Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vanje (4.187-4.211)


  1.      opážanje  -a s (á) 1. nav. mn. kar se doseže z opazovanjem, raziskovanjem: opažanja so potrdila precejšen del njegovih trditev; vsa opažanja si zapisuje / hidrografska, psihološka opažanja 2. glagolnik od opažati: opažanje negativnih pojavov v razvoju družbe ♪
  2.      opéka  -e ž (ẹ̑) izdelek, navadno iz gline, za zidanje ali pokrivanje ostrešja: zidar potrebuje še sto opek; toča je razbila več opek // ed. več takih izdelkov, taki izdelki: delati, žgati opeko; zidati z opeko; strehe so krite z opeko; tlak iz opeke; sušilnica za opeko; njegov obraz je bil rdeč kot opeka / cementna opeka; luknjičasta, votla, žlebasta opeka; polna opeka ki nima votlin, votlinic; slemenska, stropna, strešna, zidna opeka ♦ metal. kisla opeka obstojna v ognju; teh. magnezitna opeka iz žganega magnezita; šamotna opeka ♪
  3.      opekárna  -e ž (ȃ) obrat, tovarna za izdelovanje opeke: zgraditi opekarno; delavci v opekarni ♪
  4.      opékarstvo  -a s (ẹ̑) izdelovanje opeke: imeti prakso v opekarstvu ♪
  5.      opénjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. s pripenjanjem, pritrjevanjem delati, da je kaj na (vsej) površini, zlasti za olepšanje: openjati stene z blagom, usnjem 2. dajati, nameščati okrog česa: openjati hlode z verigami in jih vleči 3. knjiž. prekrivati, obdajati: zidove openja gost bršljan; kratka rokava ji ljubko openjata nadlakti / štrleče ličnice ji je openjala ohlapna koža ♪
  6.      ópera  -e ž (ọ̑) 1. odrsko glasbeno delo s petim besedilom in instrumentalno spremljavo: napisati opero; skladatelj oper; arija iz Verdijeve opere Traviata; libreto za opero / poslušati opero; radijska izvedba opere ♦ muz. jazz opera pisana v stilu jazza; komična opera z zabavno, veselo vsebino; resna opera 2. poslopje (osrednjega) opernega gledališča: opera je bila popolnoma zasedena; obnavljati opero / sopranistka ljubljanske Opere; gostovanje zagrebške Opere ansambla, igralcev ♪
  7.      operácija  -e ž (á) 1. zdravniško dejanje z namenom odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: operacija traja že pet ur; operacija je uspela; narediti, opraviti operacijo; pacient je operacijo dobro prestal; asistirati pri operaciji; težka operacija; operacija dvanajsternika, slepiča / lepotna operacija; plastična operacija z namenom operativno obnoviti poškodovano, iznakaženo tkivo ali del telesa / pog. si že šel na operacijo si se že dal operirati 2. voj., navadno s prilastkom delovanje večjega števila oboroženih sil z namenom zavzeti večje ozemlje ali uničiti večje število nasprotnikovih sil: operacija poteka ob meji; izvesti, spremljati, voditi operacijo; ustaviti vojaške operacije / očiščevalna, padalska operacija 3. navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih del v okviru celote: združiti več delovnih operacij; novi tip pralnega stroja ima štirinajst operacij; poznati zaporedje operacij pri stroju 4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža opravljanje, izvajanje dejavnosti, kot jo določa prilastek: finančne, kreditne, trgovinske operacije; takih miselnih operacij ni več zmožen / publ. prišlo je do zastoja pristaniških operacij del v zvezi z razkladanjem, nakladanjem ◊ filoz. logična operacija postopek pri proučevanju, ki upošteva zakon logike; mat. računska operacija postopek, po katerem dobimo iz enega ali več danih števil novo število; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji; med. aseptična operacija; indikacija za operacijo ♪
  8.      operacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na operacijo: a) operacijski instrumenti / operacijska dvorana, miza / operacijska rana b) operacijski načrt / operacijsko področje ◊ mat. operacijski znak; operacijsko raziskovanje panoga ekonomske znanosti, ki uporablja matematične metode; voj. operacijske raziskave raziskave o potrebnem orožju in moštvu za preboj določene fronte ♪
  9.      operatêr  -ja m (ȇ) 1. zdravnik, ki operira: operater je svoje delo dobro opravil; je izvrsten operater; dela kot operater na kliniki 2. kdor dela s kakimi napravami ali nadzoruje njihovo delovanje: operater je moral projicirati film še enkrat; razpisati delovno mesto operaterja / filmski, radijski, tonski operater; operater snemalec; operater pri mehanografskem stroju ♪
  10.      operatívnost  -i ž (ȋ) publ. uspešnost, zavzetost: v poslovanju je potrebna večja operativnost; premajhna operativnost odbora // dejavnost, delovanje: operativnost vojaških enot ♪
  11.      operátor  -ja m (ȃ) kdor dela s kakimi napravami ali nadzoruje njihovo delovanje; operater: za delo pri tem stroju so potrebni trije operatorji; operator pri mehanografskem stroju ◊ mat. logični operator predpis, ki dani količini določi neko količino ♪
  12.      operírati  -am nedov. (ȋ) 1. nedov. in dov. z zdravniškim dejanjem odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: dati se operirati; operiral ga je primarij; ponesrečenca so že operirali / operirati oko, pljuča; operirali so ga na prostati / operirati bulo, kilo, slepič 2. voj. opravljati vojaške operacije: bombniki in lovci so operirali skupaj s kopenskimi silami; brigada je v tistem času operirala na Gorenjskem 3. publ. delovati, nastopati: njihova mornarica operira že na vseh svetovnih morjih; kot borzni agent je operiral v večjih mestih države 4. publ., z oslabljenim pomenom, v zvezi s s, z izraža, da je dejavnost osebka v zvezi s tem, kar izraža samostalnik: banke operirajo z denarjem vlagateljev; operirati s stvarnim gradivom / umetnik operira z barvo, obliko / operirati s številkami / režiser mora pri snemanju operirati z montažerjem sodelovati; v svoji razpravi operira s predzgodovinskimi vplivi jih upošteva, navaja 5. ekspr. uporabljati: rad operira z abstraktnimi pojmi, tujkami; kot govornik operira s frazami operíran -a -o: operirani bolnik; jutri bo operiran; operirana noga še vedno boli; sam.: operirani se dobro počuti ♪
  13.      opéti  opnèm dov., opél; nam. opét in opèt (ẹ́ ȅ) 1. s pripenjanjem, pritrjevanjem narediti, da je kaj na (vsej) površini, zlasti za olepšanje: opeti stene; opeti s tapetami / obleka je tesno opela njeno postavo 2. star. dati okrog telesa: opeti vitezu oklep opét -a -o: z usnjem opeta vrata; hrbtenica mora biti trdno opeta s kitami in mišicami ∙ star. nosi zelo opete hlače oprijete ♪
  14.      ópij  -a m (ọ̄) mamilo iz izcedka glavic vrtnega maka: kaditi, uživati opij; pridobivanje opija / surovi opij v kepice strjen izcedek iz glavic vrtnega maka kot surovina za to mamilo ♪
  15.      opísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na opis: vprašanja zahtevajo opisni odgovor; opisna razlaga / njegove pesmi so preveč opisne ◊ geom. opisna geometrija geometrija, ki upodablja prostorske tvorbe v ravnini; lingv. opisni čas glagolska oblika, ki se tvori s pomožnim glagolom biti in neosebno glagolsko obliko; opisni deležnik tvorni in trpni deležnik, s katerim se tvorijo opisni časi in nakloni; opisna slovnica slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja; šol. opisno ocenjevanje označevanje učnega uspeha z besedami opísno prisl.: opisno prikazati ♪
  16.      opísništvo  -a s (ȋ) knjiž., redko opisnost, opisovanje: v njegovi poeziji je veliko opisništva ♪
  17.      opisoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na opisovanje: avtorjev opisovalni dar / njegove pesmi niso izpovedne, ampak opisovalne / opisovalna metoda ♪
  18.      opljúvati  -am in opljújem in opljuváti opljúvam in opljújem dov., opljuvál in opljúval (ú; á ú) s pljuvanjem v koga, kaj izraziti odklonilen, sovražen odnos: skočila je proti njemu in ga opljuvala; sliko so opljuvali in poteptali // ekspr. vzeti ugled, osramotiti: obsoditi in opljuvati človeka ni težko / opljuvati komu čast opljúvan in opljuván -a -o: biti opljuvan in ponižan ♪
  19.      oplojeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oplojevanje: oplojevalni organi / oplojevalna sposobnost ♪
  20.      opojílo  -a s (í) knjiž. sredstvo, ki povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: uživanje mamil in opojil; glasba deluje nanj kot opojilo / nagnjenje do opojil alkoholnih pijač ♪
  21.      oponíranje  -a s (ȋ) knjiž. nasprotovanje, ugovarjanje: njegovo oponiranje ga je razjezilo ♪
  22.      opozícija  -e ž (í) 1. v nekaterih državah nasprotovanje stranke, strank političnemu programu druge stranke, drugih strank, navadno vodilnih: opozicija proti programu stranke je prenehala; vladni predlog je naletel na opozicijo / stranka je v opoziciji nasprotuje politiki vladajoče stranke // publ. opozicijska stranka, opozicijske stranke: pripadati opoziciji; poslanci leve opozicije; voditelj opozicije / parlamentarna opozicija / leva opozicija v demokratski stranki skupina, krilo 2. knjiž. nasprotovanje, odpor: ko je spregovoril, je začutil med poslušalci tiho opozicijo / to je storil iz opozicije; biti v opoziciji nasprotovati 3. astr. konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na nasprotni strani neba kot Sonce: konjunkcija in opozicija / Jupiter je v opoziciji s Soncem 4. lingv. razmerje med dvema istovrstnima jezikovnima prvinama, ki se v čem popolnoma razlikujeta: pomenska opozicija ◊ šah. položaj kraljev, stoječih si nasproti v isti smeri, med katerima je liho število polj ♪
  23.      opraševálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na opraševanje: opraševalno delo čebel / opraševalne žuželke žuželke, ki oprašujejo ♪
  24.      opravičeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov delati, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: izostanke je opravičeval le ob predloženem zdravniškem spričevalu; opravičevali so se prvi dan po prihodu v šolo / hodila je v šolo opravičevat otroke za nenapisane naloge prosit za opravičenje b) kako ravnanje, vedenje: zaradi njegove neolikanosti ga je moral večkrat opravičevati; opravičeval se mu je, ker ga tako dolgo ni obiskal; zelo se je opravičevala, da je pozabila / opravičeval mu je vse mladostne neumnosti oproščal, odpuščal 2. z navajanjem vzrokov si prizadevati doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: opravičeval ga je, da ne pozna navad tega kraja; opravičevati sam pri sebi nerednost; opravičevati njegovo odločitev z mladostno nepremišljenostjo; okoliščine opravičujejo njegovo ravnanje; opravičevati se s preveliko zaposlenostjo / našel je pismo, ki ga opravičuje dokazuje, da ni kriv // publ. upravičevati: opravičevati stroške za raziskavo / to opravičuje domnevo, da je do nesreče prišlo zaradi okvare opravičeváje: prerival se je naprej, opravičevaje se na levo in desno opravičujóč -a -e: opravičujoče besede ♪
  25.      opravíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil; opravičiti otrokov izostanek; kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro b) kako ravnanje, vedenje: opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti; moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili; ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil / opravičil mu je, da ga je spregledal oprostil; redko opravičiti žalitev odpustiti 2. z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo; rada bi opravičila njegovo lenobo; ni mogel opravičiti požiga / tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče ne more biti zadosten razlog, da je ne bi obsojali // publ. upravičiti: prizadeval si je opravičiti svoje potovanje / z delom je opravičil naše zaupanje / uspeh je opravičil stroške opravíčen -a -o: opravičen izostanek ♦ šol. opravičena ura izostanek od učne ure, ki se da opravičiti ♪

   4.062 4.087 4.112 4.137 4.162 4.187 4.212 4.237 4.262 4.287  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA