Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vati (3.838-3.862)


  1.      kopírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. povzročati, da se besedilo, slika s fotokemičnim, elektrostatičnim postopkom prenese na kaj: kopirati dokumente, načrte; kopirati in razmnoževati ♦ fot. delati neposreden odtis negativa v pozitiv ali pozitiva v negativ; tisk. s fotokemičnim postopkom neposredno prenašati negativ ali pozitiv na kovinsko ploščo 2. pog. prenašati z originala, predloge, navadno skozi prozoren papir, prerisovati: učenec je risbo kopiral 3. delati kaj čemu tako podobno, da vzbuja vtis pravega, originalnega: kopirati srednjeveške freske / odlično kopira naravo 4. pog. posnemati, oponašati: kopira njegovo hojo, navade; kopirati koga v vedenju kopíran -a -o: hranijo kopirane freske ♪
  2.      kopitljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. nav. ekspr. nekoliko kopitati: konj je nemirno kopitljal na cesti / rjavec hrza in kopitlja z zadnjimi nogami // pobrcavati, brcati: dojenček je veselo kopitljal z nogami 2. stopicati, drobiti: otrok kopitlja zraven očeta; žrebec je poslušno kopitljal za svojim gospodarjem ♪
  3.      kópje  -a s (ọ̄) 1. pri primitivnih ljudstvih tanka lesena palica z zelo ostro kovinsko konico za bojevanje: kopje ga je zadelo v srce; sovražniki so metali kopja iz razdalje dvajset korakov / bojno kopje; pren., pesn. reko je razparalo kopje svetlobe // publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se 2. šport. lesena ali kovinska, v sredini navadno z vrvico ovita palica za tekmovanje: vreči kopje; kopje za moške tekmovalce / metanje diska in kopja 3. star. drog za zastavo: na kopju je visela zastava ♪
  4.      koprívovec  -vca m (í) bot. grm ali drevo s podolgovatimi listi in koščičastimi plodovi, Celtis australis: nasadi koprivovca ♪
  5.      korájža  -e ž (ȃ) pog. pogum: to mu ni vzelo korajže; vino dá korajžo / korajžo imeti, zbrati / elipt. tako je, zdaj pa korajžo / kar s korajžo, ga je spodbujal kar pogumno ∙ ekspr. korajža velja stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne; ekspr. klicati na korajžo izzivati, spodbujati; ekspr. klobuk na korajžo klobuk, ki se nosi naprej in zelo postrani ♪
  6.      koreníčje  -a s (ȋ) rastline, ki imajo koren, ali omeseneli podzemeljski deli teh rastlin: v juhi se je kuhalo koreničje; okopavati koreničje ♪
  7.      korenína  -e ž (í) 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren: korenina krajevnega imena ● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti ◊ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka ♪
  8.      korespondírati  -am nedov. (ȋ) 1. vzdrževati medsebojne pismene stike; dopisovati si: prijatelj, s katerim je korespondiral, je umrl; redno korespondirata 2. publ. tvoriti zvezo, povezavo: zelena oaza bo spretno korespondirala med starim in novim delom mesta 3. knjiž. ujemati se, skladati se: četrti cikel pesmi korespondira s prvim / dramatika korespondira temu času ♪
  9.      korigírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. ugotavljati in odpravljati jezikovne, stilistične napake v tekstu, popravljati: korigirati članek; korigira šolske naloge 2. tisk. označevati napake na krtačnem odtisu: staviti in korigirati 3. nav. ekspr. popravljati, spreminjati: avtor je korigiral svoje prejšnje mnenje; svoje pesmi je večkrat korigiral / lepo krojena obleka ji v marsičem korigira premočno postavo ◊ med. korigirati vid izboljšati vid z lečami ustrezne dioptrije korigíran -a -o: korigirana naloga ♦ fot. korigirani objektiv objektiv, izboljšan z uporabo raznih vrst stekla, brušenjem leč, s kombinacijami leč ♪
  10.      koríti  -ím nedov. (ȋ í) zastar. opominjati, oštevati: za vsako besedico ga kori ♪
  11.      korporál  -a m (ȃ) v nekaterih državah čin komandirja desetine ali nosilec tega čina: napredovati v korporala ♪
  12.      korúza  -e ž (ú) enoletna rastlina s kolenčastim steblom in velikimi storži ali njeno seme: saditi, okopavati koruzo; koruzo ličkati; popoldne so lomili, trgali koruzo; pečena koruza; zunaj visi kita koruze / koruza letos dobro kaže / koruza je spet poplavljena njiva s koruzo / bela koruza z belimi zrni; debelozrnata, drobnozrnata koruza; semenska koruza ∙ ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; pog. živita na koruzi živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze ♦ agr. silažna koruza ki je za silažo; biol. heterozna, hibridna koruza; vrtn. pisana koruza enoletna okrasna rastlina z listi, ki imajo srebrne proge, Zea mays japonica ♪
  13.      kós 1 -a m (ọ̑) 1. navadno s prilastkom del snovi, stvari: pojedel je tri kose kruha; zaviti kaj v kos papirja; majhen, velik kos sira / odrezati kos salame / razdeliti hlebec na dva kosa; zrezati kaj na drobne kose na drobno 2. navadno s prilastkom predmet, stvar glede na število istovrstnih predmetov, stvari: na zalogi je še nekaj kosov; vsega skupaj je bilo osem kosov / ekspr. med pohištvom so bili prav lepi kosi / sveža jajca so bila po sedemdeset par kos / plačevati od kosa glede na število izdelkov // predmet, stvar kot del istovrstnih predmetov, stvari: kosi perila; pripeljal je nekaj kosov pohištva / omaro je skušal kombinirati z drugimi kosi 3. nav. ekspr., z rodilnikom izraža količinsko omejitev: velik kos poti je sam prehodil; videla je lep kos sveta / doma imajo kos vrta manjši, majhen vrt / dobršen kos življenja je že za njim ● ekspr. tam bo še vedno imela svoj kos kruha zaslužek; spomenik je iz enega kosa nesestavljen, cel; ekspr. iti na kose zdrobiti se, razbiti se; ekspr. razbiti, raztrgati na drobne kose čisto, popolnoma; ekspr. figura v romanu je kot (ulita) iz enega kosa skladna, harmonična ◊ grad., strojn. fazonski kos večji, primerno oblikovan kos materiala za vodovodno, kanalizacijsko napeljavo; mont. kos največja oblika premoga po drobljenju; trg. blago na kose ♪
  14.      kósati se  -am se nedov. (ọ̑) 1. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: kosati se s kom pri delu, v delu; ekspr. kar kosale so se, katera bo povedala prva tekmovale / kosati se med seboj 2. nav. ekspr., z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: v pridnosti se lahko kosa z njim; glede padavin se jesen kosa s pomladjo / letošnji pridelek se ne more kosati z lanskim primerjati // pojavljati se, nastopati v enaki meri: tu se natančnost kosa s točnostjo opisov 3. ekspr., redko boriti se, spopadati se: parnik se je kosal z viharjem / sovraštvo se kosa z ljubeznijo ♪
  15.      kosír  -ja m (í) 1. nož z zakrivljenim rezilom, zlasti za obrezovanje trt: brusiti kosir / obrezovati trte s kosirjem // nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik: klestiti veje s kosirjem 2. obroček, s katerim je rezilo kose pritrjeno na kosišče: kosišče je bilo prekratko in tudi kosir ni dobro držal ♪
  16.      kosíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. s koso, kosilnico rezati travo, žito: kosci že dve uri kosijo; počasi kositi / kositi travo, žito / nizko, visoko kositi / ekspr. kdaj boste pa pri vas kosili kdaj bo čas košnje 2. ekspr. množično ubijati, moriti: brzostrelka je kosila iz hiše // uničevati, pokončevati: bolezni so kosile živino / med vojno je smrt neusmiljeno kosila košèn -êna -o: dvakrat košeni travniki ♪
  17.      kosítriti  -im nedov., kosítren (í ȋ) teh. prekrivati kovino s tanko plastjo kositra: kositriti jekleno pločevino // zadelovati, zalivati s kositrom ♪
  18.      kosmàt  -áta -o prid. (ȁ ā) 1. zelo porasel z dlakami: po prsih je kosmat; ima kosmate noge / kosmata žival // nav. ekspr. porasel s kocinami, neobrit: kosmata brada; kosmat po obrazu 2. nav. ekspr. ki ima negladko površino, navadno s štrlečimi dlakami ali vlakni: kosmat klobuk; pokriti se s kosmato kapo, kučmo / kosmato blago; tkanina je kosmata na obeh straneh / kot kletvica kapa kosmata, tega pa nisem vedel 3. ekon. ki vključuje odbitke vseh bremen, dajatev ali dolgov: kosmati prejemki; kosmata cena / kosmata teža skupna teža blaga in embalaže; bruto teža 4. ekspr. nespodoben, opolzek: kosmati dovtipi; povedal je nekaj kosmatih šal ● ekspr. to je kosmata laž velika, očitna; ekspr. imajo kosmato vest so krivi česa; ekspr. fant ima kosmata ušesa noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov; ekspr. ta je pa res kosmata! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna ◊ bot. kosmati sleč alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč kosmáto prisl.: kosmato zakleti kosmáti -a -o sam.: povedal je marsikatero kosmato / kot kletvica tristo kosmatih! ♪
  19.      kosmatíti  -ím nedov. (ȋ í) delati kaj kosmato: kosmatiti pletenine; kosmatiti in krtačiti / kosmatiti površino tkanine ♦ teh. na grobo obdelovati površino lesa, kovin kosmatíti se tvoriti kosme, kosmiče, svaljke, navadno na površini: blago se kosmati / jopica se ji je začela kosmatiti ♪
  20.      kostánjev  -a -o prid. (á) 1. nanašajoč se na kostanj: kostanjev drevored; kostanjevi gozdovi / kostanjev les; kostanjeva ježica / kostanjev med 2. ki je take barve kot kostanj: kostanjevi lasje / kostanjeva barva ◊ čeb. kostanjeva paša; zool. kostanjeva raca raca, katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca kostánjevo prisl.: kostanjevo pobarvati / piše se narazen ali skupaj: kostanjevo rdeč ali kostanjevordeč; kostanjevo rjavi lasje ♪
  21.      kòš  kôša m, mest. ed. tudi kóšu (ȍ ó) 1. visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje (česa) na hrbtu: nesti, oprtati si koš; pozimi plete koše; zadeti koš na pleča; nositi gnoj v košu; star. reven kot Lahov koš zelo / koš stelje / oprtni koš; koš za listje // v zvezi gnojni koš voz s košu podobno napravo: gnojni koš sta vlekla dva vola 2. manjša, navadno pletena posoda, zlasti za odpadni papir: raztrgal je pismo in ga vrgel v koš / koš za papir, smeti 3. pletena posteljica za dojenčka: otrok je v košu lepo zaspal 4. navadno v zvezi prsni koš del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica: izbočiti prsni koš / preiskovati prsni koš s poslušanjem 5. šport., pri košarki naprava z obročem in mrežo, ki nima dna, v katero se meče žoga: žoga je padla v koš / metati, streljati na koš / skoki pod domačim in tujim košem // dejstvo, da pride žoga v to napravo: dati koš; tekmovalci so dosegli sto košev 6. navt., navadno v zvezi jamborni koš majhna zavarovana ploščad na jamboru: ladja z jambornim košem; izvidnik v košu 7. žarg., mont. košu podobna kabina dvigala pri rudniku; kletka: v jamo se spuščajo v ozkem košu / dvigalni koš 8. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prinesla je cel koš novic; pošilja mu koš poljubčkov / poznal je na koše dovtipov zelo veliko ● ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. problema ne sodita v isti koš nista enaka; ekspr. meče vse v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi ◊ agr. koš del stiskalnice, v katerega se da drozga; čeb. koš pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; gozd. (drevesni) koš drevo z gostimi, bujno razraščenimi vejami, katerega spodnje segajo do tal; teh. sesalni koš mreža, ki zapira trdnim primesem dostop v sesalno cev črpalke; zool. koš zunanje ogrodje glavoprsja rakov deseteronožcev ♪
  22.      kót  -a m (ọ́) 1. prostor med dvema stikajočima se stenama: postavil je palico v kot; sedla je v kot in čakala; kredenca stoji v desnem kotu kuhinje; umazan, zanemarjen kot / tudi kot je treba pomesti / za kazen je moral stati v kotu / v kotu ust je imel cigareto kotičku / jedilni kot del prostora, urejen za serviranje hrane; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu // s prilastkom del, površina med dvema stikajočima se stranicama česa: v zgornjem kotu slike; kot šahovnice 2. ekspr., navadno s prilastkom prostor, kraj, mesto: tudi na dvorišču ni bilo primernega kota za njegov avto / moral se je umakniti v svoj kot na svoje običajno mesto, na svoj prostor / hitro najde vsak skriven, varen kot // manjše, ozko področje, predel: svet je velik, na ta kot pa nisi vezan / bohinjski kot 3. ekspr., navadno s prilastkom prostor za bivanje, dom: rada bi že imela svoj kot; hrani za miren kot na stara leta 4. v kmečkem okolju pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi lastnika; preužitek: izgovoriti si kot; zapisal mu je kot za stara leta / ima pravico do kota 5. geom. količina, ki izraža razprtost med dvema poltrakoma s skupnim krajiščem: izračunal je vse kote; kote meriti; stranici oklepata kot 90°; koti kvadrata; vsota kotov / reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / izbočeni ali konveksni kot; iztegnjeni kot ki meri 180°; komplementarna kota ki merita skupaj 90°; naklonski kot; notranji kot ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; ostri kot manjši od 90°; polni kot ki meri 360°; pravi kot ki meri 90°; suplementarna kota ki merita skupaj 180°; topi kot večji od 90° in manjši od 180°; kosinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku; kotangens kota število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in nasprotne katete v pravokotnem trikotniku 6. voj., navadno v zvezi mrtvi kot prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skriti se v mrtvi kot; mrtvi kot pod zidom 7. šport., pri nogometu prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol: postaviti se v kot // kazenski strel s tega prostora: dosoditi kot 8. publ., navadno v zvezi zorni kot izhodišče, osnova za presojanje česa: problem obravnavata z različnih zornih kotov ● ekspr. pretaknili so vse kote povsod so pogledali, vse so preiskali; ekspr. tudi na strokovnem področju je bil potisnjen v kot tudi njegovo strokovno delo je bilo neupoštevano; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; po vseh kotih so se valjale cunje povsod ◊ alp. kot na koncu zaprta gorska dolina; astr. časovni kot čas, ki poteče od kulminacije zvezde; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; fiz. deklinacijski kot odklonski kot magnetne igle od smeri sever-jug; lomni kot med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico; odbojni kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico; vpadni kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico; grad. deviacijski kot; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; teh. rezilni kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja ♪
  23.      kóta  -e ž (ọ́) 1. geod. točka na zemeljskem površju, zlasti na vzpetini, z izmerjeno nadmorsko višino: na tem področju so tri kote // nadmorska višina: določiti, izmeriti koto 2. žarg., voj. vzpetina z izmerjeno nadmorsko višino: obkoljevati koto; zavzeli so položaje na koti petsto ◊ geom. število, ki označuje oddaljenost točke od projekcijske ravnine; teh. številka z znaki za označevanje mer na načrtu, risbi ♪
  24.      kotalíti  -ím nedov. (ȋ í) premikati predmet po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: kotaliti hlode; velik kolobar sira so kotalili do kamiona; kamenje se kotali po strmini navzdol; pren., knjiž. veter kotali črne oblake kotalíti se 1. ekspr. s težavo, nerodno premikati se: otrok se kotali za materjo 2. redko potepati se, pohajkovati: kotali se po vasi kotalèč -éča -e: kotaleče se krogle ♪
  25.      kôtel  -tla [ǝu̯] m (ó) 1. velika, navadno okrogla ali valjasta kovinska posoda za kuhanje, segrevanje: naliti vodo v kotel; bakren, medeninast kotel; s stropa je visel velik kotel; zunaj je bilo vroče kot v kotlu, kot bi stopil v kotel / (vojaški) kotel; žganjarski kotel; kotel za prašiče; v pralnici imajo kotel za kuhanje perila; kotel za žganjekuho; pren., publ. Rusija je bila kotel, v katerem so vrele evropske in azijske sile 2. navadno v zvezi parni kotel naprava nekaterih pogonskih strojev, v kateri se voda z dovajanjem toplote spreminja v paro: parni kotel je razneslo; parni kotel za centralno kurjavo / kurjač parnega kotla 3. nav. ekspr. okrogla dolina s strmimi pobočji: vas leži v kotlu; odprl se mu je pogled na kotel pod Krnom ● publ., ekspr. strašiti kmete s skupnim kotlom zlasti prva leta po 1945 neobjektivno prikazovati življenje v (kmetijski) zadrugi ◊ strojn. ladijski parni kotel parni kotel, po konstrukciji prilagojen potrebam na ladji; lokomotivski parni kotel parni kotel za lokomotive; pranje kotlov odstranjevanje zlasti kotlovca z notranjih sten parnega kotla ♪

   3.713 3.738 3.763 3.788 3.813 3.838 3.863 3.888 3.913 3.938  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA