Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vale (26-50)

26.      določeválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kar kaj določa: to dejstvo je določevalec in usmerjevalec dejanj / določevalec norme ♪
27.      določeválen  -lna -o prid. (ȃ) s katerim se določa: določevalen način ♦ biol., min. določevalni ključ ♪
28.      dopisoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) 1. redko kdor poklicno opravlja dopisovanje; korespondent: dopisovalec v podjetju 2. star. dopisnik: bil je dopisovalec tujih listov / tako mi svetujejo moji dopisovalci ♪
29.      doplačeválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor doplačuje ♪
30.      dopolnjeválec  -lca [u̯n-u̯c] m (ȃ) kdor kaj dopolnjuje: bil je nadaljevalec in dopolnjevalec naše gledališke tradicije ♦ trg. uslužbenec v samopostrežni trgovini, ki prinaša blago na prodajne police ♪
31.      dopolnjeválen  -lna -o [u̯n] prid. (ȃ) ki kaj dopolnjuje: tehnična vzgoja je na gimnaziji dopolnjevalno izobraževalno področje ♪
32.      dvobojeválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor se dvobojuje: dvobojevalca sta prišla na dogovorjeno mesto ♪
33.      dvóvalénten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) kem. ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini: dvovalentno železo ♪
34.      dvóvaléntnost  -i ž (ọ̑-ẹ̑) kem. lastnost, značilnost dvovalentnega: dvovalentnost elementa ♪
35.      ekvivalénca  -e ž (ẹ̑) razmerje, v katerem je kaj po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim, enakovrednost: sistemi delitve temeljijo na ekvivalenci dela in dohodka / ekvivalenca šolskih spričeval tujih držav enaka veljavnost ♪
36.      ekvivalènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kar je po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim: plačilo naj bo v resnici ekvivalent vloženemu delu; za žrtvovano figuro je dobil ekvivalent v treh kmetih / najti ekvivalent tuji besedi domač izraz z enakim pomenom; družbeni ekvivalent umetnosti družbena stvarnost, ki je njena vsebinska osnova ♦ ekon. blagovni ekvivalent enaka vrednost v blagu pri blagovni izmenjavi; denarni ekvivalent enaka vrednost v denarju; splošni ekvivalent blago, v katerem vse drugo blago izraža svojo vrednost; fiz. mehanski ekvivalent toplote v joulih izraženo delo, ki ustreza eni kilokaloriji ♪
37.      ekvivalénten  -tna -o prid. (ẹ̑) po vrednosti enak drugemu, zamenljiv z njim, enakovreden: ekvivalenten denarni znesek; ekvivalentno blago / besedi sta ekvivalentni ◊ ekon. ekvivalentna menjava menjava, ki poteka po načelu: enaka vrednost za enako vrednost; kem. ekvivalentna masa masa elementa, ki se veže z enim gramatomom vodika ali ga zamenja v spojini; mat. ekvivalentni enačbi enačbi, ki določata isto množico rešitev; psih. ekvivalentni testi testi, ki merijo iste psihične lastnosti, čeprav so drugače sestavljeni ♪
38.      ekvivaléntnost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost ekvivalentnega: ekvivalentnost dveh vrst blaga // ekvivalenca: menjava je možna samo ob ekvivalentnosti ♪
39.      ênovalénten  -tna -o prid. (ē-ẹ̑) kem. ki lahko veže en atom vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali ju zamenja v spojini: enovalentni alkohol; enovalentni atomi, radikali ♪
40.      festiválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na festival: festivalni program / festivalna dvorana / mesto v festivalnih dneh ♪
41.      gladoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor protestno odklanja hrano z namenom izsiliti izpolnitev postavljenih zahtev: zahteve gladovalcev ♪
42.      glaskoválen  -lna -o prid. (ȃ) šol., v zvezi glaskovalna metoda metoda pri pouku branja, po kateri se najprej berejo posamezni glasovi, nato pa vežejo v besedo ♪
43.      glasoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor glasuje: za predlog se je izrekla večina glasovalcev ♪
44.      glasoválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na glasovanje: glasovalna pravica / glasovalne skrinjice so bile polne glasovnic; glasovalni listek glasovnica / publ., nav. slabš. glasovalni stroj vse, kar v zvezi z volitvami, glasovanjem dela kaka skupina za svojo zmago ♪
45.      gospodoválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor gospoduje: našo zemljo so izkoriščali tuji gospodovalci ♪
46.      gospodoválen  -lna -o prid. (ȃ) ki (rad) gospoduje, ukazuje: gospodovalni ljudje; preveč gospodovalen je proti njej / govoril je z gospodovalnim glasom; ima gospodovalen odnos do drugih; že njena hoja je gospodovalna gospodoválno prisl.: gospodovalno nastopati ♪
47.      hválec  -lca m (ȃ) ekspr., redko kdor se (rad) hvali: kdo te bo le poslušal, hvalec ♪
48.      hválen  -lna -o prid. (ā) 1. ki izraža hvalo, priznanje: v hvalnem govoru je omenil tudi njegovo humanost; hvalna molitev, pesem 2. star. vreden hvale, priznanja: hvalna prizadevnost dijakov; hvalno dejanje rešitelja hválno prisl., v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: hvalno je, da ni odpovedala svojega sodelovanja; sam.: dobiti hvalno iz fizike nekdaj drugo najvišjo pozitivno oceno ♪
49.      hvalevréden  -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) vreden hvale, priznanja: hvalevreden namen; storil je hvalevredno dejanje / zastar. otrok je zaradi svoje pridnosti res hvalevreden vreden hvale, pohvale ♪
50.      hválež  -a m (ȃ) ekspr., redko kdor se (rad) hvali: ne morem več poslušati tega hvaleža ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226