Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

več (10.026-10.050)


  1.      žlíca  -e ž (í) 1. priprava iz daljšega ročaja in ovalnega vbočenega dela za dajanje v usta, zajemanje zlasti tekočih jedi: jesti, zajemati z žlico; lesena, nerjavna, srebrna žlica / od presenečenja mu je žlica padla iz rok; odložiti žlico prenehati jesti; vzeti žlico v roko začeti jesti / desertna žlica / jedilna žlica 2. navadno z rodilnikom količina, ki se lahko naenkrat zajame s to pripravo: dodati omaki žlico smetane / polna, zravnana, zvrhana žlica moke / dajati zdravilo po žlicah 3. priprava z rahlo vboklino za obuvanje čevljev: obuvati tesne čevlje z žlico / obuvalna žlica; žlica za čevlje ● ekspr. žlica mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. šteti komu žlice paziti, da ne bi kdo veliko pojedel; ekspr. nasititi koga s prazno žlico odpraviti koga s praznimi obljubami; ekspr. pri poslih je zajemal s preveliko žlico si je preveč prilaščal; knjiž. roditi se s srebrno žlico v ustih biti od rojstva premožen; ekspr. že dolgo ni imel tople žlice v ustih ni nič toplega jedel; z veliko žlico ekspr. dajati komu z veliko žlico veliko, radodarno dajati; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; ekspr. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; ekspr. zajemati življenje z veliko žlico zelo intenzivno živeti; zidarska žlica orodje v obliki kovinske ploščice z držajem za nanašanje malte; ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži; star. dajati komu skledo in žlico dajati komu hrano ◊ metal. livarska žlica orodje za oblikovanje form; teh. žlica žlici podoben vbočen del bagra za zajemanje, premeščanje materiala ♪
  2.      žmúkelj  -klja m (ú) star. 1. sprimek, kepica: sprijeti se v žmukelj; žmuklji krvi, sluza; žmuklji v močniku / izpljunil je žmukelj žvečilnega tobaka 2. šop: žmukelj las; žmukelj trave ♪
  3.      žmúla  -e ž (ú) star. izboklina, nabuhlina: žmula pri odcepu veje / kostna žmula // grbina, vzpetina: pogled so mu zakrivali grmi, drevesa in nizke žmule ● star. zviti kaj v žmulo zvitek, svitek ◊ alp. trebušasta izboklina v skalovju, steni; teh. rahlo odebeljen stik, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem ♪
  4.      žmúlast  -a -o prid. (ú) star. 1. poln izboklin, nabuhlin: žmulasta bukev 2. nabuhel, debel: žmulaste ustnice ◊ alp. žmulasta skala, stena skala, stena, v kateri so trebušaste izbokline; teh. žmulasti zvar rahlo odebeljen zvar, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem ♪
  5.      žolčljív  -a -o [u̯č] prid. (ȋ í) ekspr. jezljiv, togotljiv: po naravi je zelo žolčljiv / človek žolčljivega videza // strastno, popadljivo sovražen: pisec kritike je preveč žolčljiv / žolčljiv ton polemike; žolčljive besede; žolčljiva ironija žolčljívo prisl.: žolčljivo reči ♪
  6.      žólna  -e [u̯n] ž (ọ́) 1. ptica z močnim dletastim kljunom in nogami, prilagojenimi za plezanje po deblu: žolna tolče, trka s kljunom; pije kot žolna zelo dosti, pogosto ♦ zool. črna žolna večja črna ptica z rdečo liso na glavi, Dryocopus martius; siva žolna pivka; zelena žolna zelena ptica s široko črno progo pod kljunom, Picus viridis 2. ekspr. kdor dosti, pogosto pije: on je prava žolna / kot psovka ti žolna pijana ♪
  7.      žoltoplàz  in žoltopláz -áza [u̯t] m (ȁ á; ȃ) zool. večji kuščar z ostanki zakrnelih zadnjih nog, Ophisaurus apodus: žoltoplaz se skriva med kamenjem ♪
  8.      žonglêr  -ja m (ȇ) 1. kdor zna z izredno spretnostjo istočasno metati v zrak navadno več predmetov in jih loviti: nastop znanega žonglerja s kiji, krožniki; igra se z ljudmi kakor žongler z žogami; pren. besedni žongler 2. lit., v francoskem okolju, v srednjem veku pevec, igralec in akrobat, ki nastopa po sejmih, plemiških dvorcih: potujoči pevci in žonglerji ♪
  9.      žonglírati  -am nedov. (ȋ) 1. z izredno spretnostjo istočasno metati v zrak več predmetov in jih loviti: vrvohodec je stoje na eni nogi še žongliral; žonglirati s krožniki, z žogami 2. ekspr., v zvezi s s, z spretno ravnati s čim: natakar je žongliral s kozarci / žonglirati z ljudmi; pren. žonglirati z besedami, s podatki žonglirajóč -a -e: žonglirajoč z izrazi dokazovati ♪
  10.      žréb  -a m (ẹ̑) določeno dejanje, s katerim se naključno izbira med več enakovrednimi možnostmi: žreb naj določi, odloči vrstni red; za pravilno rešitev križanke bo žreb razdelil več nagrad; žreb je zadel njega; določiti, izbrati z žrebom // predmet, s katerim se uresničuje tako dejanje: potegniti, vreči žreb ♪
  11.      žrebíti  -ím nedov. in dov. (ȋ í) nav. 3. os. roditi, povreči žrebe: kobila je že večkrat žrebila ♪
  12.      žréc  -a m (ẹ̑) knjiž. svečenik: žrec polaga darove na žrtvenik; za ogenj v svetišču so skrbeli žreci / veliki žrec / poganski žreci // vrač, vedež: žreci so z zagovori odganjali bolezni in duhove; žrec prerokuje iz drobovine ubite živali; pren. žreci znanosti ♪
  13.      žrêlnica  -e ž (ȇ) anat. limfni organ v nosnem delu žrela: otekla, povečana žrelnica; kronično vnetje žrelnice ♪
  14.      žŕka  -e ž (r̄) žarg., zool. ličinka nekaterih dvokrilcev in večine kožekrilcev, ki imajo grizalo; žerka: iz jajčeca izleze žrka; čebelje žrke ♪
  15.      žŕtev  -tve ž (ȓ) 1. v različnih religijah žival, človek, ki se da, ponudi božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: položiti žrtev na žrtvenik; sežgati, zaklati žrtev; žrtvovati žrtev / žgalna žrtev žgalni dar / obredna žrtev // star. žrtvovanje, darovanje: v zgodovini verstev so znane različne oblike žrtev; opravljati žrtve bogovom / spravna žrtev spravna daritev 2. boleča odpoved čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: naša žrtev ni bila zaman; ne bojijo se žrtev, če je treba komu pomagati; to je žrtev, ki jo zahteva od vas čast; biti pripravljen na žrtev // kar se da, čemur se odpove za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: uspeh je glede na žrtve majhen; gmotne žrtve / naš narod je dal, publ. doprinesel velike žrtve v boju za svobodo ♦ šah. črni ne sprejme ponudene žrtve belega kmeta // kdor se odpove čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: biti žrtev po svoji, tuji volji; sprejeti vlogo žrtve / zmeraj se čuti žrtev; imeti se za žrtev 3. kdor je poškodovan, umre a) zaradi napada, nasilja koga: morilec je pustil žrtev izkrvaveti; večina žrtev je bila ubita s strelom v hrbet; vojne žrtve; žrtev atentata, nasilja; imena, število žrtev b) zaradi nepričakovanega, nepredvidenega dogajanja, pojava: v požaru je zgorela hiša, žrtev pa ni bilo / človeške žrtve; nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev 4. kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi delovanja česa negativnega na njegovo telo: žrtev mamil, sevanja / žrtve Černobila // kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi nanj ne ozirajočega se negativnega ravnanja, dejanja koga drugega: otroci so pogosto žrtve alkoholizma staršev / žrtev razmer 5. ekspr. kdor propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: žrtev kake ideologije; cele generacije so žrtve takega šolskega sistema 6. ekspr. oseba, na katero je usmerjeno kako negativno dejanje: žeparji so iskali svoje žrtve / biti žrtev dovtipov, posmeha; žrtev laži, spletk / pajek preži na svojo žrtev ● ekspr. največja žrtev zanj je, če mora zgodaj vstati najbolj neprijetno, težko; šalj. iskati žrtev, ki bi pomila posodo osebo, ki bi pomila posodo; šalj. profesor je odprl redovalnico in izbiral naslednjo žrtev naslednjega, ki bo vprašan; knjiž., ekspr. cerkev je postala žrtev granat cerkev so poškodovale, uničile granate; knjiž., ekspr. ponuditi v žrtev svoje življenje biti pripravljen umreti za kaj ♪
  16.      žrtveníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žrtvenik: žrtveniški ogenj / žrtveniški svečeniki ♪
  17.      žrtvoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) v različnih religijah kdor žrtvuje, daruje božanstvu: pred oltarjem zbrani žrtvovalci; svečenik žrtvovalec ♪
  18.      žrtvovánje  -a s (ȃ) 1. v različnih religijah slavnostni obred dajanja žrtev, darov božanstvu: svečenik je opravil žrtvovanje; ob zmagah so prirejali žrtvovanja konj 2. glagolnik od žrtvovati: žrtvovanje božanstvu / na freski je upodobljeno žrtvovanje Ifigenije / žrtvovanje lastnih interesov za višje cilje / njegovo življenje je bilo nesebično žrtvovanje za druge ♪
  19.      žrtvováti  -újem nedov. in dov. (á ȗ) 1. v različnih religijah dajati, ponujati žival, človeka božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: žrtvovati Apolonu; pred bitko so žrtvovali bogovom / žrtvovati hčer, sina boginji; žrtvovati jagnje, kozlička / žrtvovati pridelke darovati 2. dajati kaj, odpovedovati se čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: preveč denarja smo žrtvovali, da bi zdaj vse propadlo; veliko je žrtvoval za to, da bi otroci študirali / žrtvovati lastne interese višjim ciljem / za dokončanje naloge je žrtvoval počitnice / ekspr. ali mi lahko žrtvujete pol ure ali ste lahko pol ure z menoj ♦ šah. žrtvovati kvaliteto dati trdnjavo za lovca ali skakača 3. dopuščati, povzročati, da kdo umre, je deležen česa negativnega za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: za zmago so žrtvovali na tisoče vojakov // ne upoštevati kaj, odpovedovati se čemu, kar se ima glede na kaj za manj pomembno, vredno: pesnik je jasnost verza žrtvoval rimi; resnico so žrtvovali sprotnim koristim 4. ekspr. delati, povzročati, da kdo propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: tej ideji so žrtvovali celo generacijo ● ekspr. v tej aferi so ga žrtvovali dopustili so, da je on sam nosil posledice za skupno krivdo; ekspr. žrtvovati življenje domovini, za domovino umreti zanjo, zlasti v boju žrtvováti se 1. podrejati svoje delovanje, interese čemu, kar se ima za pomembno, vredno: žrtvovati se za družino, otroke // (biti pripravljen) umreti, izpostaviti se veliki nevarnosti za kaj, kar se ima za pomembno, vredno, navadno v boju: za kritje umika ranjencev se je žrtvovalo nekaj prostovoljcev 2. šalj. delati, opravljati kaj neprijetnega, zlasti namesto koga drugega: žrtvoval se je in namesto njega napisal pismo; kdo se bo žrtvoval in šel v trgovino žrtvujóč -a -e: sporazumeli so se, žrtvujoč pri tem svoje koristi; žrtvujoča se žena žrtvován -a -o: žrtvovani interesi; biti žrtvovan bogovom; žrtvovana žival; ideologiji žrtvovana generacija ♪
  20.      žulíti  in žúliti -im nedov. (ȋ ú) 1. delati, povzročati žulj, žulje: novi čevlji ga žulijo; kamenček na peti me žuli; zelo žuliti // s tiščanjem, pritiskanjem povzročati komu poškodbo, poškodbe: ovratnik ga žuli; konja sedlo žuli 2. ekspr. držati kaj, preprijemajoč, predevajoč iz roke v roko: moški so žulili svoje klobuke v rokah; med rokami je žulila prazno skodelico 3. ekspr. imeti dolgo v ustih in grizljati: med zobmi žuli travno bilko; kar naprej žuli svojo cigaro, pipo / otrok je žulil prst sesal 4. ekspr. počasi jesti ali piti: žulil je skorjo kruha; ves večer je žulil pivo / žuli svoj kozarček 5. ekspr. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: negotovost me najbolj žuli / z oslabljenim pomenom skrbi me žulijo zelo sem v skrbeh 6. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: žulijo jih davki, izdatki; ljudje pač govorijo o tem, kar jih najbolj žuli ● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; žarg. žuli se za izpit uči se, študira žulèč -éča -e: žuleči čevlji ♪
  21.      žúpa 1 -e ž (ú) 1. zgod. sestavni del staroslovanskih kneževin: staroslovanske župe 2. zgod., v fevdalizmu skupnost prebivalcev ene ali več vasi ali njeno ozemlje: župa je krčila gozd 3. nekdaj večja organizacijska enota, ki povezuje društva, organizacije: predsednik gasilske župe; sokolska župa / Hubadova pevska župa 4. zastar. župnija: župnik iz bližnje župe ♪
  22.      županíja  -e ž (ȋ) 1. na Madžarskem v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom: uprava županije / Železna županija // v ogrski monarhiji najvišja upravna enota; komitat: zastopniki županije 2. v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja urad župana; županstvo: pred županijo se je zbrala skupina ljudi 3. zgod., v fevdalizmu skupnost prebivalcev ene ali več vasi ali njeno ozemlje; župa: županija krči gozd za pašnike ♪
  23.      župániti  -im nedov. (á ȃ) v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja biti župan, opravljati županske posle: župani več vasem ♪
  24.      županováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja biti župan, opravljati županske posle: več let je županoval; dobro županovati 2. pog. biti predsednik skupščine občine, mesta: v času, ko je on županoval, se je mesto zelo razvilo ♪
  25.      župníja  -e ž (ȋ) najmanjša upravna enota katoliške cerkve: upravljati, ustanoviti župnijo; v dekaniji je več župnij; majhna, velika župnija; mestne župnije ♪

   9.801 9.826 9.851 9.876 9.901 9.926 9.951 9.976 10.001 10.026 



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA