Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

valovit (51-69)


  1.      škátla  -e ž (ȃ) 1. posoda kvadraste, valjaste oblike, navadno s pokrovom, iz kartona, pločevine za shranjevanje, embalažo: odpreti škatlo; zlagati izdelke, pisma v škatlo; kartonska, pločevinasta škatla / konzervne škatle; šivalna škatla; škatla za jestvine // vsebina škatle: pojesti škatlo piškotov 2. pog. zunanji varovalni, vezni del kakega predmeta, naprave; ohišje: občutljivi del mehanizma je v škatli; škatla radijskega aparata / škatla avtomobila karoserija 3. slabš., navadno s prilastkom škatli podobna hiša, stavba: zdaj gradijo same škatle / stanuje v eni od stanovanjskih škatel // vozilo, zlasti slabo: ladja je bila stara škatla / pločevinasta škatla avtomobil, avtobus ● nar. škatla past za polhe; žarg., arhit. škatla škatli podoben sestavljiv pohištveni element; žarg., obrt. škatla omarica za roleto; slabš. ugasni no to škatlo radijski, televizijski sprejemnik; žarg., les. okenska škatla okenski okvir ◊ etn. škatla plitev barjanski čoln z ravno, oglato zadnjo stranico; muz. škatla priprava s pokrovom in ročajem za prenašanje violine, čela; trg. zložljiva odpremna škatla zložljiva embalaža za knjigo, izdelek iz kosa kartona, valovite lepenke; voj. dimna škatla posoda, napolnjena s snovjo, ki pri izgorevanju daje velike količine dima za maskiranje ♪
  2.      španjél  -a m (ẹ̑) manjši lovski pes z visečimi uhlji in dolgo, valovito dlako: kupiti španjela; črn španjel ♦ lov. koker španjel manjši lovski pes, navadno črne ali rjave barve z velikimi visečimi uhlji in dolgo, rahlo valovito dlako ♪
  3.      šprínger  neskl. pril. (ȋ) lov., v zvezi špringer španjel manjši lovski pes rjavo-bele ali črno-bele barve z velikimi visečimi uhlji in dolgo, rahlo valovito dlako: gojiti špringer španjele ♪
  4.      ték 1 -a m (ẹ̑) 1. glagolnik od teči: tek ga je utrudil; upočasniti tek; med tekom se ozirati; hiter, poluren tek; zasopel od teka / preiti iz teka v hojo; spustiti se v tek / tek magnetofonskega traku / tek motorja, ure / knjiž., redko tek bolezni, proizvodnje potek, razvoj / publ.: preiskava je v teku teče; priprave so v polnem teku / naravni, nepričakovani tek stvari; tek njegovega življenja je bil preprost // šport, ki obstaja v tem, da se teče: gojiti tek; ukvarjati se s tekom / rekreacijski tek; tek na smučeh // športna disciplina, pri kateri si tekmovalec prizadeva čim hitreje preteči kako razdaljo: zmagovati v teku; pravila teka / tekmovati v tekih // tekma te športne discipline: prvi trije v vsakem teku se uvrstijo v nadaljnje tekmovanje 2. publ., z rodilnikom, v zvezi z v izraža čas trajanja kake časovne enote, kakega dogajanja; v času, v obdobju: stvar bo končana v teku enega leta, tedna; v teku treh mesecev se je to zgodilo enkrat / v teku pogovora spoznati namen srečanja med pogovorom ● žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; star. mnogi so že končali svoj zemeljski tek življenje; redko tek njegovih misli se je spremenil tok; redko hiter tek reke tok; tek skozi šibe nekdaj kazenski tek med dvema vrstama s šibo udarjajočih oseb ◊ avt. prosti tek vrtenje avtomobilskega motorja, pri katerem ta ne poganja vozila; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela; šport. tek vsaka od dveh voženj v določeni hitrostni disciplini, katerih rezultata se seštevata; drugi tek motokrosa, slaloma; maratonski tek na razdaljo 42,195 km; orientacijski tek v naravi po navodilih in navadno s pomočjo kompasa, zemljevida; patrolni tek tekmovanje v smučarskem teku z nahrbtnikom in puško; smučarski tek smučarska disciplina, pri kateri tekmovalec teče na lahkih, ozkih smučeh v smučini po ravnem ali rahlo valovitem terenu; štafetni tek; tek čez drn in strn kros; tek na dolge, kratke proge; tek na sto metrov; tek z ovirami s preskakovanjem za to postavljenih ovir ♪
  5.      tekstúra  -e ž (ȗ) 1. tekst. razporeditev niti tekstilnega izdelka: tekstura preproge, tkanine 2. geol. razporeditev mineralnih zrn česa: tekstura kamnine, rude; tekstura in struktura / grudasta, valovita tekstura 3. publ. razporeditev vidnih sestavin česa: tekstura ploskve / črtasta, hrapava, motna tekstura / tekstura pokrajine // razporeditev sestavin česa sploh: dramska tekstura; tekstura glasbenega, likovnega dela ◊ les. tekstura zunanji videz mehansko obdelanega lesa, zlasti na potek letnic; plamenasta tekstura; petr. tekstura tal sestava tal glede na delež mineralnih delcev različnih velikosti ♪
  6.      valovljênje  -a s (é) glagolnik od valoviti: valovljenje jezerske gladine ♪
  7.      valóvnica  -e ž (ọ̑) knjiž. navadno enakomerno valovita črta: narisati valovnico; valovnica in cikcak / krasiti lončenino z valovnicami / črta valovnica ♦ šol. element raztegnjene kačaste oblike pri pisani črki ♪
  8.      viháriti  -im nedov. (á ȃ) 1. z veliko silo, intenzivnostjo pihati: burja vihari nad hribi; brezoseb. najbolj je viharilo na oceanu; začelo je močno deževati in vihariti; pren., ekspr. stara čustva so spet viharila v njej 2. ekspr. hitro in hrupno iti, hoditi: viharil je okrog pogorišča; viharil je proti hiši; viharil je po stanovanju 3. preh., ekspr. delati, povzročati, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče giblje; vihrati: veter vihari zastave / burja vihari vrhove smrek / vihariti morje valoviti 4. preh., ekspr. vznemirjati, razvnemati: pisatelji so viharili bralce / čudne misli so jo viharile ves dan ● ekspr. viharil je skozi življenje, kakor je vedel in znal prebijal se je ♪
  9.      vijúgati  -am nedov. (ū) 1. delati, povzročati, da se kaj valovito, vijugasto premika: veter vijuga krila, zastave 2. hitro, zapovrstjo menjavati smer vožnje: da bi se izognili čerem, so začeli vijugati; mopedist je preveč vijugal / pri drsanju je vijugal // zapovrstjo menjavajoč smer hoditi, voziti: kolesar je vijugal po cesti; spretno je vijugal mimo jam / pijana sta vijugala po ulici vijúgati se 1. delati zaporedne zavoje: pot se v zgornjem delu vijuga; reka se nekoliko vijuga 2. s prislovnim določilom viti se: steza se vijuga v breg; proga se vijuga iz predora v predor / nad ravnino se vijugajo meglice / iz pipe se vijuga dim vijugajóč -a -e: vijugajoč se dim ♪
  10.      višávje  -a s (ȃ) obsežnejše področje visokega sveta: azijska višavja; valovito višavje / Golansko višavje ♪
  11.      vzbúriti  -im dov. (ū ȗ) 1. s svojim delovanjem povzročiti reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja: dražljaj vzburi živec / spolno vzburiti ♦ anat. vzburiti živčne končiče 2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter vzburi vodno gladino // vznemiriti: vzburil ga je preplašen klic, tresk / film je gledalce zelo vzburil; čustveno vzburiti / odkritje je vzburilo ves svet // razvneti: žival je vzburila njihovo lovsko strast / vzburiti domišljijo / neobjektivna ocena ga je precej vzburila razburila, razjezila vzbúriti se knjiž. postati razgiban, valovit: morje se je vzburilo / zaradi viharja se je vzburil tudi zrak v jami vzbúrjen -a -o: vzburjeni čuti; vzburjena množica; vzburjeno morje; prisl.: vzburjeno odgovoriti ♪
  12.      vzbúrjati  -am nedov. (ú) 1. s svojim delovanjem povzročati reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja: nikotin vzburja živčni sistem / vsak gib njenega telesa ga vzburja / spolno vzburjati 2. knjiž. delati razgibano, valovito: vihar vzburja morsko gladino // vznemirjati: vzburjati komu čustva, srce; take misli so ga zelo vzburjale / pojavi, ki vzburjajo raziskovalce // razvnemati: roman vzburja domišljijo / krivica jo vzburja razburja, jezi ♪
  13.      vzbúrkati  -am dov. (ȗ) narediti razgibano, valovito: močen veter je vzburkal jezersko gladino // ekspr. vznemiriti, razvneti: novica je vzburkala javnost; stavka je vzburkala delavstvo / dekle je vzburkalo njegova čustva vzbúrkati se postati razgiban, valovit: proti večeru se je morje vzburkalo / v kratkem času so se okrog nas vzburkali valovi vzbúrkan -a -o deležnik od vzburkati: preveč je vzburkan, zato potrpite; vzburkano morje // ekspr. nemiren, buren: vzburkani časi ♪
  14.      vzpláti  vzpóljem dov., vzpôlji vzpoljíte; vzplál in vzplàl (á ọ́) 1. napeti se in upasti: nosnice so mu vzplale / knjiž. prsi so ji vzplale // knjiž. vzvaloviti: jezero, morje vzpolje / v žilah mu vzpolje kri začne hitreje teči, krožiti; plamen visoko vzpolje vzplapola 2. knjiž., ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njem vzpolje nova moč / v srcu vzpolje zavist ● knjiž., ekspr. ob tej nesramnosti je v njem vzplalo se je zelo razjezil, razburil ♪
  15.      vzvalováti  -újem dov. (á ȗ) 1. začeti valovati: morje, voda vzvaluje / trava, žito vzvaluje; zastava vzvaluje v vetru / ekspr. ob teh besedah množica vzvaluje / ekspr. lasje ji vzvalujejo čez rame 2. narediti, povzročiti, da kaj začne valovati: ladja vzvaluje jezero / ekspr. ptičja jata vzvaluje zrak / ekspr. ganjenost mu je vzvalovala glas 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke pokrajina vzvaluje 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: vzvalovala je himna // pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji je vzvalovala rdečica / čustva so mu vzvalovala / v njenih besedah vzvaluje upanje 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: vzklik je vzvaloval množico / vzvalovati dekletu čustva / doživetje ga je vzvalovalo, da se dolgo ni pomiril ● ekspr. ob tej misli mu je kri vzvalovala se je vznemiril, razvnel; ekspr. srce mu vzvaluje začne močno biti vzvalován -a -o: vzvalovana gladina ♪
  16.      vzviháriti  -im dov. (á ȃ) ekspr. 1. močno vzvaloviti: vzvihariti morje 2. zelo vznemiriti, razvneti: ti dogodki so vzviharili ljudi / vzvihariti komu domišljijo vzvihárjen -a -o: vzviharjeno morje ♪
  17.      zbúrkati  -am dov. (ȗ) narediti razgibano, valovito: vihar je zburkal morje // ekspr. vznemiriti, razvneti: dogodek je zburkal javnost / zburkati čustva, domišljijo zbúrkan -a -o: ves zburkan je prišel domov; zburkano morje ♪
  18.      zviháriti  -im dov. (á ȃ) ekspr. 1. močno vzvaloviti: zvihariti morje 2. zelo vznemiriti, razvneti: novica jih je zviharila / zvihariti domišljijo, srce ♪
  19.      zvijúgati  -am dov. (ū) narediti, povzročiti, da se kaj valovito, vijugasto premika: veter je zvijugal zastave / tresljaji peresa so zvijugali črte zvijúgati se ekspr. 1. narediti zaporedne zavoje: reka se v spodnjem delu zvijuga; na pobočju se steza zvijuga 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostreti se: cesta se zvijuga med oljčne nasade; pot se zvijuga k reki 3. vijugajoč se priti: s težavo se je zvijugal do mize; zvijugati se med drevjem / iz dimnika se je zvijugal črn dim zvijúgan -a -o: zvijugan potok; zvijugane črte, proge; cesta je ozka in zvijugana ♪

   1 26 51



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA