Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vale (1.826-1.850)


  1.      verížnik 1 -a m (ȋ) ekspr. nezakonit prekupčevalec: zapreti verižnike; špekulanti in verižniki ♪
  2.      vesél  -a -o [eu̯] prid., veseléjši (ẹ̑) 1. ki je v stanju veselja: skupina veselih otrok; od tistega dne ni bil več vesel; vesel je prepeval in vriskal; vesel je bil, da bi plesal; vesela družba ni hotela domov / evfem. ponoči ste bili malo preveč veseli hrupni // ki je večkrat, rad v stanju veselja: tod živijo veseli ljudje; bil je vesel otrok / človek vesele narave / veseli Dolenjci / veselo mesto mesto z bogatim zabavnim življenjem // ki izraža, kaže veselje: veseli glasovi otrok; vesel pogled, smeh; veselo petje, ukanje 2. v povedni rabi ki občuti veselje, zadovoljstvo ob čem a) z rodilnikom: vesel je bil darila, pozdravov; otroško je vesel pohvale; zelo je vesel smuči / vesel je bil gostov bili so mu dobrodošli / ta človek je vesel življenja rad živi b) z odvisnim stavkom: bil je vesel, da ga je našel; vesel je, kadar se more z njim pogovoriti / vesel bodi, da si zdrav zadovoljen; vesel mora biti, da ima kaj jesti; vesel je, če lahko komu pokaže svojo zbirko rad jo pokaže 3. ki povzroča veselje, zadovoljstvo: vesel spomin; sporočiti veselo novico; pogovarjati se vesele reči / vzeti kaj z vesele strani // poln veselja, prijetnega: to so bili veseli časi; imel je veselo mladost; čaka ga vesela prihodnost / vesela zabava; pokvariti veselo razpoloženje / kot voščilo želimo vam vesele praznike // ki je zabavne, lahkotne vsebine: vesele pesmi; vesela zgodba / vesele besede 4. ekspr. lahkotno se premikajoč, živahen: veseli metuljčki; vesele ribice / veseli oblaki, studenci; veseli plameni / stopati z veselim korakom 5. ekspr. svetle barve, živo pisan: veseli puloverji; veselo cvetje na oknih; griči z veselim zelenjem oklepajo dolino / plašči veselih barv // svetel, bleščeč: vesela mesečina; veselo junijsko sonce 6. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: praznovati veseli pust; minila je vesela mladost; prišla je vesela pomlad; z veselim upanjem obrezovati trto ● ekspr. pripravljati se za veseli dan poroko, svatbo; ekspr. čestitati za veseli dogodek rojstvo otroka; zastar. napisal je dve veseli igri veseloigri; knjiž. veselo oznanilo evangelij; star. to mu je dal iz veselega srca rad; veselega človeka ima še bog rad veseli, dobrovoljni ljudje so zelo priljubljeni vesélo prislov od vesel: veselo skakati, se smejati; veselo žareče oči // v povedni rabi izraža veselo razpoloženje: pri sosedovih bo zvečer veselo; ni tako veselo, kot se zdi ● star. veselo je gledati ljudi, kako plešejo prijetno; veselo mi je postalo pri duši občutil sem zadovoljstvo veséli -a -o sam.: tudi najbolj veseli so utihnili; povej kakšno veselo šalo; pog. zapojmo eno veselo veselo pesem ♪
  3.      vesolján  in vesoljàn -ána m (ȃ; ȁ á) prebivalec vesolja, ki ni zemljan; vesoljec: zgodbe o vesoljanih; zemljani in vesoljani ♪
  4.      vesóljec  -jca m (ọ̑) kdor je usposobljen za vesoljske polete: vesoljci so pristali na luni; uriti vesoljce; obleka za vesoljce // prebivalec vesolja, ki ni zemljan: fantastični film o vesoljcih ♪
  5.      vêsti  vêdem nedov., vêdel in védel vêdla, stil. vèl vêla (é) 1. knjiž. kot spremljevalec, vodnik delati, da kdo kam gre; peljati: vesti gosta v sobo; vesti komu konja / vesti koga za roko, pod roko // delati, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: vesti ujetnika v zapor / vesti vojsko na bojišče voditi 2. knjiž. omogočati, da kdo a) kam pride; peljati: ta pot (nas) vede do vrha / kot vljudnostna fraza kam vas vede pot / taka dejanja ne vedejo do zastavljenega cilja b) kaj spozna, se s čim seznani: v visoko družbo nas je redko vedel / prva kitica pesmi vede bralca v gozd 3. knjiž. delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo; voditi: to vede do zmede, v zmedo vêsti se 1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja: tako se ne smeš vesti do nikogar, z nikomer; zna se vesti v vsaki družbi; boječe, moško, predrzno, spodobno se vesti; vesti se kot gospodar // s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: ljudje so se v krizi vedli mirno; žival se vede nenavadno, bolna je; vede se, kot da me ne pozna 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: umetna snov se pri nizkih temperaturah vede drugače kot les ali pločevina / kako se vede rastlina v novem okolju uspeva ● zastar. dobro, slabo se mu vede se mu godi; zastar. tako po sreči se mu je vedlo, da je hitro končal delo mu je šlo vedé star.: vede konja, ni slišal korakov za seboj vedóč -a -e: vedoč tujca domov, sreča prijatelja; čudno se vedoč človek ♪
  6.      véšč  -a -e prid. (ẹ̄) 1. ki zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost: računanja, star. računanju vešč človek / vešč grščine ki dobro zna grško; star. poti vešč ki dobro pozna pot / vešč jahač, lovec 2. ki kaže tako lastnost koga: vešč udarec; vešče pisanje / ekspr.: z veščo roko voditi podjetje; ocenjevati z veščim očesom kot (dober) poznavalec, strokovnjak ● zastar. vešči ljudje trdijo o dogodku drugače ljudje, ki vedo o njem véšče prisl.: vešče uporabljati orožje; sam.: branja in pisanja veščih nekoč ni bilo veliko ♪
  7.      veščák  -a m (á) knjiž. kdor zna dobro, praktično opraviti, opravljati kako dejavnost, zlasti strokovno; poznavalec, strokovnjak: ti dve vrsti gob ločujejo le veščaki; pravni, živinorejski veščak ♪
  8.      véz  -í ž, daj., mest. ed. vézi (ẹ̑) 1. glagolnik od vezati: slama, vrv za vez // agr. privezovanje trte k opori: kop, rez in vez vinske trte / opraviti prvo vez v vinogradu 2. priprava za vezanje: vezi so popustile, se raztegnile; presekati, razrahljati vezi; povezati z jekleno vezjo; toga vez / rešiti ujetnika vezi // kar se uporablja za vezanje sploh: srobot, šibe in druge vezi // strojn. vsak od strojnih elementov, ki kaj veže: razstavljive vezi; kovice, mozniki, vijaki in druge vezi / gredna vez 3. anat. vezivno tkivo, ki utrjuje sklep: nategniti si vezi; mišice, kite in vezi / medvretenčne, sklepne vezi; stranska vez (kolenskega sklepa) 4. kar kaj veže sploh: vez med dvema oblikama v čipki / notranje vezi med pojavi; časopis mu je bil edina vez s svetom / vezi s slovenskim Primorjem // navadno s prilastkom kar koga veže, druži z drugim človekom, z drugimi ljudmi: pretrgali so vezi, ki so jih povezovale; družbene, družinske, sorodstvene vezi; gospodarske in kulturne vezi; krvna vez; ljubezenska, zakonska vez med možem in ženo; prijateljske vezi 5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga veže, omejuje: vezi kapitalističnega družbenega reda / vezi greha 6. teh., s prilastkom način spojitve, povezave dveh ali več delov med seboj: rogljičena vez; vez na topi spah / natezna vez ◊ fiz. vez sila, ki veže atome v molekuli ali v kristalu; ionska vez ki veže ione različnih elementov v molekulo ali kristal; kem. enojna, dvojna vez; kemična vez; konjugirane vezi sledeče si enojne in dvojne vezi v organskih spojinah; les. čepna, kotna, križna vez; lingv. vez pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka; šport. smuška vez priprava na smučeh za pritrditev smučarskega čevlja; varnostna vez ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne ♪
  9.      vezálec  -lca [u̯c] m (ȃ) 1. kdor veže: vezalec snopov 2. povezovalec: nastopil je kot vezalec oddaje ♪
  10.      vezír  -ja m (ȋ) zlasti v fevdalni Turčiji 1. visok državni funkcionar: sultanovo posvetovanje z vezirji / veliki vezir glavni sultanov svetovalec 2. sultanov pokrajinski namestnik: vezir v Bosni ♪
  11.      viníl  -a m (ȋ) poljud. polivinil: proizvodnja vinila ♦ kem. enovalentni nenasičeni organski radikal ♪
  12.      vinotŕžec  -žca m (ȓ) star. trgovec, prekupčevalec z vinom: veleposestnik in vinotržec ♪
  13.      vínščak  -a m (ȋ) zastar. 1. vinogradnik: bil je vinščak in gostilničar 2. trgovec, prekupčevalec z vinom: napadati vinščake pri tovorjenju vina 3. oktober: trgati grozdje sredi vinščaka ♪
  14.      virtuózen  -zna -o prid. (ọ̑) ki do popolnosti obvladuje tehniko kake umetnosti, navadno glasbene: virtuozen pianist, umetnik / virtuozni gibi; virtuozna roka // ekspr. ki v zelo visoki stopnji obvladuje tehniko, formalno stran česa sploh: virtuozen smučar / virtuozen diplomat / virtuozen poznavalec jezika zelo dober // ki kaže tako obvladovanje: virtuozna igra / virtuozna skladba / ekspr. virtuozno znanje virtuózno prisl.: virtuozno igrati; virtuozno oblikovana melodija ♪
  15.      visòk  -ôka -o prid., víšji (ȍ ó) 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma veliko razsežnost, ant. nizek: visok hrib, steber, zvonik; visoka gora, hiša, ograja; visoka trava; visoko drevo, naslonjalo / žival na visokih nogah; visoko čelo / biti visoke postave; visoka pričeska / visok hlebec; visok sneg / visoki čevlji čevlji, ki segajo do gležnja ali malo čez; visoki fižol fižol z ovijajočim se steblom; čevlji z visoko peto; visoko pritličje pritličje, ki je za pol etažne višine nad zemeljsko površino // ki je v navpični smeri navzgor razmeroma precej oddaljen od površine: visok strop; visoka kljuka; ni dosegel visokih vej / ekspr. visoke zvezde / visok let žoge; visoka gladina vode // ki ima razmeroma veliko nadmorsko višino: visok svet; visoka planota / publ. v višjih legah je zapadel sneg na vrhovih, vzpetinah 2. navadno z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajno zgornjo in skrajno spodnjo točko: izmeriti, kako visoka je hiša; dva metra visoko drevo / sin je višji od očeta; ekspr. bil je za glavo višji od drugih / voda je visoka komaj za ped // ki izraža oddaljenost od površine v navpični smeri navzgor: dva metra visok skok 3. ki je glede na možni razpon zelo oddaljen od spodnje, izhodiščne meje: visoki davki; visoke cene, obresti; visoka produktivnost; visoka starost; visoka stopnja; visoka temperatura; karta visoke vrednosti / visoke zahteve / visoka kakovost zelo dobra; dobiti visoko oceno; izkazovati komu visoko spoštovanje veliko // ki v veliki meri ustreza določenim zahtevam: visok standard / visoka morala / visoka zavest // ki izraža velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: dogovoriti se, kako visoki smejo biti stroški; plačuje višjo najemnino kot lani 4. za katerega je značilno (razmeroma) veliko število nihajev glasilk, strune: govoriti, peti z visokim glasom; visok ton 5. ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na zelo pomembnem mestu: najvišji državni funkcionarji; visoke osebnosti iz javnega življenja / visoka služba; visoko odlikovanje / dosegel je od vseh najvišji družbeni položaj / publ.: konferenca na najvišji ravni konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav; pogovori na najvišji ravni pogovori med najvišjimi uradnimi predstavniki države // v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti na bolj pomembnem mestu: višji čini; višji organi oblasti; višji uradnik / višji strokovni sodelavec sodelavec z visoko izobrazbo, ki samostojno strokovno raziskuje in pomaga pri pripravi znanstvenih del; višje sodišče sodišče druge stopnje 6. ki je glede na stopnjo zahtevnosti najbolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko, znanost: to delo zahteva visoko strokovno usposobljenost / visoka izobrazba / visoka šola izobraževanje (v šoli), ki daje visoko izobrazbo // v primerniku ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko: zahtevati višjo usposobljenost / višja izobrazba / višja šola izobraževanje (v šoli), ki daje višjo izobrazbo; višja šola za zdravstvene delavce // v primerniku ki zajema navadno zadnje organizacijske enote kakega šolanja: poročilo o uspehu v nižjih in višjih letnikih / višji razredi osnovne šole razredi od petega do osmega razreda osnovne šole; višja gimnazija nekdaj gimnazija od petega do osmega razreda osemletne gimnazije 7. v razredni družbi ki pripada socialno uglednejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti visokega rodu; visoka družba; ekspr. visoka gospoda / srednji in višji družbeni sloji 8. glede na možnosti težko uresničljiv: visoki cilji; odpovedati se visokim željam 9. ekspr. vzvišen, nevsakdanji: višji smisel življenja / razmišljati o visokih stvareh / visoke besede / visoka čustva plemenita // domišljav, prevzeten: visok človek; visok je in nedostopen; zaradi uspeha je postal visok 10. v primerniku ki v kaki hierarhični razvrstitvi sledi prejšnjemu: napredovati v višji razred; potegovati se za višjo oceno; dobiti višje priznanje // biol. ki je glede na stopnjo razvoja poznejši, bolj popoln: višji organizmi; višje oblike življenja ● poljud. visoki c c tenorskega ali sopranskega glasu; knjiž. bil je že visok dan, ko so odšli na pot bilo je že zelo svetlo; publ. tekmovalec je segel po najvišji lovoriki je zmagal; ekspr. to je višja matematika izraža, da je kaj težko razložiti, razumeti; publ., ekspr. ta izdelek je visoka pesem tehnike je zelo kvaliteten, dober; ekspr. višja sila nepremagljiva ovira; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki ◊ agr. visoka klavnost; bot. visoka pahovka visoka trava s cveti v latastem socvetju, Arrhenatherum elatius; višje rastline rastline, ki imajo razvito steblo, liste in korenine; elektr. visoka napetost napetost, ki je višja kot 1.000 voltov; fiz. visoka frekvenca; geod. višja geodezija geodezija, ki se ukvarja z določanjem lege posameznih točk na zemeljski površini in s preračunavanjem geografskih koordinat v ravnino; geogr. visoko barje barje, ki je poraslo z mahovjem; gozd. visoko redčenje redčenje, pri katerem se seka zlasti višje drevje; jur. visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; les., tekst. visoki lesk; lingv. visoki samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo z največjim pridvigom jezične ploskve; visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja; stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja; lov. visoki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; visoka preža preža na drevesu; mat. višja matematika; meteor. območje visokega zračnega tlaka; obl. visoki ovratnik ovratnik, ki sega ob vratu razmeroma visoko; šol. višji predavatelj do 1975 visokošolski predavatelj brez doktorskega naslova; šport. visoki start start iz stoječega položaja; visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; tisk. visoki tisk tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; um. visoki barok; visoki relief relief, pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve; visoka jedkanica jedkanica, pri kateri se uporablja visoki tisk; zgod. visoki srednji vek obdobje srednjega veka od 9. do srede 13. stoletja; Visoka porta do ustanovitve turške republike sultanova vlada, dvor; zool. višji sesalci sesalci, katerih zarodki se razvijajo v posteljici v maternici, Placentalia visôko prisl.: sonce je že visoko na nebu; visoko dvigniti zastavo; peti visoko z visokim glasom; visoko so premagali nasprotnika; vzpenjala sta se višje in višje; ekspr. visoko doneče besede; visoko leteče letalo; visoko raščen človek; visoko usposobljen strokovnjak; publ. jesti visoko kalorično hrano zelo; višje ob reki ležeči kraji bližje njenemu izviru; knjiž. preseliti se visoko na sever daleč ∙ ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. v pismu je prijatelja visoko povzdignil zelo pohvalil; v družbi, službi se je visoko povzpel dosegel visok družbeni, službeni položaj; ekspr. njihov sin je v nekaj letih visoko splezal, zlezel dosegel visok položaj; po razgledanosti je bil visoko nad drugimi bil je veliko bolj razgledan od drugih; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh visôki -a -o sam.: uprli so se višjim nadrejenim; hrepeneti po čem višjem; sedeti na visokem ♦ rel. Sin Najvišjega Kristus ♪
  16.      vklápljati  -am nedov. (ā) 1. vzpostavljati (s stikalom) električni tok in s tem omogočati delovanje česa: vklapljati električno peč; vklapljati s stikalom / grelec vklaplja termostat / vklapljati električni tok ♦ elektr. vzpostavljati za krajši čas električno zvezo s stikalom 2. s premikom mehanizma povzročati delovanje kake priprave, stroja: z ročico vklapljati napravo; vklapljati zavore 3. knjiž. vključevati, vstavljati: oblikovalec v opremo rad vklaplja različne materiale / v svoja predavanja pogosto vklaplja razne anekdote vklápljati se publ. skladati se, ujemati se s čim: dvorec se lepo vklaplja v pokrajino / izvedba se odlično vklaplja v odrsko sceno ♪
  17.      vkopávati  -am nedov. (ȃ) dajati, polagati kaj v izkopano jamo, vdolbino in zasipati: vkopavati kanalizacijske cevi, električne vode // dajati, polagati spodnji del česa v izkopano jamo, vdolbino in zasipati, zlasti zaradi trdnejše namestitve: vkopavati kole v vinogradu; vkopavati stebre vkopávati se 1. zaradi padca, teže prodirati v tla in se delno zakrivati: pregrade so se vedno globlje vkopavale v tla 2. voj. delati, kopati strelske jarke in se nameščati vanje: na povelje so se začeli vojaki vkopavati ♪
  18.      vnikljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. pronicljiv: vnikljiv raziskovalec / pisati v vnikljivem slogu / vnikljiv glas visok, rezek ♪
  19.      vodóvje  -a s (ọ̑) 1. velika količina vode: naraslo vodovje je odneslo most; ekspr. reševalec je že plaval sredi vodovja; nemirno vodovje oceana 2. več tekočih in stoječih vod: vodovje Gorenjske narašča; vodovje je preplavilo polja ♪
  20.      vójvodov  -a -o (ọ̑) pridevnik od vojvoda: vojvodov spremljevalec ♪
  21.      volár  -ja m (á) kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem volov: volar žene vole na pašo; hlapec volar // star. volovski prekupčevalec: na sejmu so volarji kupili, prodali vse vole ◊ astr. Volar ozvezdje severne nebesne polute, vidno na večernem nebu spomladi ♪
  22.      volkodlák  -a [u̯k] m (ȃ) po ljudskem verovanju 1. bitje, ki je po sprednji polovici človek, po zadnji pa volk: psoglavci in volkodlaki / ureči koga v volkodlaka // človek, ki se lahko spremeni v krvoločnega, maščevalnega volka: po smrti, v spanju je postal volkodlak / volkodlak mu hodi pit kri 2. krvoločen in maščevalen človek, poraščen z volčjo dlako: ženski se je rodil volkodlak ♪
  23.      volnár  -ja [u̯n] m (á) 1. kdor prideluje, izdeluje volno: vas volnarjev / volnarji se pripravljajo na jesensko sezono 2. nekdaj trgovec, prekupčevalec z volno: prodati volno volnarju ♪
  24.      vóskar  -ja m (ọ̑) izdelovalec ali prodajalec voska: voskar in svečar ♪
  25.      votánt  -a m (ā á) 1. knjiž., redko glasovalec: prvi votant se je izrekel proti predlogu ♦ jur. votanti sodnega senata člani sodnega senata, ki glasujejo 2. rel., um. kdor naredi, podari kak predmet zaradi (za)obljube: votant je ostal neimenovan; votant slike ♪

   1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA