delu žrela: otekla, povečana žrelnica; kronično vnetje žrelnice ♪
- žŕka -e ž (r̄) žarg., zool. ličinka nekaterih dvokrilcev in večine kožekrilcev, ki imajo grizalo; žerka: iz jajčeca izleze žrka; čebelje žrke ♪
- žŕtev -tve ž (ȓ) 1. v različnih religijah žival, človek, ki se da, ponudi božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: položiti žrtev na žrtvenik; sežgati, zaklati žrtev; žrtvovati žrtev / žgalna žrtev žgalni dar / obredna žrtev // star. žrtvovanje, darovanje: v zgodovini verstev so znane različne oblike žrtev; opravljati žrtve bogovom / spravna žrtev spravna daritev 2. boleča odpoved čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: naša žrtev ni bila zaman; ne bojijo se žrtev, če je treba komu pomagati; to je žrtev, ki jo zahteva od vas čast; biti pripravljen na žrtev // kar se da, čemur se odpove za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: uspeh je glede na žrtve majhen; gmotne žrtve / naš narod je dal, publ. doprinesel velike žrtve v boju za svobodo ♦ šah. črni ne sprejme ponudene žrtve belega kmeta // kdor se odpove čemu za kaj, kar se ima za pomembno,
vredno: biti žrtev po svoji, tuji volji; sprejeti vlogo žrtve / zmeraj se čuti žrtev; imeti se za žrtev 3. kdor je poškodovan, umre a) zaradi napada, nasilja koga: morilec je pustil žrtev izkrvaveti; večina žrtev je bila ubita s strelom v hrbet; vojne žrtve; žrtev atentata, nasilja; imena, število žrtev b) zaradi nepričakovanega, nepredvidenega dogajanja, pojava: v požaru je zgorela hiša, žrtev pa ni bilo / človeške žrtve; nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev 4. kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi delovanja česa negativnega na njegovo telo: žrtev mamil, sevanja / žrtve Černobila // kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi nanj ne ozirajočega se negativnega ravnanja, dejanja koga drugega: otroci so pogosto žrtve alkoholizma staršev / žrtev razmer 5. ekspr. kdor propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: žrtev kake ideologije; cele generacije so žrtve
takega šolskega sistema 6. ekspr. oseba, na katero je usmerjeno kako negativno dejanje: žeparji so iskali svoje žrtve / biti žrtev dovtipov, posmeha; žrtev laži, spletk / pajek preži na svojo žrtev ● ekspr. največja žrtev zanj je, če mora zgodaj vstati najbolj neprijetno, težko; šalj. iskati žrtev, ki bi pomila posodo osebo, ki bi pomila posodo; šalj. profesor je odprl redovalnico in izbiral naslednjo žrtev naslednjega, ki bo vprašan; knjiž., ekspr. cerkev je postala žrtev granat cerkev so poškodovale, uničile granate; knjiž., ekspr. ponuditi v žrtev svoje življenje biti pripravljen umreti za kaj ♪
- žrtveníški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žrtvenik: žrtveniški ogenj / žrtveniški svečeniki ♪
- žrtvoválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) v različnih religijah kdor žrtvuje, daruje božanstvu: pred oltarjem zbrani žrtvovalci; svečenik žrtvovalec ♪
- žrtvovánje -a s (ȃ) 1. v različnih religijah slavnostni obred dajanja žrtev, darov božanstvu: svečenik je opravil žrtvovanje; ob zmagah so prirejali žrtvovanja konj 2. glagolnik od žrtvovati: žrtvovanje božanstvu / na freski je upodobljeno žrtvovanje Ifigenije / žrtvovanje lastnih interesov za višje cilje / njegovo življenje je bilo nesebično žrtvovanje za druge ♪
- žrtvováti -újem nedov. in dov. (á ȗ) 1. v različnih religijah dajati, ponujati žival, človeka božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: žrtvovati Apolonu; pred bitko so žrtvovali bogovom / žrtvovati hčer, sina boginji; žrtvovati jagnje, kozlička / žrtvovati pridelke darovati 2. dajati kaj, odpovedovati se čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: preveč denarja smo žrtvovali, da bi zdaj vse propadlo; veliko je žrtvoval za to, da bi otroci študirali / žrtvovati lastne interese višjim ciljem / za dokončanje naloge je žrtvoval počitnice / ekspr. ali mi lahko žrtvujete pol ure ali ste lahko pol ure z menoj ♦ šah. žrtvovati kvaliteto dati trdnjavo za lovca ali skakača 3. dopuščati, povzročati, da kdo umre, je deležen česa negativnega za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: za zmago so žrtvovali na tisoče vojakov // ne
upoštevati kaj, odpovedovati se čemu, kar se ima glede na kaj za manj pomembno, vredno: pesnik je jasnost verza žrtvoval rimi; resnico so žrtvovali sprotnim koristim 4. ekspr. delati, povzročati, da kdo propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: tej ideji so žrtvovali celo generacijo ● ekspr. v tej aferi so ga žrtvovali dopustili so, da je on sam nosil posledice za skupno krivdo; ekspr. žrtvovati življenje domovini, za domovino umreti zanjo, zlasti v boju žrtvováti se 1. podrejati svoje delovanje, interese čemu, kar se ima za pomembno, vredno: žrtvovati se za družino, otroke // (biti pripravljen) umreti, izpostaviti se veliki nevarnosti za kaj, kar se ima za pomembno, vredno, navadno v boju: za kritje umika ranjencev se je žrtvovalo nekaj prostovoljcev 2. šalj. delati, opravljati kaj neprijetnega, zlasti namesto koga drugega: žrtvoval se je in namesto njega napisal pismo; kdo se bo žrtvoval
in šel v trgovino žrtvujóč -a -e: sporazumeli so se, žrtvujoč pri tem svoje koristi; žrtvujoča se žena žrtvován -a -o: žrtvovani interesi; biti žrtvovan bogovom; žrtvovana žival; ideologiji žrtvovana generacija ♪
- žulíti in žúliti -im nedov. (ȋ ú) 1. delati, povzročati žulj, žulje: novi čevlji ga žulijo; kamenček na peti me žuli; zelo žuliti // s tiščanjem, pritiskanjem povzročati komu poškodbo, poškodbe: ovratnik ga žuli; konja sedlo žuli 2. ekspr. držati kaj, preprijemajoč, predevajoč iz roke v roko: moški so žulili svoje klobuke v rokah; med rokami je žulila prazno skodelico 3. ekspr. imeti dolgo v ustih in grizljati: med zobmi žuli travno bilko; kar naprej žuli svojo cigaro, pipo / otrok je žulil prst sesal 4. ekspr. počasi jesti ali piti: žulil je skorjo kruha; ves večer je žulil pivo / žuli svoj kozarček 5. ekspr. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: negotovost me najbolj žuli / z oslabljenim pomenom skrbi me žulijo zelo sem v skrbeh 6. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: žulijo jih davki, izdatki; ljudje pač
govorijo o tem, kar jih najbolj žuli ● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; žarg. žuli se za izpit uči se, študira žulèč -éča -e: žuleči čevlji ♪
- žúpa 1 -e ž (ú) 1. zgod. sestavni del staroslovanskih kneževin: staroslovanske župe 2. zgod., v fevdalizmu skupnost prebivalcev ene ali več vasi ali njeno ozemlje: župa je krčila gozd 3. nekdaj večja organizacijska enota, ki povezuje društva, organizacije: predsednik gasilske župe; sokolska župa / Hubadova pevska župa 4. zastar. župnija: župnik iz bližnje župe ♪
- županíja -e ž (ȋ) 1. na Madžarskem v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom: uprava županije / Železna županija // v ogrski monarhiji najvišja upravna enota; komitat: zastopniki županije 2. v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja urad župana; županstvo: pred županijo se je zbrala skupina ljudi 3. zgod., v fevdalizmu skupnost prebivalcev ene ali več vasi ali njeno ozemlje; župa: županija krči gozd za pašnike ♪
- župániti -im nedov. (á ȃ) v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja biti župan, opravljati županske posle: župani več vasem ♪
- županováti -újem nedov. (á ȗ) 1. v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja biti župan, opravljati županske posle: več let je županoval; dobro županovati 2. pog. biti predsednik skupščine občine, mesta: v času, ko je on županoval, se je mesto zelo razvilo ♪
- župníja -e ž (ȋ) najmanjša upravna enota katoliške cerkve: upravljati, ustanoviti župnijo; v dekaniji je več župnij; majhna, velika župnija; mestne župnije ♪
- žurnalíst -a m (ȋ) knjiž. časnikar: biti žurnalist pri večerniku; znan žurnalist ♪
- žváliti -im nedov. (á ȃ) nar. žvečiti, žuliti: žvaliti kruh ♪
- žvekálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na žvečenje: žvekalna sposobnost zobovja / žvekalni organ organ za žvečenje, drobljenje hrane ♦ anat. žvekalne mišice žvečilne mišice ♪
- žvekálka -e [lk tudi u̯k] ž (ȃ) anat. žvečilna mišica: žvekalke in obrazne mišice ♪
- žvekáti -ám nedov. (á ȃ) 1. redko žvečiti: žvekal je skorjico kruha / žvekati tobak / žvekati slamico gristi, grizljati 2. nar. cmokati, čofotati: voda mu je žvekala v čevljih; razmočena zemlja je žvekala pod nogami žvekajóč -a -e: žvekajoča zemlja ♪
- žveplár -ja m (á) delavec v proizvodnji žvepla: delo žveplarjev ♪
- žvepláti -ám nedov. (á ȃ) agr. 1. škropiti, posipavati s sredstvi, ki vsebujejo žveplo: žveplati vinsko trto; žveplati proti pepelasti plesni 2. razkuževati z žveplovim dimom: žveplati klet, sode / žveplati fige, slive; žveplati hmelj, tobak 3. navadno v zvezi žveplati vino z dodajanjem spojin štirivalentnega žvepla delati, da je vino obstojno in ohrani sortne značilnosti: žveplati bela vina žveplán -a -o: žveplani sodi; vino je preveč žveplano ♪
- žvížgavka -e ž (í) 1. ženska oblika od žvižgavec: glasen žvižg male žvižgavke 2. zool., v zvezi navadna žvižgavka raca z rdeče rjavo glavo in svetlo temensko progo, Anas penelope ♪
- žvrgoléti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. oglašati se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: v parku so žvrgoleli ptiči; veselo žvrgoleti / slavec, ščinkavec, škrjanec žvrgoli / preh., ekspr. ptica žvrgoli svojo pesem poje 2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: čakajoč nanj, je ves čas žvrgolela / njen smeh je nagajivo žvrgolel / večkrat je morala žvrgoleti to težko arijo peti žvrgolé: žvrgole se škrjanec dviga proti nebu žvrgolèč -éča -e: žvrgoleč škrjanec; žvrgoleče govorjenje ♪
9.810 9.835 9.860 9.885 9.910 9.935 9.960 9.985 10.010 10.035