Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

val (9.761-9.785)


  1.      tórba  -e ž (ọ̑) priprava z ročajem, ročajema za prenašanje v roki: odložiti, odpreti torbo; vzeti kaj iz torbe; zložiti stvari v torbo; platnena, usnjena torba; polna, težka torba; torba za malico / hladilna torba torbi podobna prenosna hladilna priprava za prenašanje pokvarljivega blaga, zlasti živil; kopalna, lovska, potovalna, šolska torba ● pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko ♪
  2.      torbár  in tórbar -ja m (á; ọ̑) izdelovalec torb: izučiti se za torbarja ♪
  3.      torbárka  in tórbarka -e ž (á; ọ̑) izdelovalka torb ♪
  4.      tórej  vez. (ọ̑) 1. v sklepalnem priredju za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja: pozni smo, torej gremo čimprej dalje; ni upoštevala opozoril, torej si je sama povzročila težave; zdaj je lepa priložnost, torej začnite; trideset steklenic bo dovolj. Torej jih vzemi toliko / mislim, torej sem 2. z oslabljenim pomenom za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: zvečer pridite, torej vsi trije; predstava bo prvega, torej v nedeljo to je ♪
  5.      totálka  -e ž (ȃ) žarg., avt. stopnja poškodovanosti avtomobila, pri kateri ga ni mogoče, ni vredno popravljati: zavarovalnica mu je priznala totalko / v povedni rabi avtomobil je totalka ♪
  6.      tótem  -a m (ọ́) pri primitivnih ljudstvih žival, rastlina, za katero se veruje, da je z določenim rodom, plemenom v sorodstveni zvezi: častiti toteme; imeti medveda za totem; rodovni totem // slika, kip te živali, rastline: zbirati indijanske toteme; lesen totem ♪
  7.      totemízem  -zma m (ȋ) pri primitivnih ljudstvih vera v sorodstveno zvezo rodu, plemena z določeno živaljo, rastlino: keltski totemizem; ostanki totemizma v pravljicah; totemizem in animizem ♪
  8.      tótemski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na totem: totemska žival; totemsko znamenje / totemski steber / totemska umetnost ♪
  9.      továriš  -a m (ȃ) 1. oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: dati navodila tovarišem; pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore; pri vožnji je prehitel tovariše; skrbeti za ranjenega tovariša; bojni, lovski, plezalni tovariš; tovariš na straži, pri igri / sodili so uporniku Janezu Gradniku in njegovim tovarišem // oseba v razmerju do ženske, s katero živi v življenjski skupnosti: poiskati si tovariša / zakonski, življenjski tovariš // oseba v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: prebuditi tovariše v celici; popotni, sobni tovariši; tovariši iz razreda / ekspr. knjiga mu je ob samotnih večerih edini tovariš 2. oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: miličniku se je pridružil še en tovariš; rudarji so si prizadevali rešiti zasute tovariše; zavračati prenapeta stališča tovarišev v stranki / klubski, poklicni, stanovski tovariš; poslovni tovariš poslovni partner / ekspr. slon je s trobljenjem poklical tovariše druge slone // oseba v razmerju do druge osebe, ki ima enak družbeni položaj: revolucija je ljudi izenačila, vsi so si tovariši; to si lahko dovoli le med tovariši; pogovorili so se kot tovariši // oseba v razmerju do druge osebe, ki je v istem stanju: tovariš v bridkosti, nesreči 3. oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: posloviti se od tovarišev; oditi na vas k tovarišem; imeti dobre, slabe tovariše; tovariši iz otroških let 4. naslov za odraslega moškega: med pogovorom je vstopil neki tovariš; predstaviti neznanega tovariša / kot nagovor tovariš, pokažite dokumente; kot pristavek k imenu, poklicu: tovariš profesor; pokličite tovariša Petra // pog. politični funkcionar: povabili so tovariše z občine; tovariši na vodilnih mestih; šalj. ne ve se, kaj bodo odločili gospodje tovariši 5. žarg., šol. učitelj, profesor: tovariš je spraševal; opravičiti se tovarišu; tovariš za angleščino ● zastar. trgovec ga je vzel za tovariša družabnika ♪
  10.      tovariševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti v tovariških, prijateljskih odnosih: po končani šoli sta nehala tovariševati; več let sta tovariševala / veliko je tovariševal s sošolcem se tovariško družil 2. biti s kom, da ni sam: tovariševal mu je med čakanjem; ekspr. bolniku je tovariševala knjiga ∙ ekspr. lakoti je tovariševala bolezen spremljala jo je ♪
  11.      továrištvo  -a s (ȃ) 1. zavest povezanosti s tovariši in pripravljenost pomagati jim: gojiti tovarištvo; vzgajati otroke v tovarištvu; tovarištvo in prijateljstvo / pohvalili so ga zaradi tovarištva 2. tovariško, prijateljsko razmerje: tovarištvo z revnimi in delo sta jo obvarovala ošabnosti; preživeti mladost v tovarištvu z vrstniki ♪
  12.      tôvor  -óra in -ôra m (ó ọ́, ó) 1. kar se kam prevaža z vozilom: nakladati tovor na ladjo; preložiti, razložiti tovor; odpraviti, prevzeti tovor; plačati pristojbino od teže tovora; zavarovanje tovora / ladijski tovor ♦ navt. generalni tovor kosovno blago večje vrednosti; teh. razsuti tovor iz nepakiranega drobnega, sipkega blaga; žel. koristni tovor brez embalaže // kar je naloženo na vozilu: povečati tovor v raketi / žerjavi so škripali pod tovori / ekspr. avtobus je odložil svoj tovor potnike 2. kar nese zlasti žival na hrbtu: konj je imel na hrbtu tovor; naložiti oslu tovor / sedlo za tovor / nadeti si tovor na rame // nav. ekspr. težja stvar, ki se nese sploh: mravlja je komaj nesla težek tovor / veja se je otresla snežnega tovora snega; pren. tovor skrbi 3. star. kar se enkrat nese na hrbtu ali pelje na vozu: izdelati tovor platna ● ekspr. nevihta je stresla svoj tovor v hribih padavine ob nevihti so bile v hribih; star. odnašati na tovore zlata zelo veliko ♪
  13.      tovóriti  -im tudi tovoríti -ím nedov. (ọ̄ ọ̑; ȋ í) 1. spravljati kaj kam na hrbtih živali: zaradi slabe poti tu drva le tovorijo; tovoriti les v dolino; tovoriti na oslu // ekspr. nositi zlasti kaj težkega: tovoril je velik kovček, nahrbtnik; na hrbtu je tovoril vrečo moke; s seboj je tovoril pisalni stroj 2. nekdaj ukvarjati se s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo, tovorno živino: tovoriti sol, vino; tovoriti po vsej deželi / vse življenje je tovoril ● redko tovoriti volno na ladjo natovarjati ♪
  14.      tovórnica  -e ž (ọ̑) redko 1. tovorna žival: mula je dobra tovornica 2. tovorna ladja: prazna tovornica / ladja tovornica ◊ navt. jeklena vrv nakladalne naprave za dviganje tovora; žel. listina, v katero so vpisani tovorni listi tovora v posameznem vagonu ♪
  15.      tovórnik  -a m (ọ̑) 1. nekdaj kdor se ukvarja s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo, tovorno živino: tovorniki so prišli po vino; prodati sol tovornikom; napasti tovornike; vipavski tovorniki; tovorniki olja 2. redko tovornjak, tovorni avtomobil: po cesti je pripeljal tovornik; naložiti na tovornik / tovornik peska ♪
  16.      toževáti  -újem nedov. (á ȗ) star. tožiti: hodili so ga k očetu toževat, da zapravlja / ni toževal ne žaloval / tožujeta se za vsako najmanjšo stvar ♪
  17.      tožílka  -e [u̯k in lk] ž (ȋ) ženska, ki koga toži, obtožuje: tožilka je pri očetu zahtevala kazen za pretepaškega sina ♦ jur. javna tožilka predstavnica javnega tožilstva ♪
  18.      trabánt  -a m (ā á) 1. astr. nebesno telo, ki kroži okoli kakega planeta; satelit: Jupitrovi trabanti 2. knjiž. stalen spremljevalec: prišla je dama s svojimi trabanti; zvesti trabanti // somišljenik, privrženec: tako hočejo on in njegovi trabanti; poslušni trabanti 3. publ. formalno samostojna država, vlada, politično, gospodarsko podrejena močnejši državi, vladi: razvite države in njihovi trabanti 4. nekdaj telesni stražar pomembne osebe: doža sta spremljala dva trabanta; kraljev sprevod s trabanti 5. tip osebnega avtomobila vzhodnonemške tovarne iz Zwickaua: trabant in wartburg ♪
  19.      tradícija  -e ž (í) 1. kar se je ustalilo v življenju kake skupnosti s prenašanjem iz roda v rod; navada, običaj: tukaj je tradicija, da na ta dan kurijo kresove; ohranjati, spoštovati tradicije; delati kaj iz tradicije; predati posestvo prvemu sinu zaradi tradicije; prenehati s kako tradicijo; družinske, narodne tradicije / po tradiciji obdarovati kolednike // ed. skupek tega: nadaljevati, spoštovati družinsko tradicijo; zavrgli so tradicijo in začeli živeti po svoje; kmečko življenje je bilo polno tradicije 2. navadno s prilastkom kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim daljšim obstajanjem, izročilo: zanemariti pedagoško tradicijo; pesnik izhaja iz domače pesniške tradicije; prikazati kako delo kot nadaljevanje slovenske slovstvene tradicije // uveljavljena, dalj časa trajajoča dejavnost: za kraj je značilna kovaška tradicija; iz ohranjenih drobcev je mogoče sklepati na pismeno tradicijo; pospeševati domačo tiskarsko tradicijo / festival je še brez tradicije, nima tradicije še ni uveljavljen, še ne obstaja dolgo; tu je doma gledališka tradicija se že dolgo ukvarjajo z uprizarjanjem gledaliških del; imajo tradicijo v knjigotrštvu se že dolgo ukvarjajo s knjigotrštvom 3. nav. mn., publ. vrednota, dosežek: gojiti revolucionarne tradicije; biti predan ljudstvu in njegovim svetlim tradicijam; razvijanje tradicij narodnoosvobodilnega boja ● knjiž., redko tradicija dopolnjuje svetopisemsko sporočilo (ustno) izročilo ♪
  20.      trájanje  -a s (ȃ) 1. obstajanje, dogajanje, potekanje česa glede na čas: meriti trajanje procesa; predvideti trajanje potovanja; trajanje šolskega leta; trajanje telefonskega pogovora / kot opozorilo na živilskih izdelkih rok trajanja uporabnosti, užitnosti ♦ agr. trajanje kolobarja; jur. trajanje preiskovalnega zapora 2. bivanje, dogajanje, potekanje brez prekinitve, nehanja: želja po trajanju / meje trajanja ♪
  21.      trájen  -jna -o prid., trájnejši (ā) 1. ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo obdobje: dobiti kaj v trajno last; trajna opustitev železniške proge; trajna skupnost ljudi; knjiga trajne vrednosti / trajna rešitev problema dokončna; trajna naselitev stalna // ki traja, obstaja brez prekinitve, prekinitev: trajna obremenitev; trajna potreba po zraku / ob trajnejšem vetru se rastlina izsuši 2. ki zaradi svojih lastnosti lahko obstaja, se uporablja dalj časa: zidati hiše iz trajnejših materialov; postaviti trajne objekte / taka ljubezen ni trajna; dati dijaku trajnejše znanje // ki se ne da odpraviti: trajne posledice; trajne poškodbe ● ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest; publ. s tem delom si je postavil trajen spomenik zaradi pomembnosti tega dela ne bo pozabljen; v osmrtnicah ohranili ga bomo v trajnem spominu ne bomo pozabili nanj ◊ bot. trajna rastlina trajnica; fin. trajni nalog pismeno naročilo komu za poravnavo ponavljajočih se obveznosti z naročnikovega računa; fiz. trajni magnet magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti; trajna deformacija deformacija, ki traja tudi po prenehanju delovanja sile, ki jo je povzročila; friz. trajna ondulacija ondulacija, po kateri ostanejo lasje sorazmerno dolgo nakodrani, zviti; gastr. trajna klobasa, salama klobasa, salama, ki ostane daljši čas užitna, dobra; geogr. trajna snežišča; jur. trajna izguba pravic; lingv. trajni glagol nedovršni glagol, ki izraža nepretrgano trajajoče dejanje trájno prisl.: trajno ohraniti v spominu; trajno žareča peč trájni -a -o sam.: dati komu kaj trajnega; na svetu ni nič trajnega ♪
  22.      trák  -ú in -a, mn. trakóvi stil. tráki (ȃ) 1. dolg, ozek in tanek kos blaga, gume, kovine: odvijati trak; prišiti trak; razrezati trak na več delov; navezati na trak; prevezati s trakom; gumiran, papirnat, svilen trak; okrasni, pisani trakovi; trak in vrvica / čez oko nosi črn trak; lepilni, samolepilni trak; merilni trak; nosilni trak za nošenje, prenašanje česa; reditelji z rdečim, rumenim trakom na rokavu; ščitni trak ki ščiti robove hlač, kril; klobuk s širokim (zunanjim) trakom na zunanjem stiku krajcev in štule; tesnilni trak; žalni trak ki se nosi na rokavu, reverju kot znamenje žalovanja / posneti na filmski, magnetofonski trak; trak za pisalni stroj / trgati v trakovih v dolgih in tankih kosih 2. tak kos, napeljan okrog valjev, za strojno prenašanje česa: pognati, ustaviti trak / brezkončni ali neskončni trak s spojenima koncema // navadno s prilastkom transportna naprava z brezkončnim trakom: premestiti nakladalni, transportni trak // v zvezi tekoči trak naprava, ki pomika predmet od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil: s tekočega traku bo prišlo vsak dan deset avtomobilov; delati pri tekočem traku; izdelki s tekočega traku / avtomatski tekoči trak pri katerem delajo avtomati 3. navadno v zvezi tekoči trak delovni postopek, pri katerem se predmet pomika od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil: organizirati, uvesti tekoči trak 4. nav. ekspr. kar je podobno traku: srebrni trak v dolini je reka / z oslabljenim pomenom beli trak ceste / rumeni trakovi tigrove kože proge, pasovi; slepeča trakova avtomobilskih žarometov žarka; snopa ● publ. po slavnostnem govoru je predsednik občine prerezal trak s tem dejanjem je simbolično odprl kaj; ekspr. težave so si sledile kar na tekočem traku, po tekočem traku hitro druga za drugo; ekspr. v glavi se mu je začel odvijati trak spominov vrsta med seboj povezanih spominov ◊ agr. žveplov trak iz v ognju obstojnega materiala, na katerega je naneseno žveplo za suho žveplanje lesene vinske posode; elektr. izolirni trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov; (magnetni) trak z magnetnim prahom obložen trak za zapis zvoka, slik; les. strženovi trakovi ki potekajo radialno od stržena debla k skorji; mat. številski trak številska premica; med. drenažni trak; metal. trak zelo dolg, ploščat valjan izdelek; navt. ladja si je pridobila modri trak priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean; obrt. kapitalni trak okrasni trak iz barvnega blaga na obeh koncih hrbta pri vezani knjigi; trak za hladno, vroče spajanje umetnih mas; ptt telegrafski trak na katerega telegrafski aparat zapisuje sprejete znake; rad. uvodni trak začetni del magnetofonskega traku brez magnetne plasti in zapisa za namestitev traku v magnetofonu; šport. ciljni trak razpet na cilju prečno na tekmovalno stezo; um. napisni trak z besedilom na srednjeveških slikah ali kipih; zal. bralni trak uvezan trak za zaznamovanje strani; zool. plavutni trak hrustančasti ali koščeni oporni del plavuti; žel. tirni trak druga za drugo položene in na prage pritrjene tirnice ♪
  23.      trákar  -ja m (ȃ) nekdaj izdelovalec trakov: zaslužek trakarja ◊ zool. trakarji nočni metulji z rdečimi, modrimi ali rumenimi trakovi, pasovi na zadnjih krilih, Catocalinae ♪
  24.      trákast  -a -o prid. (ȃ) podoben traku: trakast vzorec; rastlina s trakastimi listi / trakasta oblika ♦ arheol. trakasta keramika keramika iz starejšega dela mlajše kamene dobe s trakastimi vzorci; fiz. trakasti spekter spekter s skupki velikega števila črt v majhnih razmikih; metal. trakasta struktura struktura, pri kateri so kristali raztegnjeni v smeri valjanja; petr. trakasta tekstura tekstura, pri kateri so minerali razporejeni po trakovih ♪
  25.      trakúlja  -e ž (ú) členast zajedavec, ki odrasel živi v črevesu človeka ali živali: dobiti, imeti, odpraviti trakuljo ♦ zool. ozka trakulja v človeškem črevesu živeč zajedavec, katerega ličinka se razvije v prašičih, Taenia solium; pasja trakulja v pasjem črevesu živeč zajedavec s tremi ali štirimi odrivki, Echinococcus granulosus; široka trakulja v človeškem črevesu živeč zajedavec, katerega ličinka se razvije v rakih samookih in sladkovodnih ribah, Dibothriocephalus latus ♪

   9.636 9.661 9.686 9.711 9.736 9.761 9.786 9.811 9.836 9.861  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA