Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vali (3.189-3.213)


  1.      živád  -i ž (ȃ) star. več živali, živali: živad se pase; koristna, škodljiva živad / gozdna, poljska živad / čez poletje je živad na planini živina; goveja živad govedo // žival: splašiti v travi skrito živad ♪
  2.      živál  -i [au̯] ž (ȃ) 1. bitje, ki se hrani z organskimi snovmi, ima čutila in se navadno lahko premika: žival napade, se pase, pogine; gojiti, pariti, udomačiti živali; žarg., lov. položiti žival na dlako ustreliti jo; dolgodlaka, krotka, škodljiva, velika žival; žival z dolgim repom; čreda živali; trpi kot žival zelo / divje, domače živali; jamska, morska žival; klavna, molzna, plemenska, vprežna žival; mesojeda, rastlinojeda žival; sveta žival; ekspr. kralj živali lev / v različnih religijah daritvena žival; v muslimanskem in židovskem okolju nečista žival / mesar razkosa žival truplo zaklane živali / človek je žival, ki misli in govori ♦ agr. dobro izkrvavela žival ki ji je ob zakolu odtekla vsa kri; pitovna žival; biol. določiti žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; dvospolna, enospolna žival; enocelične, mnogocelične živali; nižje živali nevretenčarji; lov. odstreliti bolne, stare živali; lovna žival; med. poskusna žival; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; nadgrajena žival ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega; zool. žival bitje, ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih, iz celic brez trdne stene, sposobno čutenja, premikanja; hladnokrvna, mrzlokrvna, toplokrvna žival; lihoprsta žival // ed., ekspr. več živali, živali: vsa žival v hlevu je bila mirna / gozdna žival je prilezla iz skrivališč 2. igrača, ki predstavlja žival: v trgovini z igračami kupiti kakšno žival; gumijasta, plišasta žival; žival iz plastike 3. ekspr. bitje, ki ne čustvuje, misli: takega trpljenja še žival ne bi prenesla; za nekatere ljudi so bili delavci samo živali; ravnati s kom kot z živaljo // bitje, katerega življenje in ravnanje določajo telesne potrebe, nagoni: človek je včasih žival / v ljudeh je veliko živali imajo veliko lastnosti, značilnih za živali / moški so pohotne živali / kot psovka ti žival nesramna 4. ekspr. surov, hudoben človek, zlasti moški: užalili so ga in ta žival jih je hotela kar postreliti / kot psovka o ti žival, kar na cesti si jih pustil 5. ekspr. zelo delaven, potrpežljiv človek, zlasti ženska: ta žival se bo še pretegnila / uboga žival, kako se trudiš 6. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je mlada in prijazna žival / on je pomembna žival ima pomemben položaj ♪
  3.      živálca  tudi živálica -e [tudi u̯c] ž (ȃ) nav. ekspr. manjšalnica od žival: živalca se skriva pod listi; opazovati živalce v akvariju; koristna živalca / domača, gozdna živalca / poskusna živalca / gumijasta živalca / ta živalca cele dni plete / njegova žena je čedna in simpatična živalca ● evfem. pazi, da ti ne pusti kakšne živalce bolhe, uši ♪
  4.      živálski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na živali: živalski organizem; živalska koža / živalska vrsta / živalski strup; živalska maščoba; živalsko lepilo / živalske bolezni / živalski ornament / uporabljati za koga živalska imena / živalski vrt ♦ astr. živalski krog dvanajst ozvezdij ob ekliptiki, katerih večina ima imena živali; biol. živalski mikroorganizmi; živalski plankton; živalska podvrsta, populacija; biol., kem. živalske beljakovine; farm. živalsko oglje oglje iz živalskih snovi; kem. živalski škrob iz glukoze nastali ogljikov hidrat, ki se nabira v jetrih in mišicah; lit. živalski ep; živalska pravljica, pripovedka 2. ekspr. ki izvira samo iz telesnosti, nagonov: živalski odnos do spolnosti / studili so se ji njegovi živalski nagoni 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: živalski strah pred smrtjo; živalska pohlepnost; živalsko sovraštvo do nasprotnikov / iz sobe je bilo slišati živalsko kričanje zelo glasno živálsko prisl.: živalsko oblikovani uhlji; živalsko popadljiv; sam.: razkriti živalsko v človeku ♪
  5.      živálstvo  -a s (ȃ) živali kot celota: proučevati živalstvo; rastlinstvo in živalstvo // s prilastkom živali, ki živijo na določenem področju: gozdno, jamsko živalstvo ♪
  6.      živána  -e ž (ȃ) knjiž. živali, ki živijo na določenem področju; živalstvo, favna: afriška živana; cvetana in živana ♪
  7.      žívec  -vca m (ȋ) 1. skupek celičnih vlaken, ki prevajajo dražljaje: živec odmre, se poškoduje; živec trzne; vzdražiti živec; bolezni, ohromelost, vnetje živcev / možganski živci; slušni, vidni, vohalni živec // nav. mn., ekspr. ta skupek pri človeku zlasti glede na sposobnost obvladovanja čustev, vznemirjenosti: živci ga izdajajo, mu nagajajo; vsi živci so trepetali v njem; okrepiti, spočiti si živce; škripanje koles mu je paralo živce; njegovi živci so bili napeti kot strune / biti bolan na živcih 2. ekspr., navadno s prilastkom najobčutljivejši, najpomembnejši del: umetnik je skušal odkriti živec njihove ženskosti / to je hromilo ustvarjalčev umetniški živec; ogroziti življenjski živec organizacije / knjiž.: dojeti živec moderne arhitekture; junakov notranji konflikt je živec te drame 3. ekspr. zelo živ, živahen človek: fant je pravi živec 4. knjiž., redko živ človek: zagledati živca med mrtvimi vojaki ● ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; ekspr. popustili so mu živci ni se mogel več obvladati, zelo se je razburil; ekspr. nimam živcev, da bi to gledal ne morem tega gledati; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. ohranil je mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. skrbi so mu razrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; knjiž. priti komu do živca priti komu do živega; pog., ekspr. iti na živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. spraviti koga ob živce narediti, doseči, da se razburi; ekspr. zadeti koga v živec zelo ga prizadeti; ekspr. biti na koncu z živci biti tako vznemirjen, da se ne da več obvladati; ekspr. ta človek ima dobre, močne živce se ne razburi hitro; ekspr. ima jeklene, železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo ◊ anat. bedrni, obrazni živec; čutni ali senzibilni živec ki sprejema dražljaje; gibalni ali motorični živec ki povzroča delovanje mišic; hrbtenjačni ali spinalni živec; obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; ravnotežni živec ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; trivejni živec možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti; koren živca; med. omrtviti živec; min. živec rudnina alumosilikat, ki vsebuje še kalcij, kalij ali natrij; glinenec ♪
  8.      živéti  -ím nedov., žível (ẹ́ í) 1. imeti sposobnost presnavljanja, rasti, razmnoževanja: previsoka temperatura bi uničila vse, kar živi / kar živi, potrebuje hrano 2. biti navzoč v stvarnosti kot živo bitje: v preteklosti so živela nenavadna bitja; prednik človeka je živel ob koncu ledene dobe; take živali ne živijo več / alge in glive živijo skupaj v obliki lišajev / v pravljicah nekoč je živel kralj 3. biti v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: njegov oče še živi; samo enkrat živimo / bolnik komaj še živi; ne more ne živeti ne umreti / ekspr. ta roža je skoraj suha, a živi / človek ne živi dolgo brez hrane in vode // s prislovnim določilom biti v takem stanju glede na časovno trajanje od rojstva do smrti: človek živi povprečno sedemdeset let; živel je komaj leto dni; s pravilno prehrano bi živeli dalj časa / pri tej hiši dolgo živijo / enodnevnice živijo samo nekaj ur 4. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje kot v svojem življenjskem okolju: kamela živi v puščavi; raki živijo v potokih; na tem skalovju ne more živeti nobena rastlina rasti; Eskimi živijo daleč na severu 5. s prislovnim določilom imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas: v tej vasi je živel njegov ded; živeti na deželi, v hribih, v mestu; ekspr.: živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju / v tem stanovanju živijo tri generacije; živi pri teti stanuje; živi s starši 6. s prislovnim določilom imeti določen življenjski način, določene življenjske razmere: živeti po načelih, po vesti; asketsko, brezskrbno, mirno, pošteno živeti / živeti v zakonu; samsko živeti / živeli so le ob kruhu in krompirju hranili so se le s kruhom in krompirjem; živeti v pomanjkanju, razkošju, revščini; tu ljudje dobro, udobno živijo; ekspr. razsipno živeti; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno / kako živiš // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da je osebek v stanju, kot ga določa samostalnik: živeti v ljubezni; tisti teden je živela v pričakovanju obiska; živeti v velikem strahu; živeti v zmoti 7. biti dejaven, delujoč: zgodaj je začel spolno živeti / politično, vsestransko živeti / kraj gospodarsko in kulturno živi / ekspr. društvo ne živi / ekspr. ta kraj živi je naseljen; v njem poteka gospodarska in kulturna dejavnost 8. biti v skupnosti s kom: žena ne živi več z možem; z njimi se da živeti; ne more živeti skupaj z njo // ekspr., v zvezi s s, z imeti spolno razmerje, navadno za daljši čas: pol leta je živel z njo; živi z več moškimi / pog.: živela je z njim kar tako brez zakonske zveze; živita na koruzi skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze 9. ekspr., v zvezi s s, z biti dejavno, čustveno povezan s čim: zemljo naj obdeluje tisti, ki živi z njo / živeti z gorami, naravo / živi s knjigami // navadno v zvezi z za porabljati v veliki meri svoje sposobnosti, čas za kaj: živeti za glasbo; živeti za otroke, za svoj poklic; star. živel bom le tebi zate 10. imeti materialne možnosti za obstoj: na tej kmetiji ne more živeti; z invalidnino bo težko živeti; koliko zaslužiš? Toliko, da živim / živeti na tuje stroške, na škodo drugega // v zvezi z od pridobivati materialna sredstva za preživljanje: živeli so od izdelovanja suhe robe; živeti od kmetijstva / knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja / ta dežela živi od turizma / ekspr.: njegov duh živi od umetnosti; živeti od iluzij 11. preh., pog. preživljati, vzdrževati: kdo bo živel ženo in otroke; živi se s tem, kar zasluži; s čim naj jih živi / publ. ta tovarna živi veliko ljudi 12. ekspr. vplivati, vzbujati zanimanje v kakem času: nekatere umetnine dolgo živijo / v svojih delih bo živel večno // biti znan, uveljavljen: njegova glasba živi zunaj koncertnih dvoran; njegovo ime ne živi več 13. ekspr. pojavljati se, obstajati: ljudsko ustvarjanje živi v kolektivu / ta dogodek še živi v ustnem izročilu; rokovnjači živijo samo še v pripovedkah; v našem spominu bo živel / v tej hiši živi sreča; v njem živi želja po uveljavljanju 14. preh., knjiž. v življenju uresničevati: filozofije ni samo predaval, ampak jo je tudi živel; pesnik pesem ustvari in živi / upora ni nikoli živel / kje je svet, ki smo ga živeli; čutili so, kot bi še enkrat živeli svojo preteklost doživljali / z notranjim predmetom živeti svoje vsakdanje življenje 15. ekspr., v medmetni rabi izraža slavljenje, poveličanje: naj živi predsednik; naj živi svoboda ● ekspr. ni vreden, da živi slab, ničvreden je; ekspr. ta portret kar živi daje vtis, kot da je upodobljena oseba živa, resnična; knjiž. plaz je pričal, da stena živi da se v njej nekaj dogaja; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; ekspr. ali živiš na luni slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; ekspr. večkrat živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine; šalj. kdor dolgo kašlja, dolgo živi vsaka bolezen se ne konča s smrtjo živèč -éča -e: še živečemu avtorju izdati izbor njegovih del; na velikih ozemljih živeči narodi; svobodno živeča ženska; sam.: za tukaj živeče je to vsakdanji prizor živét -a -o: predstava, ki ni bila igrana, ampak živeta; izrečene in živete resnice; prim. živel ♪
  9.      živína  -e ž (í) 1. navadno večje domače živali, ki se redijo, vzrejajo zaradi gospodarskih koristi, zlasti govedo: živina muka, se pase; skidati živini; gojiti, rediti živino; krmiti, napajati živino; lepa, suha živina; čreda živine; imeti dvajset glav živine; trgovina z živino; živina in ovce; dela, gara, trudi se kot (črna) živina zelo, hudo; pije kot živina zelo, veliko; ravnati s kom kot z živino zelo surovo / klavna, mlečna, plemenska živina; pašna, vprežna živina; rogata živina govedo; tovorna živina konji, mule, osli / goveja živina / ekspr. te rastlinske uši so domača živina mravelj ∙ šalj. ščetinasta živina prašiči 2. nizko nasilen, surov človek: ta živina jo je pretepel / kot psovka ti prekleta živina, pusti ga 3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima pomembnejši družbeni položaj: spoznal je vse živine te ustanove; biti pomembna, velika, vplivna živina / ministrska, politična živina ♪
  10.      živinozdravník  -a m (í) strokovnjak za veterino; veterinar: živinozdravnik pregleduje živali; peljati psa k živinozdravniku ♪
  11.      živinozdravníški  -a -o prid. (ȋ) veterinarski: živinozdravniški pregled živali / živinozdravniška služba ♪
  12.      živinozdrávstvo  -a s (ȃ) veda o boleznih, zdravstvenem varstvu živali in o neoporečnosti živil živalskega izvora; veterina: ukvarjati se z živinozdravstvom ♪
  13.      živínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na živino: živinski iztrebki; živinske bolezni / živinski sejem / živinska krma; živinsko napajališče / živinski vagon / živinska sol sol, s katero se dopolnjuje krmljenje ∙ star. živinski zdravnik veterinar ♦ vet. živinski potni list nekdaj dokument s podatki o izvoru, lastništvu in zdravju domače živali, s katerim se dovoljuje promet z živalmi // ekspr. zelo velik, močen: živinska potrpežljivost / živinsko trpljenje zelo veliko, hudo // ekspr. zelo nasilen, surov: živinsko ravnanje živínsko prisl.: živinsko razgrajati; živinsko pijan človek; po živinsko delati s kom ♪
  14.      življênjski  -a -o prid. (ē) 1. nanašajoč se na življenje: a) stopnje življenjske organiziranosti od molekul do tkiva / zakonitosti življenjskih pojavov; virusi in druge nižje življenjske oblike; organizmi, potrebni za ohranitev življenjskega ravnotežja / prenehanje življenjskih procesov; ponesrečenec ni kazal življenjskih znakov; bitja z veliko življenjsko močjo; življenjska nevarnost smrtna nevarnost / izboljšanje življenjskih razmer; življenjsko okolje b) življenjski cilj, smisel; življenjska filozofija; življenjska modrost, resnica; življenjske vrednote; življenjsko spoznanje; življenjsko vprašanje / življenjski nazor nazor o vprašanjih konkretnega vsakdanjega življenja, ravnanja / življenjsko geslo, vodilo / ekspr. njena življenjska zgodba c) življenjski optimizem; življenjski stil stalne značilnosti človekovega ravnanja, vedenja; doživeti življenjski uspeh; življenjska izkušnja, stiska / vaški življenjski ritem; kompozicija zgodbe poudarja življenjsko verjetnost č) njegovi življenjski načrti; izbirati si življenjski poklic / življenjski tovariš / povprečna življenjska doba prebivalstva; nagrada za življenjsko delo d) veliki življenjski stroški; zadovoljevanje življenjskih potreb; življenjske potrebščine / življenjska raven 2. navadno v povedni rabi ki izhaja iz resničnosti, iz življenja: ta človek je zelo življenjski / pouk naj bo življenjski; obravnavanje tega vprašanja ni bilo življenjsko ● ekspr. to je za človeštvo življenjskega pomena odločilnega, bistvenega; publ. življenjska doba izdelka doba trajanja; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila ◊ biol. življenjski prostor prostor, v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; filoz. življenjski elan ali življenjska sila ustvarjalna sila, ki je osnova razvoja živih bitij; jur. življenjsko zavarovanje zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja; soc. življenjski minimum za življenje nujno potrebna sredstva življênjsko 1. prislov od življenjski: take primere je treba reševati življenjsko; življenjsko nevaren padec smrtno nevaren; biti življenjsko zavarovan 2. ekspr. izraža visoko stopnjo: denar življenjsko potrebujemo; stvar ga je življenjsko zanimala; življenjsko pomembno vprašanje ♪
  15.      živoróden  -dna -o prid. (ọ̄) 1. zool. pri katerem se zarodek razvije v materinem telesu in rodi žive mladiče: živorodne živali / živorodna kuščarica 2. bot. ki razvije namesto cvetov olistane brstiče: živorodne rastline / živorodna dresen ♪
  16.      žmúla  -e ž (ú) star. izboklina, nabuhlina: žmula pri odcepu veje / kostna žmula // grbina, vzpetina: pogled so mu zakrivali grmi, drevesa in nizke žmule ● star. zviti kaj v žmulo zvitek, svitek ◊ alp. trebušasta izboklina v skalovju, steni; teh. rahlo odebeljen stik, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem ♪
  17.      žógica  -e ž (ọ̄) manjšalnica od žoga: loviti, metati žogico; igrati se z žogico; celuloidna, kosmata, volnasta žogica / namiznoteniška, pog. pingpong žogica; žogica za golf, tenis / rezati, vračati, zabijati žogice ● ekspr. čebljajoče žogice so se valile okrog koklje piščeta; ekspr. biti žogica v sporu med nasprotnikoma oseba ali predmet, ki se zavrača in pošilja nazaj k nasprotniku ♪
  18.      žréc  -a m (ẹ̑) knjiž. svečenik: žrec polaga darove na žrtvenik; za ogenj v svetišču so skrbeli žreci / veliki žrec / poganski žreci // vrač, vedež: žreci so z zagovori odganjali bolezni in duhove; žrec prerokuje iz drobovine ubite živali; pren. žreci znanosti ♪
  19.      žrêlo  -a s (é) 1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo 2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec // usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali 3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice // široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom 4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana 5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja 6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra ● ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina ◊ alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astr. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni ♪
  20.      žrtvováti  -újem nedov. in dov. (á ȗ) 1. v različnih religijah dajati, ponujati žival, človeka božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: žrtvovati Apolonu; pred bitko so žrtvovali bogovom / žrtvovati hčer, sina boginji; žrtvovati jagnje, kozlička / žrtvovati pridelke darovati 2. dajati kaj, odpovedovati se čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: preveč denarja smo žrtvovali, da bi zdaj vse propadlo; veliko je žrtvoval za to, da bi otroci študirali / žrtvovati lastne interese višjim ciljem / za dokončanje naloge je žrtvoval počitnice / ekspr. ali mi lahko žrtvujete pol ure ali ste lahko pol ure z menoj ♦ šah. žrtvovati kvaliteto dati trdnjavo za lovca ali skakača 3. dopuščati, povzročati, da kdo umre, je deležen česa negativnega za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: za zmago so žrtvovali na tisoče vojakov // ne upoštevati kaj, odpovedovati se čemu, kar se ima glede na kaj za manj pomembno, vredno: pesnik je jasnost verza žrtvoval rimi; resnico so žrtvovali sprotnim koristim 4. ekspr. delati, povzročati, da kdo propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: tej ideji so žrtvovali celo generacijo ● ekspr. v tej aferi so ga žrtvovali dopustili so, da je on sam nosil posledice za skupno krivdo; ekspr. žrtvovati življenje domovini, za domovino umreti zanjo, zlasti v boju žrtvováti se 1. podrejati svoje delovanje, interese čemu, kar se ima za pomembno, vredno: žrtvovati se za družino, otroke // (biti pripravljen) umreti, izpostaviti se veliki nevarnosti za kaj, kar se ima za pomembno, vredno, navadno v boju: za kritje umika ranjencev se je žrtvovalo nekaj prostovoljcev 2. šalj. delati, opravljati kaj neprijetnega, zlasti namesto koga drugega: žrtvoval se je in namesto njega napisal pismo; kdo se bo žrtvoval in šel v trgovino žrtvujóč -a -e: sporazumeli so se, žrtvujoč pri tem svoje koristi; žrtvujoča se žena žrtvován -a -o: žrtvovani interesi; biti žrtvovan bogovom; žrtvovana žival; ideologiji žrtvovana generacija ♪
  21.      žužélka  -e ž (ẹ̑) majhna žival s členjenim telesom, tremi pari členastih nog in navadno krili, tipalkami: žuželke brenčijo, letajo; škodljive žuželke; ličinke žuželk; piki žuželk; čebele, hrošči in druge žuželke / krilate, nekrilate žuželke; vodne žuželke ♦ zool. žuželke živali s členjenim obročkastim telesom, pokritim s hitinom, Insecta; kljunate žuželke s sesalom, ki je proti koncu zoženo, Hemiptera ♪
  22.      žužljánje  -a s (ȃ) glagolnik od žužljati: žužljanje živalic v travi / za vrati se sliši žužljanje otrok ♪
  23.      žvárast  -a -o prid. (á) pog. nekvaliteten zaradi veliko maščobe, mren, kit: žvarasta govedina; žvarasto meso ♪
  24.      žvarovína  in žvárovina -e ž (í; á) pog. nekvalitetno meso z veliko maščobe, mren, kit: samo žvarovino jedo; mesar mu je podtaknil kos žvarovine ♪
  25.      žvènk  žvénka in žvênka m (ȅ ẹ́, é) 1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela // žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev 2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka ● kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto ♪

   2.964 2.989 3.014 3.039 3.064 3.089 3.114 3.139 3.164 3.189



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA