Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vati (6.738-6.762)


  1.      pulpírati  -am nedov. in dov. (ȋ) agr. predelovati v pulpo: pulpirati sadje ♪
  2.      pulzírati  -am nedov. (ȋ) 1. med., navadno v zvezi z žila širiti in krčiti se zaradi ritmičnega dotekanja krvi; utripati, biti: žila pulzira / srce pulzira; pren., publ. tam močneje pulzira gospodarsko življenje 2. knjiž. pojavljati se v sorazmerno kratkih časovnih presledkih in ponehavati, utripati: svetilka, svetloba pulzira ♦ elektr. električni tok pulzira pulzirajóč -a -e: pulzirajoča arterija ♦ astr. pulzirajoča zvezda zvezda, ki se periodično širi in krči ♪
  3.      púntarstvo  -a s (ū) nav. ekspr. uporništvo: kaznovati koga zaradi puntarstva / literarno puntarstvo ♪
  4.      púpek  -pka m (ȗ) zool. repata dvoživka z vitkim trupom in ob straneh sploščenim repom, Triturus: opazovati pupke v mlaki; močeradi in pupki / planinski, veliki pupek ♪
  5.      purgírati  -am nedov. in dov. (ȋ) med. pospeševati iztrebljanje z odvajalnim sredstvom; čistiti: ta čaj dobro purgira ♪
  6.      purín  -a m (ȋ) kem. organska dušikova spojina, katere derivati so sečna kislina, kofein ♪
  7.      púrpur  -ja m (ȗ) knjiž. vijoličasto rdeča barva: purpur svilene tkanine // škrlat: barvati s purpurjem / kardinali v purpurju ♪
  8.      púst  -a m (ȗ) 1. dnevi pred pustnim torkom in ta dan sam: pust se bliža; ob pustu je bilo; še pred pustom se bosta poročila / praznovati pusta; našemiti se za pusta; oblekel se je kot za pusta neprimerno, smešno 2. etn. moška lutka iz slame, cunj, ki se v teh dneh ob norčijah vozi okoli: narediti pusta / pokopavati pusta šega, da se dan po pustnem torku taka lutka vozi v sprevodu in nato vrže v vodo, sežge 3. nar. maškara, pustna šema: po vasi hodijo pusti ● ekspr. pust ga je pobodel slabo se počuti zaradi nezmernega uživanja hrane, pijače ob pustu; drži se kot pust v pratiki čemerno ♪
  9.      pustíti  -ím dov., pústil (ȋ í) 1. s širokim pomenskim obsegom ne narediti določenega dejanja, katerega predmet je kdo ali kaj: pustil je deske pred vrati, čeprav ve, da so v napoto; pol kosila je pustil ni pojedel; pusti to, saj veš, da ni tvoje ne jemlji tega, ne prilaščaj si tega; vse so pustili, jaz naj pa pospravljam / pustiti njivo v ledini, v prahi / pustiti vrata nezaklenjena / pusti ga, ko veš, da ni kriv; pustiti koga brez odgovora ne odgovoriti mu; pustiti koga na miru, pri miru; pustiti koga pri življenju, v zmoti / pustiti kaj ob strani ne upoštevati, ne ozirati se na kaj; publ. pustiti vprašanje odprto ne odgovoriti nanj, ne rešiti ga / pripoved ga je pustila ravnodušnega 2. z nedoločnikom ne narediti določenega dejanja a) da se lahko uresničuje dejanje, kot ga izraža dopolnilo: pustiti testo vzhajati; pustiti si rasti brado b) da kdo neha delati, biti v stanju, kot ga izraža dopolnilo: pustiti koga spati do devetih; pusti otroke, naj se igrajo / pusti ga, naj gre; pusti mu oditi; pustiti se fotografirati, ujeti / pog. tega si ne pustim reči ne dovolim / straža ga ni pustila na drugo stran 3. ne narediti komu določenega dejanja, zaradi česar mu kaj ostane: pustili so mu obleko in knjige, vse ostalo so mu pa zaplenili / pustiti komu svobodo, življenje 4. nezavedno ne narediti določenega dejanja, zaradi česar osebek nima, ne more uporabiti, kar izraža dopolnilo: ni mogel plačati, ker je pustil denar doma; le kje sem pustil dežnik 5. z določenim namenom narediti, da je, ostane kaj kje: pustiti ključ pod predpražnikom / pustiti komu, za koga pismo; pustiti naslov pri stricu 6. narediti, da ostane kdo ali kaj na mestu, kjer je bil pred tem tudi osebek: pustiti družino v domovini; pustil je psa pred vrati in vstopil / bolnika ne moremo pustiti samega 7. narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo: tat ni pustil prstnih odtisov, sledov / bolezen lahko pusti hude posledice / pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala // s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da ostane zaradi določenega delovanja, dogajanja za osebkom, kar izraža dopolnilo: okupator je pustil za seboj požgane domove; nevihta je pustila veliko opustošenje / vojna pusti v ljudeh strah 8. s prislovnim določilom zaradi premikanja, napredovanja priti glede na koga ali kaj v položaj, kot ga izraža določilo: pustili smo mesto za seboj in prodirali dalje proti jugu / pog. pustiti koga pri učenju daleč zadaj 9. zapustiti: vsi so ga pustili, le pes mu je ostal zvest / pustil je ženo in se poročil z drugo / umrli je pustil ženo in dva otroka / pustiti sinovoma lepo premoženje 10. nehati biti v dejavnem odnosu s tem, kar izraža dopolnilo: pustiti delo, kajenje, službo; pusti žogo in pojdi z nami / pustimo burke, šale začnimo (govoriti, ravnati) resno; pustimo to, raje nam povej kaj bolj veselega nehajmo se pogovarjati o tem, ne mislimo na to / pusti to delo drugemu prepusti ● pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; pog. reci mu, da ga pustim pozdraviti da ga pozdravljam; pog. zmeraj se pusti prositi zmeraj ga je treba pregovarjati, da naredi, kar se prosi; ekspr. tu sem pustil svojo mladost preživel; pog. le kje si pamet pustil, fant le kaj si mislil, da si bil tako nespameten; ekspr. pustiti domišljiji prosto pot sanjariti, izmišljati si; pustiti komu proste roke ne ga ovirati, onemogočati; dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; pog. pustimo to ne govorimo več o tem; ekspr. pustil ga je že iz misli pozabil je nanj; ekspr. ves čas ga ni pustil izpred oči ga je opazoval, nadzoroval; publ. pustiti tovarno v obratovanje narediti, da začne obratovati, delati; pog. njen mož pusti ves denar v gostilni ga zapravi, zapije; pog. ta pa ne pusti do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered pustívši zastar.: odhitela je, pustivši otroka samega puščèn -êna -o: na vrtu puščeno orodje ♪
  10.      pustovánje  -a s (ȃ) glagolnik od pustovati1: organizirati pustovanje / izlet je bil združen z veselim pustovanjem ♪
  11.      púščati  -am nedov. (ú) 1. s širokim pomenskim obsegom ne delati določenega dejanja, katerega predmet je kdo ali kaj: obleko puščajo vsepovsod, jaz naj pa pospravljam / ne puščaj vrat odklenjenih / puščati kaj, koga na miru, pri miru; puščati vrt v plevelu / puščati kaj ob strani ne upoštevati, ne ozirati se na kaj; puščati koga v dvomih / misel na smrt ga je puščala hladnega 2. z nedoločnikom ne delati določenega dejanja a) da se lahko uresničuje dejanje, kot ga izraža dopolnilo: puščati testo vzhajati; puščati si rasti brke b) da kdo neha delati, biti v stanju, kot ga izraža dopolnilo: ob nedeljah so jih puščali spati; pušča otroke, da se po ves dan igrajo, sam pa gara / puščati komu govoriti, da govori; puščati se streči / straža naj nikogar ne pušča čez most 3. ne delati komu določenega dejanja, zaradi česar mu kaj ostaja: jemali so jim vse, samo obleko, ki so jo imeli na sebi, so jim puščali / puščati ujetnikom življenje 4. nezavedno ne delati določenega dejanja, zaradi česar osebek nima, ne more uporabljati, kar izraža dopolnilo: svoj dežnik pušča kjerkoli 5. z določenim namenom delati, da je, ostaja kaj kje: puščati ključ na oknu / puščati komu, za koga pisma pri sosedu 6. delati, da ostaja kdo ali kaj na mestu, kjer je bil pred tem tudi osebek: kadar je kupoval, je puščal psa pred trgovino / prijatelja ne moremo puščati samega 7. delati, povzročati, da kje je, ostaja, kar izraža dopolnilo: tatovi niso puščali sledov / take bolezni puščajo hude posledice / tkanina pušča barvo; sadje pušča madeže // s prislovnim določilom delati, povzročati, da ostaja zaradi določenega delovanja, dogajanja za osebkom, kar izraža dopolnilo: okupatorjeva vojska je puščala za seboj opustošenje / vojna pušča v ljudeh strah 8. s prislovnim določilom zaradi premikanja, napredovanja prihajati glede na koga ali kaj v položaj, kot ga izraža določilo: najboljši je začel puščati za seboj tekača za tekačem / pog. pri učenju ga pušča vse bolj zadaj 9. zapuščati: možje puščajo žene in se poročajo z drugimi / puščati potomcem hiše in zemljišča 10. nehavati biti v dejavnem odnosu s tem, kar izraža dopolnilo: vedno več ljudi pušča delo, kajenje; puščajo zemljo in odhajajo v tovarne / puščati delo drugemu prepuščati 11. nezaželeno biti tak, da lahko prehaja skozi kaka snov: cev, lonec pušča; streha na več mestih pušča / okna ne puščajo v dvorano dovolj svetlobe 12. delati v kaj odprtino, da lahko gre določena snov iz česa: puščati gnojne bule / nekdaj ker je imel visok krvni pritisk, so mu puščali kri ● pog., ekspr. kri mu bom puščal, ko pride izraža zelo visoko stopnjo jeze; ekspr. ne puščaj ga izpred oči neprestano ga glej, nadzoruj puščajóč -a -e: hodil je, puščajoč za seboj blatne sledove; puščajoča posoda ♪
  12.      puščáva  -e ž (ȃ) 1. obširen suh svet z malo ali brez rastlinstva: potovati skozi puščavo; zelenice v puščavi / kamnita, peščena puščava; knjiž., ekspr. ladja puščave velblod; ekspr. sinovi puščave puščavski nomadi, beduini // ekspr., navadno s prilastkom pust, nerodoviten svet: še kozo je težko prehraniti v tej puščavi 2. ekspr., navadno s prilastkom pust, odmaknjen kraj: kazensko so ga premestili v hribovsko puščavo; v tej puščavi ni nobene zabave 3. ekspr., s prilastkom kar je, se zdi zaradi odsotnosti določenih lastnosti, stvari pusto, prazno: morska puščava / puščava misli, srca; puščava življenja ● ekspr. spremeniti mesto v puščavo opustošiti, porušiti ga; bibl. glas vpijočega v puščavi razširjanje kakega nazora, prizadevanje, ki nima uspeha ♪
  13.      púška  -e ž (ȗ) ročno strelno orožje z dolgo cevjo in kopitom: ta puška daleč nese; nameriti puško v cilj; prisloniti puško k licu; sprožiti puško; streljati, zadeti s puško; biti oborožen s puško; cev puške / puška poči / izza grma je stopil vojak s puško na strel držeč (nabito) puško usmerjeno naravnost predse / lovska, vojaška puška; knjiž. strojna puška mitraljez, strojnica; puška dvocevka; puška na šibre / kot povelje nož na puško // igrača, ki predstavlja puško: otroci z majhnimi lesenimi puškami ● ekspr. že dva meseca nosi puško je vojak; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; ekspr. okupatorji so veliko zavednih ljudi poslali pred puške obsodili na smrt z ustrelitvijo; žarg., lov. nobena žival jim ni prišla pred puške v položaj, ko bi jo bilo mogoče ustreliti; ekspr. prijeti, zgrabiti za puško začeti se bojevati; pripraviti se na boj; ekspr. prisiliti k pokorščini s puško v roki s silo, nasilno, z orožjem; ekspr. umreti s puško v roki v boju ◊ elektr. elektronska puška priprava, ki oddaja elektrone z velikim pospeškom; lov. psi iščejo pred puško v dometu puške; šport. podvodna puška priprava, s katero se pri podvodnem ribolovu izstreli harpuna; zračna puška puška na zračni pritisk za športno streljanje; šport., voj. malokalibrska puška; voj. nabiti puško; avtomatska puška ♪
  14.      rába  -e ž (á) 1. opravljanje funkcije pripomočka, sredstva: po dolgi rabi je kožuhovina izgubila neprijeten vonj; ponev je bila zaradi pogoste rabe črna / dati navodila za rabo slovarja; prepovedati rabo pšenice za krmo uporabo; šele raba tega zdravila bo pokazala njegovo primernost uporabljanje / izročiti skakalnico v rabo; na Nizozemskem je bilo tedaj v rabi še dosti mlinov na veter je delovalo; ta zakon ni več v rabi v veljavi // v zvezi biti za rabo biti sposoben opravljati svojo funkcijo: ta sod ni več za rabo / perje na farmah vzrejenih živali ni za rabo ni uporabno / ko ni bil več za rabo, so ga odpustili ko ni mogel več delati; ekspr. ta fant ni za nobeno rabo nobene stvari ne naredi uspešno 2. nastopanje, pojavljanje kje, pri kom v funkciji pripomočka, sredstva: ni mogel dokazati rabe tega orodja že v navedenem času; sklicevati se na dosedanjo rabo znaka / nekatera škropiva so vzeli iz rabe jih ne uporabljajo, delajo več; to gnojilo prihaja v rabo se začenja uporabljati; spiralni grelci so bolj v rabi kot drugi so bolj razširjeni // lingv. nastopanje, pojavljanje v sporočilu: raba te besede narašča, peša / napačna raba veznikov; pravila o rabi predlogov / brezosebna raba glagola; samostalniška raba pridevnika 3. s prilastkom, v zvezi z za potreba, namen: narediti violino za domačo rabo; prirediti knjigo za šolsko rabo; predmeti za vsakdanjo rabo / ekspr. ta pesem ni za današnjo rabo primerna za današnje razmere / publ. predmeti osebne rabe za osebno rabo ● zastar. vsaka doba ima svoje rabe navade, običaje; zastar. zapustil je igralsko rabo igralski poklic, igralstvo ♪
  15.      rabín  -a m (ȋ) pri judih razlagalec svetega pisma in judovskega prava: zapisovati odgovore in razlage rabinov / o njuni ločitvi je razpravljal svet rabinov // verski vodja ali predstojnik verske skupnosti: svečanosti ob prazniku je vodil rabin ♪
  16.      rabíti  in rábiti -im nedov. (ȋ á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati / videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo // delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja 2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: partizani so uničevali vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja 4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce 5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom ● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; žarg. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva ◊ lingv. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo rabíti se in rábiti se navadno s prislovnim določilom postajati poškodovan, obrabljati se: pri pisanju se svinčnik rabi; avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo; tkanina se na komolcih zelo rabi rábljen -a -o 1. deležnik od rabiti: pogosto rabljene besede; splošno rabljeno ime 2. ki se je že uporabljal, uporabil: kupim rabljen avtomobil; prodaja rabljenega pohištva / rabljena znamka ♪
  17.      rabúka  -e ž (ȗ) pog. glasen, bučen prepir, pretep: nenadoma je na cesti nastala rabuka; izzvati rabuko; dijaška, fantovska rabuka / nemiri in rabuke po deželi spopadi, spori ♪
  18.      ráčka  -e ž (á) 1. manjšalnica od raca: raca je učila račke iskati hrano / ekspr. lisica je ponoči odnesla dve rački 2. igrača, ki predstavlja raco: za rojstni dan je dobila rumeno plišasto račko; najraje se igra z račko // plavalni obroč, katerega del predstavlja račjo glavo: ker še ni znal plavati, so mu za v vodo kupili račko ♪
  19.      račún 1 -a m (ȗ) 1. skupek med seboj povezanih števil, znakov, s katerimi se po določenem postopku ugotavlja novo število: izračunati, rešiti, sestaviti račun; rezultat računa je pravilen / preveriti račun; v računu je napaka / pomožni račun // nav. mn., publ. rezultat računanja: računi kažejo, da je tak način gradnje najcenejši / ekspr. vse se je končalo po računih na papirju 2. pismeno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno storitev: izdati, pisar. izstaviti, napisati račun / brez računa blaga ne zamenjamo; pog. račun za elektriko, vodo // tak dolžni znesek: račun je visok, ekspr. masten; plačati, povedati račun // v zvezi na račun izraža, da dolžni znesek plača oseba, kot jo določa prilastek: piti na prijateljev račun; delati na račun soseda; stroški na račun podjetja so veliki / živeti na tuj račun // pog., v zvezi dati, vzeti na račun dati, vzeti del plačila vnaprej: dati, vzeti petsto dinarjev na račun / na račun jim je dal avtomobil // pog., v zvezi vzeti v račun vzeti, upoštevati kot del plačila: pri nakupu novega šivalnega stroja vzamejo starega v račun 3. ekon., v zvezi zaključni račun prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem razdobju ter sredstev in obveznosti do njihovih virov: sestavljati, sprejeti zaključni račun 4. v zvezi na račun izraža a) predmet glagolskega dejanja, kot ga določa prilastek: smejati se na svoj, tuj račun; zavrniti očitek na račun direktorja b) odvisnost glagolskega dejanja od njegovega, po vrednosti nasprotnega določila: obogateti na račun tujega dela; na račun pritrgovanja kupljeno stanovanje / publ. pomota na račun naglice zaradi naglice 5. nav. mn., ekspr. načrt, cilj, zlasti glede na koristi: ljudje imajo pri tem svoje račune; prekrižati komu kake račune / ne mešaj se v moje račune ● pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; ekspr. polagati račun za kako dejanje zagovarjati se, odgovarjati; ekspr. poravnati medsebojne, osebne, stare račune obveznosti, spore, zadeve; pog. v trgovini jemati na račun tako, da se dolžni zneski zapisujejo ter plačajo pozneje skupaj; ekspr. to mi ne gre v račun ni v skladu z mojimi načrti, mislimi, koristmi; ekspr. to niso čisti računi ni vse v redu, pravilno; pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose ◊ adm. račun je plačljiv v osmih dneh; ekon. ekonomski račun račun gospodarnosti, po katerem morajo biti stroški manjši od prihodkov ali vsaj kriti z njimi; fin. obremeniti račun vknjižiti v breme; odpreti tekoči račun prevzeti izpolnjevanje vplačil in izplačil na tekoči račun za določeno osebo; bančni račun v bančnih knjigah vpisana evidenca imetja in plačilnega prometa posamezne stranke; čekovni, devizni račun; knjigovodski račun sistematičen pregled spreminjanja premoženjskega stanja; tekoči račun ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za medsebojne obračune s strankami; bančni račun, s katerega izplačuje banka tudi na kredit; žiro račun bančni račun, s katerega izplačuje banka samo toliko, kot je vloženo; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; infinitezimalni račun ki sestoji iz diferencialnega in integralnega računa; integralni račun računanje, ki temelji na integriranju funkcij; obrestni, obrestnoobrestni račun; sklepni račun pri katerem se računa iz treh znanih količin četrta količina ♪
  20.      račúnati  -am nedov. (ȗ) 1. opravljati računske operacije: zna brati in računati; hitro, počasi računati / računati hitrost, površino; računa, koliko denarja mu bo ostalo / računati na pamet, na prste, z računalnikom ♦ mat. računati koren, logaritem; računati na pet decimalk natančno 2. dov. in nedov. napisati, povedati dolžni znesek za kaj: računati naročniku blago, prevoz; računati sto dinarjev / računati komu visoke obresti / na uro računa petsto dinarjev 3. ugotavljati, določati: računati mesece po luni / potomstvo se ponekod računa po materini liniji / računal je, kaj mora še narediti mislil, razmišljal 4. na osnovi določenih dejstev, domnev imeti, kar izraža dopolnilo, za uresničljivo, verjetno: letos računajo na večji obisk turistov; računam, da bom čez en teden doma / nihče ni računal na uspeh, z uspehom ni mislil nanj, ga pričakoval 5. misliti na kaj kot na dejstvo in ravnati v skladu s tem: računal je na denar od prodaje, pa se je uštel; računaj, da nas bo pri kosilu najmanj pet / s tem dejstvom je treba računati to dejstvo je treba upoštevati račúnati se star. šteti se, imeti se: računata se med njegove znance računajóč -a -e: jamstvo velja, računajoč od dneva prodaje; spremenil se je v hladno računajočega moža račúnan -a -o: promet, računan v dinarjih; približno, ekspr. okroglo računano stane izdelek tristo dinarjev ♪
  21.      radikál  -a m (ȃ) 1. radikalec: radikali in oportunisti / radikali niso hoteli sodelovati v vladi ♦ zgod. (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja 2. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent; koren: izračunati radikal 3. kem. atomska skupina, ki nastopa navadno v organskih spojinah in je sama zelo redko obstojna: razpad molekule v radikale / prosti radikali ki niso vezani v molekulo ♪
  22.      radiografíja  -e ž (ȋ) med. rentgensko slikanje: radiografija pljuč ♦ teh. z radiografijo odkrivati napake pri varjenju stikov ♪
  23.      radírati  -am nedov. (ȋ) 1. navadno z radirko brisati, odstranjevati napisano, narisano: piše domačo nalogo in kar naprej radira; nalahko radirati / packo je radiral kar z nožičkom 2. dov. in nedov. zradirati: radirati pomožne črte; pren., ekspr. ta narod so hoteli radirati z zemljevida ♪
  24.      radostíti  -ím nedov., radoščèn (ȋ í) knjiž. veseliti, osrečevati: vse to človeka radosti; novi sneg radosti otroke / radosti me, da se je vse dobro končalo radostíti se veseliti se: radostiti se počitnic ♪
  25.      radovánje  -a s (ȃ) glagolnik od radovati: radovanje je bilo kratko; otroško radovanje ♪

   6.613 6.638 6.663 6.688 6.713 6.738 6.763 6.788 6.813 6.838  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA