Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vanje (7.476-7.500)


  1.      zajédanje  -a s (ẹ́) glagolnik od zajedati: zajedanje drugih rastlin, živali ● knjiž. vpitje in zajedanje oštevanje z zajedljivimi besedami ♪
  2.      zajedljív  -a -o prid., zajedljívejši (ȋ í) ki si (rad) prizadeva z zlobnimi, ostrimi besedami prizadeti koga: zajedljiv človek; ne bodi tako zajedljiv; z leti je postal še bolj zajedljiv // ki izraža tako prizadevanje: zajedljiv smeh; zajedljive besede zajedljívo prisl.: zajedljivo reči, vprašati ♪
  3.      zajémanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od zajemati: zajemanje vode z vedrom / zajemanje iz skupne sklede / zajemanje strupenih snovi v posebne bazene / sunkovito zajemanje zraka / množično zajemanje ljudi v kako gibanje / statistično zajemanje podatkov / zajemanje dohodka podjetij z davki pridobivanje dela dohodka podjetij za svoje potrebe ali za potrebe koga drugega ♪
  4.      zajémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega delati, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajemati juho, pesek, vodo; zajemati z vedrom, zajemalko, žlico / zajemati seme v dlani / z žlico zajemati krompir v juhi; z mrežo zajemati ribe / čoln zajema vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo dobiva v svojo notranjost // navadno s prislovnim določilom na tak način jemati kaj tekočega, sipkega: zajemati vodo iz vodnjaka / ekspr. prisedel je in začel zajemati iz skupne sklede jesti; pren., ekspr. zajemati iz zakladnice ljudskega izročila 2. publ. z določenim namenom delati, da prihaja kaj v kako posodo, kak prostor: zajemati strupene tovarniške pline; zajemati odpadno vodo 3. navadno v zvezi z zrak delati, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: plavalci so zajemali zrak in se potapljali; globoko zajemati zrak 4. delati, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s snežnim plugom zajemati pol ceste naenkrat; z vesli na daleč zajemati vodo / oddajnik ne zajema tega področja // delati, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo zajemati kako obdobje; s pogledom zajemati veliko razdaljo 5. delati, da je kdo deležen kake dejavnosti: v gibanje zajemati širok krog ljudi / zajemati mladino v športna društva vključevati / zavarovanje zajema vse ljudi / organizacija zajema tisoč članov ima 6. delati, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajemati v zbirko najboljše sodobne romane // imeti za svojo sestavino, svoj del: zbirka zajema vsa pomembnejša dela iz svetovne književnosti; načrt zajema vse podrobnosti; seznam ne zajema vseh uporabljenih virov / ta upravna enota je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja 7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobivati, prijemati koga: sovražna patrulja je tu zajemala kurirje; rokovnjači so v tem predelu zajemali popotnike 8. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: gradivo za razpravo je zajemal iz različnih virov / zajemati izraze iz živega govora; pisatelj zajema snov za svoja dela iz zgodovine / publ. zajemati kadre iz delavskih vrst / zajemati in razširjati informacije / spraševali so se, odkod zajema svojo moč dobiva 9. dobivati kaj v območje svojega delovanja: ladjo zajema vrtinec / naše kraje zajema neurje / požar že zajema ves gozd; pren., ekspr. pesnika je z vso silo začel zajemati novi umetnostni tok // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: zajema ga malodušje; začel ga je zajemati nemir ● star. zgodba ga je živo zajemala zanimala; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; publ. zdravstveni dom zajema pod okrilje dvesto tisoč prebivalcev skrbi za zajemáje: jedli so, zajemaje iz skupne sklede zajemajóč -a -e: ustavil se je, zajemajoč zrak; ustvarjalec, zajemajoč iz ljudske glasbe zajéman -a -o: znanje, zajemano iz knjig ♪
  5.      zajódlati  -am dov. (ọ̑) v nemškem alpskem okolju zapeti melodijo brez besed s hitrim menjavanjem glasov normalnega obsega in falzeta: pevci so zajodlali // izraziti veselje z glasovi kot pri tem petju: ko so prišli na vrh gore, so glasno zajodlali ♪
  6.      zájtrk  -a m (ā) obrok hrane, ki se jé zjutraj: pripraviti zajtrk; postreči z zajtrkom; dober, ekspr. krepek, obilen zajtrk / za zajtrk bo kruh z maslom / jesti zajtrk zajtrkovati ♦ gastr. angleški, dunajski zajtrk // uživanje tega obroka: zajtrk ni trajal dolgo / zajtrk bo ob osmih / po zajtrku so začeli z delom ♪
  7.      zajtrkoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zajtrk ali zajtrkovanje: zajtrkovalne navade / zajtrkovalna miza ♪
  8.      zakáj  in zakaj vez. (ā) knjiž., v vzročnem priredju za utemeljevanje, pojasnjevanje prej povedanega; kajti, saj: telefoniral je od soseda, zakaj doma niso imeli telefona; cenili so ga, zakaj bil je delaven in pošten ♪
  9.      zakínkati  -am dov. (ȋ) 1. z glavo narediti nekaj gibov, navadno navzdol in navzgor, zaradi slabosti, utrujenosti: če ga je pestoval pokonci, je otrok zakinkal / bil je tako slaboten, da mu je glava zakinkala // redko pokimati: zakinka in reče: Prav imaš 2. ekspr. sede, z glavo, usmerjeno navzdol, zadremati, zaspati: nekajkrat je zazehal, potem pa je kar pri mizi zakinkal; med predavanjem, vožnjo zakinkati // zadremati, zaspati sploh: po kosilu rad zakinka ♪
  10.      zakládnica  -e ž (ȃ) 1. prostor, stavba za shranjevanje dragocenosti, denarja: ogledati si zakladnico; shraniti v zakladnici / državna, tempeljska zakladnica; zakladnica muzeja // ekspr. skrit prostor, kraj, kjer kdo hrani kaj dragocenega, vrednega: iz svoje zakladnice je potegnil oguljeno fotografijo; deček je dal denar v zakladnico pod strešnikom 2. knjiž. posebno zavarovan prostor v banki za shranjevanje denarja, dragocenosti; trezor: dati dragocenosti v zakladnico / bančna zakladnica 3. v nekaterih državah ministrstvo, ki upravlja z javnim, državnim denarjem: o emisiji odloča zakladnica / minister državne zakladnice zakladni minister 4. ekspr., navadno z rodilnikom kar vsebuje veliko dragocenega, vrednega in se lahko iz njega črpa: morje je zakladnica soli in vode / knjiga je prava zakladnica znanja / ta človek je zakladnica izkušenj, spoznanj 5. ekspr., s prilastkom kar sestavlja celota kakih vrednih del: izvajati dela iz slovenske glasbene zakladnice; črpati iz kulturne zakladnice naroda ● ekspr. slovar obsega pravo zakladnico besed zelo veliko; knjiž., redko njena besedna zakladnica je skromna njen besedni zaklad ♪
  11.      zakljúček  -čka m (ȗ) 1. del, ki zaključuje kak predmet: čipkast zaključek ovratnika; masiven, polkrožen zaključek stavbe / zaključek odprtine, prostora / arhitekturni zaključek // kar zaključuje a) kako dogajanje: zadnja radijska poročila in zaključek oddaje; slavnostni zaključek prireditve, zborovanja / za zaključek povedati šalo b) kako celoto: živahen zaključek skladbe; tretje dejanje je višek in zaključek // del besedila, ki vsebuje bistvene ugotovitve predhodnega besedila, razprave: napisati zaključek 2. glagolnik od zaključiti: s tem filozofom je smer doživela zaključek / po zaključku šolanja ni dobil službe / zaključek sezone / dati znak za zaključek tekmovanja konec 3. navadno s prilastkom končna sodba, misel, do katere se pride na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem: iz povedanega sledi nekaj zaključkov; priti do zaključka, da je treba marsikaj spremeniti / narediti, publ. potegniti zaključek / zaključki posvetovanja / logični, miselni zaključek ● zastar. zaključek o najemu pogodba ♪
  12.      zaključeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da je kaj omejena, ločena celota: zaključevati ploskve s črtami / visoke omare zaključujejo prodajalno / robove zaključujejo čipke 2. delati, da postaja kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključevati sezname kandidatov 3. s prislovnim določilom delati, da se kaj kot celota končuje s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključevati ciklus z oddajo o slikarstvu / zaključevati govore z vzkliki 4. končevati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: zaključevati velika dela; zaključevati preiskavo, turnejo / zaključevati učno dobo; sezona lova se zaključuje / dov. s tem zaključujem sestanek // publ. končevati: delegacija zaključuje obisk; zaključevati priprave za združitev / zaključevati s tekmovanjem nehavati tekmovati 5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem prihajati do končne sodbe, misli: iz spoznanja pomena materine nege zaključujejo, da je zaposlitev matere otroku v škodo ◊ šol. zaključevati ocene določati zaključne ocene zaključeváti se navadno s prislovnim določilom končevati se: dvorišče se zaključuje z zidom / turistična sezona se počasi zaključuje zaključujóč -a -e: zaključujoče se priprave na tekmovanje ♪
  13.      zakljúčiti  -im dov. (ú ȗ) 1. narediti, da je kaj omejena, ločena celota: zaključiti strop z letvicami / zaključiti ovratnik s čipkami / redko zaključiti vrt z živo mejo omejiti, zapreti / krožno, šilasto zaključiti okrasek 2. narediti, da postane kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključiti seznam prijavljenih; lista kandidatov se je že zdavnaj zaključila 3. s prislovnim določilom narediti, da se kaj kot celota konča s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključiti ciklus z oddajo o slikarstvu; zaključiti kosilo s črno kavo / zaključiti govor s pozivom k miru 4. končati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: dobili so dovolj denarja, da so dela zaključili; uspešno zaključiti pismo; zaključiti preiskavo, turnejo; šolanje je zaključilo deset učencev / zaključiti krog iskanj; tekmovalci so zaključili sezono / ekspr. zaključil je svoje življenje umrl je // publ. končati: delegacija je zaključila obisk / elipt. ko je govornik zaključil, so ljudje zaploskali / zaključiti z delom končati, opraviti delo; zaključiti s tekmovanjem nehati tekmovati 5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem priti do končne sodbe, misli: iz njegovega vedenja je zaključila, da se je nekaj zgodilo; pravilno, zmotno zaključiti / sam pri sebi je zaključil, da ni vredno iti ● žarg., fin. zaključiti blagajno ugotoviti stanje po blagajniškem dnevniku in njegovo enakost s stanjem preštete gotovine v blagajni; zastar. zaključiti denar v blagajno zakleniti; zastar. zaključiti pogodbo skleniti, podpisati ◊ adm. zaključiti naročilnico; fin. zaključiti poslovno knjigo ugotoviti in zapisati stanje na kontih, ki jih vsebuje poslovna knjiga; zaključiti poslovno leto z izgubo; šol. zaključiti oceno določiti zaključno oceno zakljúčiti se navadno s prislovnim določilom končati se: ulica se slepo zaključi / šolsko leto se zaključi konec avgusta zakljúčen -a -o 1. deležnik od zaključiti: lista je že zaključena; preiskava je zaključena 2. ki je zunanje omejena, ločena in polna celota: zaključen sestav teles; geografsko zaključeno področje; vsebinsko zaključen del pesnitve 3. ki je omejena celota, v katero se drugi ne sprejemajo: zaključen krog ljudi; mi smo zaključena družba / zaključena predstava predstava, dostopna samo omejeni, vnaprej določeni skupini ♪
  14.      zaklonílnik  -a m (ȋ) voj. prostor, naprava za zavarovanje pred letalskimi napadi, radioaktivnim sevanjem ♪
  15.      zakloníšče  -a s (í) 1. kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: najti, poiskati si zaklonišče; spraviti ranjenca v zaklonišče; zaklonišče pod skalami / zaklonišče iz vej 2. betonska podzemeljska zgradba ali prostor za zavarovanje, zaščito pri artilerijskih ali bombnih napadih, naravnih nesrečah: zgraditi zaklonišče; priti po letalskem napadu iz zaklonišča / hišno, javno zaklonišče; protiletalsko zaklonišče ♪
  16.      zaklópnica  -e ž (ọ̑) knjiž. 1. nav. mn. naoknica, oknica: skozi priprte zaklopnice je sijalo sonce 2. zapora iz žepkom ali loputkam podobnih gub, ki prepušča kri samo v eni smeri; zaklopka: delovanje zaklopnice / srčna zaklopnica ● zastar. lino pokriva zaklopnica loputa; knjiž. priviti zaklopnico ventil; zastar. medeninasta zaklopnica pri knjigi zapona; zastar. vzeti cigareto iz zaklopnice cigaretne doze; zastar. konj z zaklopnicami s plašnicami ♪
  17.      zakoličeváti  -újem nedov. (á ȗ) postavljati, zasajati kole, količke v zemljo a) za zaznamovanje na zemljišču: zakoličevati daljnovod, gradbeno parcelo b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: zakoličevati sadike ● publ. zakoličevati nadaljnji razvoj določati njegovo smer, potek ♪
  18.      zakolíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. postaviti, zasaditi kole, količke v zemljo a) za zaznamovanje na zemljišču: zakoličiti cesto, stavbo; vojaki so si zakoličili tabor b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: zakoličiti sadiko; zakoličiti s tremi količki 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom postaviti, zasaditi kaj kam sploh: zakoličiti zastavo blizu pristajališča; zakoličiti strašilo v proso 3. publ. določiti čemu smer, potek: zakoličiti nadaljnji razvoj // določiti meje česa: zakoličiti področje dejavnosti; zakoličiti življenjske cilje / zakoličiti privatno dejavnost po številu zaposlenih omejiti jo glede na število zaposlenih // določiti sploh: zakoličiti norme / z ločili zakoličiti, kako naj se pesem bere / zakoličiti mejnike obdobja postaviti ● žarg., šol. spet je zakoličil dobil negativno oceno zakolíčen -a -o: zakoličena parcela; vse je nadzorovano in zakoličeno ♪
  19.      zákon  -óna tudi -a m (á ọ́; á) 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon // ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste // splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika // kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati // ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti ● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza ◊ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive ♪
  20.      zakonít  -a -o prid. (ȋ) 1. ki je v skladu z zakoni, predpisi: zakonit ukrep; zakonito poslovanje / zakoniti rok; doseči kaj po zakoniti poti // z zakonom priznan ali dovoljen: imeti do česa zakonito pravico; zakonito plačilno sredstvo / zakoniti lastnik; zakonita posest // ki temelji na pravu, zlasti na zakonu: zakonita oblast, vlada 2. po zakonu priznan na osnovi veljavno sklenjene zakonske zveze: zakoniti sin; zakonita žena 3. publ. skladen z določenim zakonom, pravilom: nujen, notranje zakonit postopek / to je postalo skoraj zakonit pojav stalen, reden zakoníto prisl.: zakonito se pojavljati; zakonito ravnati ♪
  21.      zakóten  -tna -o prid., zakótnejši (ọ̑) 1. ki je, se nahaja v zakotju: zakotna gostilniška miza / zakoten kraj; zakotna dolina, ulica / zakotna lega // ekspr. od pomembnejšega dogajanja zelo oddaljen, odmaknjen in zato navadno zanemarjen, slab: zakotna gostilna; zakotna vas / zakoten časopis / zakotna kritika 2. ekspr. ki za plačilo opravlja kako dejavnost, čeprav zanjo nima dovoljenja: zakoten obrtnik, posredovalec ◊ jur. zakotno pisaštvo nezakonito dajanje pravne pomoči; vet. zakotni bik bik, ki ni uradno potrjen za oplojevanje ♪
  22.      zakováti  -kújem dov., zakovál (á ú) 1. s kovanjem narediti a) da je kaj trdno spojeno: zakovati plošči / zakovati obroč, okov / zakovati spoj / zakovati vrata ♦ teh. zakovati kovico b) da je kaj trdno nameščeno: zakovati nože na pripravi // nekdaj vkovati, prikovati: zakovati ujetnike v verige / zakovati obsojenca v ječo 2. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kaj zaradi zamrznitve v položaj, ko se ne more premikati: mraz zakuje ladje v led / huda zima je zakovala reko reka je zamrznila 3. ekspr. začeti udarjati, tolči: na deblu je zakovala žolna / po njem je zakovala bolečina 4. z zabitjem žeblja v živi del kopita napačno podkovati: zakovati konja ● ekspr. spanec mu zakuje oči trdno zapre; ekspr. žila na vratu mu zakuje močno zabije; ekspr. zakovati cene ustaliti jih na določeni višini; ekspr. zakovati najlepša leta v podkve, verige jih porabiti za kovanje podkev, verig zakován -a -o: konj šepa, ker je zakovan; v led zakovana reka ∙ v konico zakovan drog s kovanjem oblikovan ♪
  23.      zakóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na zakov ali zakovanje: zakovno mesto ♦ teh. zakovno kladivo kladivo za zakovanje kovic; žel. zakovni obroč obroč, ki se zakuje ob kolesni obroč, da ta ne more zdrkniti ♪
  24.      zakovíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. teh. povezati s kovicami: zakovičiti kosa pločevine; ročno, strojno zakovičiti / hladno zakovičiti z nesegretimi kovicami / zakovičiti kovček / zakovičiti stik 2. teh. z zakovanjem kovice zadelati, zapreti: zakovičiti luknjico v žlebu 3. teh. zakovati: zakovičiti kovico 4. knjiž., v ruskem okolju z zabitjem droga, žeblja v strelno odprtino narediti orožje neuporabno: zakovičiti puško, top zakovíčen -a -o: zakovičeni plošči ♪
  25.      zakristíja  -e ž (ȋ) prostor, navadno ob oltarnem delu cerkve, za shranjevanje pri obredih potrebnih oblačil, predmetov: stopiti iz zakristije; mašnik se obleče v zakristiji ♪

   7.351 7.376 7.401 7.426 7.451 7.476 7.501 7.526 7.551 7.576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA