Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

varno (76-100)


  1.      drčáti  -ím nedov. (á í) 1. hitro se premikati: vozovi in avtomobili so drčali po gladki cesti; drčali smo, da so nas komaj dohajali / drčati po strmini // lahkotno se premikati po gladki površini; drseti: ladja je urno drčala prek valov / solze mu drčijo po licih tečejo, polzijo 2. brezoseb. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi biti v nevarnosti padca: v teh čevljih mi drči; na poledeneli poti mu je močno drčalo; volom drči 3. ekspr., navadno v zvezi z v hitro se bližati čemu slabemu: drčati v polom, propad / ko so ga izključili iz šole, je naglo drčal navzdol propadal drčèč -éča -e: drčeči vozovi; drčeče stopnice ♪
  2.      drhtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. rahlo se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: deček drhti in joka; ustnice ji drhtijo; drhteti od mraza, od razburjenja; noge drhtijo od utrujenosti; drhti po vsem telesu / glas ji drhti; pren., pesn. listi drhtijo v vetru; odsevi luči drhtijo na vodi; mesečina drhti ∙ ekspr. ubil ga je, je drhtelo dekle drhteč govorilo, pripovedovalo; kazalec brzinomera drhti na sto se drhteč premika 2. knjiž. biti zelo čustveno vznemirjen: srce ji drhti od žalosti; drhteti v upu in strahu / drhti pred vsako nevarnostjo / pesn. drhteti v dalje 3. knjiž. biti zaznaven, opazen: strah drhti v njenih pogledih; v pesmih drhti žalost drhté: drhte je stala med vrati drhtèč -éča -e: čakal je, drhteč od mraza in strahu; drhteč glas; drhteči prsti; drhteč žarek svetlobe ♪
  3.      dŕsen  -sna -o tudi -ó prid. (r̄) 1. ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: cesta je bila zvožena in drsna; vzpenjala sta se po strmem, drsnem pobočju; pren. ta teorija se giblje na precej drsnem področju 2. nanašajoč se na drsenje: drsna ploskev smuči / karnise z drsnimi tiri; kuhinjske omare z drsnimi vrati ◊ aer. drsni let spuščanje jadralnega ali motornega letala pri odvzetem plinu pod najmanjšim možnim kotom; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; drsni upor upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti; grad. drsni opaž premični opaž, ki se uporablja pri gradnji večjih betonskih zgradb; teh. drsni ležaj ležaj, pri katerem je med vrtečim se in mirujočim delom samo plast maziva drsnó prisl., v povedni rabi: zjutraj je bilo zelo drsno ♪
  4.      drséti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. premikati se z močnim, tesnim dotikanjem, navadno po gladki podlagi: deblo je nekaj časa drselo, nato pa se je začelo valiti; ploščica drsi po žlebu; namazane smuči rade drsijo / drseti po klancu / pero drsi po papirju // lahkotno se premikati po gladki površini: čoln neslišno drsi po gladini / po mestnih ulicah drsijo velike limuzine / po licih so mu drsele solze tekle, polzele; pren. njegov pogled je drsel po obrazih prisotnih // drseč se spuščati, padati: sneg drsi s streh; kaplje drsijo z vej; pren. teža skrbi mu je drsela z ramen 2. brezoseb. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi biti v nevarnosti padca: v teh čevljih mi drsi; na poledenelem pločniku zelo drsi 3. ekspr., navadno v zvezi z v hitro se bližati čemu slabemu: drseti v propad / vedno bolj drsi v dolgove drsèč -éča -e: mirno drseč čoln; drseči koraki; prisl.: drseče se premikati ♪
  5.      drugobít  -i ž (ȋ) filoz. bit zunaj človeka: stvarnost kot drugobit ♪
  6.      drúžben  -a -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na družbo: a) družben pojav; družbeni odnosi; družbeni plan komune; imeti visok družben položaj; družbeni red, sistem / to je velikega družbenega pomena; družbena aktivnost žensk; publ. vključiti se v družbeno dogajanje; sodobno družbeno življenje b) družbeni problemi; družbeni razvoj, standard / družbeni kodeks sistem nepisanih pravil, ki uravnavajo moralne odnose med družbo in posamezniki ter med posamezniki samimi; družbena diferenciacija; družbena ekonomika; družbena odgovornost / družbena korist; družbena morala, norma; družbena ureditev, zavest / ljudje iz različnih družbenih plasti, slojev / publ. družbena stvarnost; družbeno gospodarstvo c) družbeni center del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost; družbena kontrola; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ; družbena prehrana delavcev prehrana, ki jo organizira podjetje, krajevna skupnost ipd.; družbene službe kultura, zdravstvo, državna uprava; družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije; družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe; družbeno varstvo otrok č) lanske družbene publikacije // ki živi v kolektivu, v družbi: človek je družbeno bitje 2. ki je last družbe v okviru ene države: družbena lastnina, proizvodnja; družbeno posestvo, premoženje / družbeni sektor ◊ ekon. čisti družbeni proizvod v enem letu ustvarjena vrednost v kaki državi; družbena delitev dela; geogr. družbena geografija geografija, ki obravnava zakonitosti družbe na zemlji; jur. družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; lit. družbena drama drama, ki obravnava družbeno problematiko; soc. družbeni razred sloj ljudi, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe; družbena bit gospodarska in socialna stvarnost družbe; družbena nadgradnja, nadstavba organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti drúžbeno prisl.: družbeno delovati; družbeno angažirana umetnost; družbeno neprilagojena in vzgojno zanemarjena mladina; družbeno organizirano gospodarstvo; družbeno prebujeno meščanstvo ♦ ekon. družbeno potrebno delo ♪
  7.      družínik  -a m (ȋ) v Sovjetski zvezi član prostovoljne civilne organizacije, ki skrbi za javni red, varnost ljudi: sodišče pri štabu družinikov je kaznovalo kršilce javnega reda ◊ zgod. pripadnik oboroženega spremstva plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi ♪
  8.      dŕzen  -zna -o prid., dŕznejši (ŕ r̄) 1. ki si upa storiti kaj kljub nevarnosti: drzen akrobat; v globino so se spustili samo najbolj drzni fantje; volkovi so postajali vse bolj drzni / drzen skok; to je bila izredno drzna vožnja // ki izraža neustrašenost, pogum: drzna hoja; drzne oči 2. ki si v odnosu do ljudi preveč upa; predrzen: fant je bil zelo drzen v besedah / dobival je drzne, skoraj nesramne dopise / zastar., kot vljudnostna fraza oprostite, da sem tako drzen, s kom imam čast (govoriti)? 3. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: most se pne v drznem loku; delati drzne sklepe; drzna metafora, misel; uspeh je presegel še tako drzna pričakovanja / dame v drznih dekoltejih dŕzno prisl.: drzno gledati; drzno izveden napad; klobuček nosi drzno postrani; preveč drzno so se obnašali dŕzni -a -o sam.: drznemu je vse mogoče ♪
  9.      dŕzniti si  -em si in dŕzniti se -em se dov. (ŕ ȓ) z nedoločnikom izraža, da kdo stori kaj kljub neprimernosti, neupravičenosti ali nevarnosti: pred vsemi si je drznil lagati; kako si le drzne pisati o stvari, ki je sploh ne pozna; beg je bil tvegan, zato si ni drznil pobegniti / ne drzni si nikoli več storiti kaj takega / zastar., kot vljudnostna fraza oprostite, da si vas drznem vprašati ♪
  10.      dúh  -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha ● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba ♪
  11.      duplírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. dvakrat, na dveh mestih opravljati isto delo, podvajati: nevarno je, da bi se z ustanovitvijo te sekcije delo dupliralo ♪
  12.      dušljívec  -vca m (ȋ) bojni plin, ki kvarno deluje na dihalne organe: med dušljivci je zelo znan fosgen ♪
  13.      dvánajsti  in dvanájsti -a -o štev. (ȃ; á) ki v zapovrstju ustreza številu dvanajst: dvanajstega [12.] septembra; v dvanajstem letu; okoli dvanajste (ure) 12h; 24h / dvanajsti del celote ∙ ekspr. nekaterim običajem bije dvanajsta ura izginjajo, se izgubljajo; ekspr. nevarnost je spoznal šele ob dvanajsti uri v zadnjem trenutku, hipu ♪
  14.      dvóobrázen  -zna -o prid. (ọ̑-ā) knjiž. ki ima dve ali več podob, oblik: prikazal je nevarnost tiste dvoobrazne, zdaj uničujoče, zdaj ustvarjajoče strasti / dvoobrazno ravnanje dvolično ♪
  15.      eksisténca  -e ž (ẹ̑) 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti; obstajanje, obstoj, bivanje: dokazati, zanikati eksistenco kake stvari; eksistenca naroda; konec biološke eksistence / preteklost mu greni eksistenco v novi družbi; komisija je z delom opravičila svojo eksistenco; individualna in družbena eksistenca ♦ filoz. eksistenca po eksistencialistični filozofiji kar določa človeka kot človeka; filozofija eksistence 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: s trudom si je ustvaril eksistenco; boriti se za eksistenco; odvisnost delavčeve eksistence od delodajalca / gospodarska kriza je uničila njegovo eksistenco; nima še nobene prave eksistence zaslužka, položaja / s tem si je zagotovil umetniško eksistenco med rojaki 3. nav. slabš. človek, oseba: v tem lokalu se zbirajo sumljive eksistence; izgubljena, ponesrečena eksistenca ♪
  16.      eksponírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. knjiž., redko postaviti na ogled, razstaviti: eksponirati redke znamke 2. knjiž. napraviti opazno, poudariti: s črtanjem nekaterih mest v partituri je eksponiral glasove in tekst 3. knjiž. v začetku nakazati potek, razvoj dogajanja: avtor je zgodbo eksponiral nadvse pretenciozno ◊ fot. eksponirati film dopustiti učinkovanje svetlobe na film pri fotografiranju ali filmanju, osvetliti eksponírati se očitno, močno zavzeti se za kaj ne glede na nevarnost, izpostaviti se: noče se eksponirati zanj; pri stavki se je zelo eksponiral eksponíran -a -o 1. deležnik od eksponirati: eksponirani predmeti; njegov položaj je zelo eksponiran; politično eksponirana oseba 2. ki moli, štrli naprej: eksponirani deli pročelja; zavarovati eksponirane ogle s ščitniki; pren. narodnostno eksponirani kraji ◊ šah. eksponirana figura figura, ki je v nevarnosti, da bo napadena ali osvojena ♪
  17.      ekvivalènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kar je po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim: plačilo naj bo v resnici ekvivalent vloženemu delu; za žrtvovano figuro je dobil ekvivalent v treh kmetih / najti ekvivalent tuji besedi domač izraz z enakim pomenom; družbeni ekvivalent umetnosti družbena stvarnost, ki je njena vsebinska osnova ♦ ekon. blagovni ekvivalent enaka vrednost v blagu pri blagovni izmenjavi; denarni ekvivalent enaka vrednost v denarju; splošni ekvivalent blago, v katerem vse drugo blago izraža svojo vrednost; fiz. mehanski ekvivalent toplote v joulih izraženo delo, ki ustreza eni kilokaloriji ♪
  18.      eliminácija  -e ž (á) knjiž. ukinitev obstoja česa; odprava, odstranitev: telo porabi veliko moči za eliminacijo alkohola; eliminacija nevarnosti pred birokratizmom; odločil se je za eliminacijo vsega preživelega, zastarelega ♦ mat. eliminacija neznanke ♪
  19.      epóha  -e ž (ọ̑) knjiž., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred; doba: živel je v slavni epohi; naša epoha; smo na pragu nove epohe / epoha imperializma, socializma; epoha renesanse ♪
  20.      êra  -e ž (ȇ) navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred; doba: z odkritjem Amerike se začenja nova era v zgodovini človeštva; revolucionarna era / era socializma / živimo v eri tehnike / knjiž., pri štetju let leta 479 naše ali nove ere našega štetja, po našem štetju ∙ atomska era 20. stoletje ♪
  21.      fáktičnost  -i ž (á) knjiž. lastnost, značilnost dejanskega: faktičnost objekta / biološka faktičnost resničnost, stvarnost ♪
  22.      falánga  -e ž (ȃ) 1. zlasti pri starih Grkih bojna skupina iz več ravnih, gostih vrst pešcev: sovražnik ni mogel razbiti falange; stali so kot močna falanga v boju za svobodo; pren. vsi dobro misleči naj se združijo v falango proti skupni nevarnosti ♦ šah. sklenjena vrsta kmetov iste barve 2. knjiž., s prilastkom skupina ljudi z enakimi interesi, naziranji: generacijska falanga // ekspr., z rodilnikom velika množina: okrog sebe je zbral celo falango somišljenikov; pren. falanga gorskih vrhov 3. španska fašistična stranka: Francova falanga 4. soc., po Fourierovi zamisli socializma osnovna družbena enota ♪
  23.      fiktíven  -vna -o prid. (ȋ) ki v resničnosti ne obstaja, izmišljen: fiktiven svet grozečih nevarnosti; osebe v njegovem romanu so fiktivne; dati fiktivna imena // knjiž. navidezen, dozdeven: s tem dekretom je bil še ta fiktivni pouk slovenščine odpravljen; njegova moč je le fiktivna ◊ geom. fiktivna ravnina neskončno oddaljena ravnina ♪
  24.      fízičen  -čna -o prid. (í) 1. nanašajoč se na človeški organizem, telesen: fizični napor mu škodi; imeti dobro fizično kondicijo; njegove fizične potrebe so majhne; fizična zmogljivost, zrelost / ekspr. do tistega človeka je čutila nepremagljiv fizičen odpor; ob tem je začutil prav fizično bolečino / biti fizični delavec; fizično delo / evfem. fizično obračunavanje pretep, tepež / redko fizična ljubezen čutna, spolna / fizični dražljaj // nanašajoč se na življenje, obstoj ljudi: podjarmljenemu ljudstvu je grozila nevarnost fizičnega iztrebljenja 2. stvaren, predmeten: fizični obseg proizvodnje; fizični produkt; fizični svet 3. redko fizikalen: fizično telo / fizični zvezek ◊ geogr. fizična geografija geografija, ki obravnava naravne zakonitosti na zemlji; fizična karta karta, ki prikazuje naravne oblike zemeljskega površja; jur. fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; šport. fizična kultura telesna kultura fízično prisl.: fizično delati; tega fizično ne zdržim; fizično prizadet človek ∙ večkrat se je koga fizično lotil ga je pretepel, udaril ♪
  25.      fórma  -e ž (ọ̑) 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru; oblika: pravokotna forma stavbe; čevlji so izgubili prvotno formo / moderna forma pohištva / mokra obleka je še bolj poudarila njene oble forme / gotske forme na fasadi // videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: novi sistem delitve dohodka vpliva na nastajanje drugačnih organizacijskih form; umetnost je ena izmed form kulture; forme političnega življenja // s prilastkom način, kako se kaj dela: anketna forma poizvedovanja / vprašanja so bila podana v pisni formi 2. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost formi; predpisovati formo v umetnosti; vsebina in forma; mojster v formi / delo ima izbrušeno, izdelano formo // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: sprejeti nove forme; epska forma; glasbena forma; pesniške forme 3. ustaljen, predpisan način v občevanju med ljudmi: držati se forme / ekspr. njegova uglajenost je gola forma // formalnost: preiskali so jih samo zaradi forme 4. stanje duševne in telesne usposobljenosti za dobre dosežke, zlasti v športu: imeti, ohraniti, zgubiti formo; plavalci zopet prihajajo v formo; moštvo je v blesteči formi; olimpijska, vrhunska forma športnika / pog.: na zabavi so bili vsi v formi razpoloženi, dobre volje; danes mu delo ne gre, ni v formi ni razpoložen za delo 5. teh. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo vlita tekoča kovina, kalup: odpreti, sestaviti formo; peščena forma ◊ biol. forma sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od varietete; filoz. forma način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; lingv. forma sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva; oblika; muz. ciklična forma; tisk. forma stavek ali več stavkov na eni tiskovni plošči ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA