Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

valovit (69)

1.      valovít  -a -o prid. (ȋ) 1. na katerem so valovi: valovita gladina; valovito jezero, morje / valovito žitno polje 2. po obliki podoben valu, valovom: valovit obris grebenov; valovita črta; enakomerno, rahlo valovit / valovita pokrajina; cesta je valovita in jamasta / valovita lepenka, pločevina / valoviti lasje; pes z valovito dlako ♦ gozd. valovita rast lesa; papir. valoviti karton ♪
2.      valovíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati, povzročati valove na čem: burja je valovila morje; parnik je valovil vodo / veter valovi žito / ekspr. vročina valovi zrak 2. ekspr. vznemirjati, razvnemati: njena bližina mu valovi kri; nemir mu je valovil srce ♪
3.      valovítka  -e ž (ȋ) grad. večja salonitna plošča s petimi ali osmimi valovi za pokrivanje ostrešja: proizvodnja valovitk ♪
4.      valovítost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost valovitega: valovitost morja / valovitost pokrajine / valovitost las ♪
5.      privalovíti  -ím dov., privalóvil (ȋ í) valujoč priteči: morska voda je privalovila do njih / ekspr. od nekod so privalovili zvoki glasbe so se zaslišali ♪
6.      razvalovíti  -ím dov., razvalóvil (ȋ í) narediti, povzročiti, da kaj (zelo) valovi: veter je razvalovil morje; razvaloviti vodno gladino s kamnom // ekspr. vznemiriti, razvneti: predsednikov prihod je razvalovil množico / razvaloviti čustva razvalovljèn -êna -o: razvalovljeno morje ♪
7.      vzvalovítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od vzvaloviti: vzvalovitev gladine / vzvalovitev duše ♪
8.      vzvalovíti  -ím dov., vzvalóvil (ȋ í) 1. premakniti se v obliki vala, valov: gladina vzvalovi; voda se je vzvalovila / žito vzvalovi v vetru; zavesa vzvalovi / ekspr. ob teh besedah je množica vzvalovila 2. narediti, povzročiti, da je kaj valovito: plavalec, veter vzvalovi gladino 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke ravnina rahlo vzvalovi / pred potniki vzvalovi zimska pokrajina se pojavi, se pokaže valovita zimska pokrajina 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: pesem je spet vzvalovila // pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji vzvalovi rdečica / čustva so ji vzvalovila / v pogledih vzvalovi jeza / po deželi vzvalovi ogorčenje 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: njena bližina mu vzvalovi kri / slovo ga je vzvalovilo 6. ekspr. postati vznemirjen, razvnet: njena duša je vzvalovila / ob tej misli mi vzvalovi kri ● ekspr. dogodek je vzvalovil življenje v mestu ga razgibal; imel velik odmev; ekspr. pogled na domačo vas mu je vzvalovil srce povzročil, da mu je začelo močneje biti vzvalovljèn -êna -o: črta, ravnina je rahlo vzvalovljena; vzvalovljeno jezero ♪
9.      zavalovíti  -ím dov., zavalóvil (ȋ í) 1. narediti, povzročiti valove na čem: burja zavalovi gladino morja / veter je zavalovil listje 2. s prislovnim določilom povzročiti, da se kaj valujoč premakne: veter zavalovi meglice preko travnikov 3. ekspr. vznemiriti, razvneti: govor je zavalovil množico na trgu / nemir mu je zavalovil dušo ♪
10.      zvalovíti  -ím dov., zvalóvil (ȋ í) vzvaloviti: morje zvalovi / žito je zvalovilo v vetru / veter je zvalovil gladino / s svojo glasbo je zvalovil ljudi; čustveno zvaloviti koga zvalovíti se postati valovit: pločevina se med transportom lahko usloči ali zvalovi zvalovljèn -êna -o: zvalovljena voda ∙ redko zvalovljena pokrajina valovita ♪
11.      ádrija  -e ž (ā) tekst. drobno valovita tkanina iz česane volne: črn smoking iz adrije ♪
12.      blág  -a -o prid., blážji (ȃ ā) 1. knjiž. poln dobrote, plemenitosti: bil je blag mož / ta človek je res blaga duša; materino blago srce / to je storil z blagim namenom 2. knjiž. nežen, mil, prijeten: slišati je bilo blage akorde; njen blagi glas; blag nasmeh / dan je bil sončen in blag; pihal je blag vetrič; blagi vonj zemlje; blaga, ugašajoča svetloba / ostal nam je v blagem spominu / iron. pesnik XY blagega spomina 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: na blagem ovinku ga je zaneslo; letos je bila blaga zima / jopico operite v blagi milnici ♦ med. blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija blágo prisl.: mati ga je blago opomnila; blago dišeč zrak; blago valovita pokrajina; sam.: vse, kar je lepega in blagega ♪
13.      bŕdnica  -e ž (ȓ) alp. obris grebenov: valovita brdnica ♪
14.      búriti  -im nedov. (ū ȗ) knjiž. 1. delati razgibano, valovito: veter buri morsko gladino; morje se je začelo buriti // vznemirjati, razvnemati: odločitev komisije ga je burila / ti dogodki so burili ljudem kri; buriti domišljijo, duha 2. nepreh., redko razburjeno se premikati, divjati: buril je po sobi z nožem; pren. po žilah mu buri uporna kri; strast buri po človeku; življenje je še burilo v njem ♪
15.      búrkati  -am nedov. (ȗ) knjiž. 1. delati razgibano, valovito: burja burka morje // vznemirjati, razvnemati: viharna čustva ga burkajo / ne burkaj ji srca 2. nepreh., redko nemirno se zaganjati, pljuskati: vino burka iz steklenice; pren. strast burka v njem; žalost je burkala v srcu ♪
16.      dnína ² -e ž (í) nar. večja valovita dolina v gorah: na prostranih dninah stojijo nizki pastirski stanovi ♪
17.      dnjáča  -e ž (á) nar. plitva, odprta vdolbina na valovitem svetu: pot je bila kopna, le v osojnih dnjačah je bilo nekaj snega ♪
18.      dobráva  -e ž (ȃ) knjiž. valovit ravninski svet, deloma porasel z drevjem: živina se pase na dobravi; po dobravah je nabiral lešnike; v dobravi se oglaša kukavica; cvetoča, hrastova, z bukovino porasla dobrava; pesn. mračna, tiha dobrava ♪
19.      dolgodlákar  -ja [u̯g] m (ȃ) žival z dolgo dlako, navadno pes: goji dolgodlakarje in kratkodlakarje ♦ lov. nemški dolgodlakar rjav ali progast lovski pes z dolgo, valovito dlako ♪
20.      dvóplásten  -tna -o prid. (ọ̑-ā) ki je iz dveh plasti: dvoplastna obloga ♦ papir. dvoplastni valoviti karton ♪
21.      eternít  -a m (ȋ) zmes cementa in azbesta za izdelavo trdnih plošč, cevi: plošča iz eternita // izdelki iz te zmesi: lopa je zgrajena iz valovitega eternita; streha je krita z eternitom ♪
22.      globáča  -e ž (á) 1. manjša, globlja vdolbina, navadno v valovitem svetu: pod vrhom je globača, porasla s trnjem in robidami; gozdna globača; temačna globača 2. redko globoko zajedena kolovozna pot: v dolino smo prihajali po globačah ♪
23.      globél  -i [eu̯ tudi el] ž (ẹ̑) 1. manjša, globlja vdolbina, navadno v valovitem svetu: soteska se na koncu razširi v majhno globel; hiše se stiskajo v majhni globeli; taborili so v gozdni globeli; pren., pesn. globeli človeških src 2. knjiž. jamica, vdolbina: oči so mu izstopile iz globeli ♪
24.      gŕbast  -a -o prid. (ŕ) ki ima grbo: bil je majhen in grbast / ima grbasto postavo / stara, grbasta ženica sključena, upognjena / grbast svet neraven, valovit gŕbasto prisl.: od neprestanega branja se drži grbasto ♪
25.      gúbanje  -a s (ū) glagolnik od gubati: razmišljanje mu ni šlo brez gubanja čela / gubanje obleke pri hoji ♦ geol. tektonski proces, pri katerem se zemeljski skladi valovito premaknejo ♪

1 26 51