Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vanje (7.376-7.400)


  1.      všíti  všíjem dov., všìl (í ȋ) 1. s šivanjem narediti, da je kaj nameščeno v za to namenjeno odprtino: všiti rokav; ročno všiti zadrgo / všiti rože v blazine ♦ obrt. všiti kozico 2. s šivanjem narediti, da kaj pride v kaj, zlasti z namenom, da se skrije: všiti denar v rob obleke 3. s šivanjem zožiti: obleka je preširoka, treba jo bo všiti všít -a -o: všiti žepi; všita podloga ♦ obrt. všiti rokav vstavljen v rokavni izrez ♪
  2.      všívati  -am nedov., tudi všivájte; všívala in všivála (í) 1. s šivanjem delati, da je kaj nameščeno v za to namenjeno odprtino: všivati rokave, zadrge 2. s šivanjem delati, da kaj pride v kaj, zlasti z namenom, da se skrije: parajo podloge in všivajo bankovce ♪
  3.      vtihotápljati  -am nedov. (á) skrivaj, na nedovoljen način prinašati, spravljati a) čez državno mejo v državo: vtihotapljati prepovedane knjige; vtihotapljati mamila v državo / vtihotapljati čez mejo b) v kaj sploh: vtihotapljati alkoholne pijače v tovarno / kukavica vtihotaplja jajca v gnezda drugih ptic / vtihotapljati slepe potnike pod ladijski krov / obveščevalne službe povsod vtihotapljajo svoje ljudi; pren. vtihotapljati svoje nazore vtihotápljati se ekspr. 1. skrivaj, neopazno prihajati v kaj: vtihotapljati se pri stranskih vratih / v stanovanje se vtihotaplja droben prah 2. nezaželeno pojavljati se v čem: počasi se vtihotapljajo tuji običaji ∙ ekspr. v njeno srce se vtihotaplja nemir postaja nemirna ♪
  4.      vtís  -a m (ȋ) 1. podoba predmeta, ki nastane z njegovim vtisnjenjem v kaj: vtisi stopal so še vidni; globoki, sveži vtisi; školjkast vtis 2. kar nastane v zavesti kot posledica hitrega, navadno čustvenega sprejemanja zunanjega sveta: vtis izgine, ostane, zbledi; dobiti napačen vtis; urediti svoje vtise; zanesti se na prvi vtis; nov, knjiž. bežen vtis; vtisi s potovanja / biti pod vtisom povedanega vplivom / barvni, vidni, zvočni vtis / čutni vtis; duševni vtis // s prilastkom podoba, videz, kot se kaže zlasti pri kratkotrajnem zaznavanju: tkanina daje vtis pletenine; delati vtis zapuščenosti, zmedenosti; napraviti na koga vtis izobraženega človeka / vzdolžni šivi naredijo vtis vitkosti 3. mnenje, mišljenje o čem, ki nastane zlasti na osnovi zunanjih znakov česa: naš vtis je, da bo organizacija razpadla; imamo vtis, da se jim nikamor ne mudi / lahko bi nastal vtis, da bodo s predpisom vsi problemi rešeni; od kod vam vtis, da vas želimo ogoljufati 4. vtisnjenje: vtis kovanca, prstana v vosek / vtis dogodka v spomin ● narediti vtis na koga vzbuditi pri njem čustveni odziv, zanimanje; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala; ekspr. to je naredil samo zaradi vtisa da bi kdo imel o njem mnenje, kakršno on hoče, želi ◊ biol. spominski vtis sled, ki jo zapusti vzdraženje v živčnih celicah; šport. ocena za umetniški vtis pri umetnostnem drsanju, kotalkanju ocena za umetnostno vrednost izvedenih likov ♪
  5.      vtísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vtis: vtisno ocenjevanje / vtisno orodje vtiskovalno ● knjiž. njegove besede so bile zelo vtisne prepričljive; knjiž. vtisne slike impresionistične ♪
  6.      vtískati  -am nedov. (í) 1. s pritiskanjem spravljati v kaj: vtiskati koščke sadja v testo / naprava vtiska zrak v pljuča 2. s pritiskanjem povzročati, da se naredi podoba predmeta v čem: vtiskati nogo v pesek; vtiskati model v vosek // s pritiskanjem delati kaj v kaj: vtiskati znake na kovance 3. ekspr. z močnim delovanjem povzročati, da kaj pride v notranjost, duševnost koga: vtiskati komu v zavest, da je potreben 4. povzročati, da ima kaj kako lastnost, značilnost: stare hiše vtiskajo mestu posebno podobo / publ. napredek vtiska deželi svoj pečat vtískati se 1. zaradi pritiska prodirati v kaj: kamenje se vtiska v podplate 2. ekspr. prihajati v notranjost, duševnost koga: dogodki so se mu nehote vtiskali v spomin ♪
  7.      vtiskováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s pritiskanjem spravljati v kaj: vtiskovati semena v zemljo; vtiskovati kaj globoko v pesek 2. s pritiskanjem povzročati, da se naredi podoba predmeta v čem: vtiskovati model v pesek; vtiskovati roko v sneg // s pritiskanjem delati kaj v kaj: vtiskovati črke v glino; vtiskovati okraske v vosek / vtiskovati vzorec v papir, usnje 3. ekspr. z močnim delovanjem povzročati, da kaj pride v notranjost, duševnost koga: vtiskovati komu v zavest, naj se bojuje do zmage / vtiskovati komu v spomin vrstni red opravil 4. delati, povzročati, da ima kaj kako lastnost, značilnost: dramatik vtiskuje živalim in pravljičnim bitjem človeške lastnosti / publ. njegovi pripovedi vtiskuje pečat velika angažiranost vtiskováti se zaradi pritiska prodirati v kaj: stopala so se mu vtiskovala globoko v pesek ♪
  8.      vtísniti  -em dov. (í ȋ) 1. s pritisnjenjem spraviti v kaj: vtisniti koščke sadja v testo; vtisniti kovinsko mrežico v zmehčano steklo / zrak vtisne živo srebro v cev potisne 2. s pritisnjenjem povzročiti, da se naredi podoba predmeta v čem: vtisniti predmet v vosek; vtisniti stopalo v sneg // s pritisnjenjem narediti kaj v kaj: vtisniti jamico v glino; vtisniti okrasek v maslo / vtisniti vzorec v papir, tkanino / ekspr. žalost ji je vtisnila gube ♦ papir., tekst. vtisniti moare 3. s pritisnjenjem, pritiskanjem vbočiti: pri trčenju vtisniti leva vrata avtomobila 4. ekspr. z močnim delovanjem povzročiti, da kaj pride v notranjost, duševnost koga: vtisniti otrokom v zavest, da je izobrazba potrebna / vtisniti komu kaj v glavo 5. narediti, povzročiti, da ima kaj kako lastnost, značilnost: vtisniti svojemu vedenju odločnost / publ. vtisniti deželi sodoben pečat; vtisniti izvedbi drugačen značaj dati vtísniti se 1. zaradi pritiska prodreti v kaj: kamenje se je vtisnilo v podplate; stopalo se je vtisnilo v sneg 2. zaradi pritiska vbočiti se: pod njegovo težo se je pokrov vtisnil 3. ekspr. priti v notranjost, duševnost koga: njegova podoba se je vtisnila vanj / ta dogodek se mu je vtisnil v dušo, srce ● ekspr. vtisnil se ji je v srce vzljubila ga je vtísnjen -a -o: tapeta z vtisnjenim vzorcem; blatnik je nekoliko vtisnjen; v njen obraz je vtisnjena groza ♪
  9.      vulgáren  -rna -o prid., vulgárnejši (ȃ) 1. ki se glede na moralna, družabna pravila zelo neprimerno vede, govori; prostaški, grob: vulgaren človek; ta ženska je precej vulgarna // ki je glede na moralna, družabna pravila zelo neprimeren: vulgaren izraz; vulgaren jezik / vulgarno posmehovanje zelo neprimerno, žaljivo 2. ki obravnava, prikazuje kaj preveč aktualno poenostavljeno, preprosto: vulgarna kritika; vulgarna umetnost / ekspr. vulgarni marksist // preveč poenostavljen, preprost: vulgarna predstava o življenju; vulgarno primerjanje možganov s telefonskim aparatom 3. knjiž. domač, ljudski: rastlina ima vulgarno ime velikonočnica // navaden, vsakdanji: vulgarne človekove potrebe; ukvarjati se mora s samimi vulgarnimi rečmi ◊ filoz. vulgarni materializem filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga družbene zakonitosti in mišljenje po analogiji z naravnimi zakoni; lingv. vulgarna latinščina neknjižna, pogovorna zvrst latinščine vulgárno prisl.: vulgarno se izražati ♪
  10.      vulgarízem  -zma m (ȋ) 1. knjiž. preveč aktualno poenostavljeno, preprosto obravnavanje, prikazovanje: izogibati se vulgarizmu 2. lingv. beseda, ki je glede na moralna, družabna pravila zelo neprimerna: uporabljati vulgarizme ♪
  11.      vulkán  -a m (ȃ) 1. kraj, mesto na zemeljskem površju, navadno gora, kjer prodira iz zemeljske notranjosti lava, ognjenik: vulkan bruha; vulkan že več desetletij miruje; delovanje, izbruh vulkana; pobočje, vrh vulkana; njuna ljubezen je kot vulkan močna, silovita ♦ geogr. aktivni ki še bruha, ugasli vulkan ki ne bruha več; podmorski vulkan na morskem dnu 2. ekspr., s prilastkom kar se pojavi z veliko močjo, silovitostjo: vulkan navdušenja, strasti ♪
  12.      vulkáničen  -čna -o prid. (á) knjiž. vulkanski: vulkanično delovanje ∙ knjiž. vulkanični izbruhi strasti zelo močni, siloviti ♪
  13.      vulkanízem  -zma m (ȋ) pojavi, ki so v zvezi s prodiranjem magme iz zemeljske notranjosti: raziskovati vulkanizem / še živ vulkanizem v južni Italiji vulkansko delovanje ♪
  14.      vulkanizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. krpati s prilepljenjem krpe iz kavčuka s segrevanjem: vulkanizirati pnevmatiko, zračnico 2. navadno v zvezi s kavčuk obdelovati z žveplom ali njegovimi spojinami, navadno pri višji temperaturi: vulkanizirati kavčuk vulkanizíran -a -o: vulkanizirano mesto na zračnici ♦ obrt. vulkanizirana obutev obutev z gumijastim podplatom, prilepljenim z vulkanizacijo ♪
  15.      vulkánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vulkan: vulkansko delovanje / vulkansko žrelo odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava ∙ ekspr. vulkanski izbruh bolečin zelo močen, silovit ♦ geol. vulkanski izbruh prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje; vulkanski otok otok, ki so ga zgradile predornine; vulkanski potres; petr. vulkanska breča; vulkansko steklo steklu podobna kamnina, ki nastane pri hitrem strjevanju lave ♪
  16.      vzajémen  -mna -o prid., vzajémnejši (ẹ̑) 1. povezan s čim enakim, ustreznim kot povračilom: vzajemna usluga; vzajemno priznavanje študijskih naslovov / vzajemen dogovor, sporazum // medsebojno povezan, odvisen: vzajemno delovanje organov / vzajemen razvoj / vzajemna določenost teorije in prakse ♦ fiz. zakon o vzajemnem učinku 2. ki se nanaša na člane kake skupine v odnosu drug do drugega: vzajemna pomoč; vzajemno spodbujanje; sovraštvo, sumničenje je bilo vzajemno // ki temelji na medsebojni povezanosti, pomoči, podpori članov kake skupnosti: prizadevati si za vzajemne odnose v družini / vzajemno sporazumevanje je bilo oteženo medsebojno 3. knjiž. skupen: imeti čut za vzajemno delo; z vzajemnim razmišljanjem najti rešitev / imeti s kom precej vzajemnih potez vzajémno prisl.: vzajemno si pomagati ♪
  17.      vzbújati  -am nedov. (ú) 1. povzročati, da kaj nastane: vzbujati jezo, sovraštvo, dobro voljo; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; vzbujati otroku veselje do dela; vzbujati v kom zanimanje za kaj / tako govorjenje vzbuja dvome, pomisleke; vzbujati občudovanje, pozornost / vzbujati občutek, vtis trdnosti; sadje mu vzbuja tek // povzročati, da kaj začne delovati: slika vzbuja domišljijo; vzbuja se mu vest 2. povzročati, da nastane kak pojav: vzbujati hrup; vzbujati nihanje, valovanje 3. zastar. zbujati: vzbujati otroka; ponoči se pogosto vzbuja ● zastar. pravi vzgojitelj opazuje in vzbuja spodbuja; zastar. vzbujali so spomine in se tolažili obujali ◊ elektr. vzbujati električni generator povzročati v njem magnetni pretok z električnim tokom; fiz. vzbujati z dovajanjem energije dosegati spremembe (v sistemu) vzbujajóč -a -e: tesnobo vzbujajoč smeh; vzbujajoča se narava; upanje vzbujajoča novica ♪
  18.      vzbúriti  -im dov. (ū ȗ) 1. s svojim delovanjem povzročiti reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja: dražljaj vzburi živec / spolno vzburiti ♦ anat. vzburiti živčne končiče 2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter vzburi vodno gladino // vznemiriti: vzburil ga je preplašen klic, tresk / film je gledalce zelo vzburil; čustveno vzburiti / odkritje je vzburilo ves svet // razvneti: žival je vzburila njihovo lovsko strast / vzburiti domišljijo / neobjektivna ocena ga je precej vzburila razburila, razjezila vzbúriti se knjiž. postati razgiban, valovit: morje se je vzburilo / zaradi viharja se je vzburil tudi zrak v jami vzbúrjen -a -o: vzburjeni čuti; vzburjena množica; vzburjeno morje; prisl.: vzburjeno odgovoriti ♪
  19.      vzbúrjati  -am nedov. (ú) 1. s svojim delovanjem povzročati reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja: nikotin vzburja živčni sistem / vsak gib njenega telesa ga vzburja / spolno vzburjati 2. knjiž. delati razgibano, valovito: vihar vzburja morsko gladino // vznemirjati: vzburjati komu čustva, srce; take misli so ga zelo vzburjale / pojavi, ki vzburjajo raziskovalce // razvnemati: roman vzburja domišljijo / krivica jo vzburja razburja, jezi ♪
  20.      vzburljív  -a -o prid., vzburljívejši (ȋ í) 1. ki s svojim delovanjem povzroča reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja: vzburljiv vonj // ki se da vzburiti: vzburljivi deli telesa / spolno vzburljiv / ekspr. ta človek je vzburljive krvi 2. knjiž. vznemirljiv: vzburljiva novica / vzburljiva slika // razburljiv: bolnik je postal vzburljiv / vzburljiva tekma ♪
  21.      vzdíhanje  -a s (ȋ) star. vzdihovanje: vzdihanje je utihnilo ♪
  22.      vzdížnica  -e ž (ȋ) navt. vrv za vzdigovanje in pritrjevanje jadra na jambor: napeti vzdižnice ♪
  23.      vzdólžen  -žna -o [u̯ž] prid. (ọ̑) vzporeden z daljšo stranjo, osjo predmeta: vzdolžni rob mize; vzdolžne oznake na cestišču / vzdolžni prerez, presek; vzdolžna os / vzdolžni padec terase; obleka ima vzdolžno zapenjanje // vzporeden z daljšo stranjo, osjo drugega predmeta: vzdolžni rovi; prečni in vzdolžni tramovi ● knjiž., redko vzdolžna metoda proučevanja pojava metoda, pri kateri se pojav proučuje v daljši dobi ◊ alp. vzdolžni klin klin s konico v isti smeri z ušesom; biol. vzdolžna delitev; fiz. vzdolžno valovanje valovanje, pri katerem nihajo delci snovi v smeri prenašanja energije; longitudinalno valovanje; med. vzdolžna lega plodu v maternici ♪
  24.      vzdražíti  in vzdrážiti -im, in vzdrážiti -im dov. (ȋ á; á ā) 1. z delovanjem na organizem povzročiti reakcijo: dražljaj vzdraži živec; vzdražiti z električnim tokom; močno, zelo vzdražiti; celica se vzdraži / nosnice vzdraži vonj po pečenki / spolno vzdražiti // razvneti: pripovedovanje je vzdražilo njegovo domišljijo 2. knjiž. razdražiti, razburiti: novica ga je vzdražila / trušč je vzdražil golobe, da so odleteli vznemiril vzdrážen -a -o: preveč je vzdražena, da bi molčala; vzdraženo mesto na koži ♪
  25.      vzdrževálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vzdrževanje: redna vzdrževalna dela / obnovitveni in vzdrževalni stroški / vzdrževalna služba ♦ agr. vzdrževalna krma krma za ohranjanje normalnih življenjskih funkcij pri odraslih živalih ♪

   7.251 7.276 7.301 7.326 7.351 7.376 7.401 7.426 7.451 7.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA