Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

val (7.761-7.785)


  1.      privêsti  -vêdem dov., privêdel in privédel privêdla, stil. privèl privêla (é) 1. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam pride: domov je privedel svoja nova prijatelja; sina je privedel s seboj // narediti, povzročiti, da pride kdo pod nadzorstvom na določeno mesto: privesti morilca na postajo milice; kar z dela so jih privedli tja / s silo privesti ♦ jur. privesti obtoženca // nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: radovednost ga je privedla k njim 2. narediti, povzročiti, da kdo pride v stanje, kot ga določa samostalnik: s svojim ravnanjem ga je privedel do obupa, v obup / do tega dejanja jih ni privedlo usmiljenje niso ga storili iz usmiljenja // narediti, povzročiti nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slabo gospodarjenje je privedlo do krize / publ. ti dogodki so privedli do zaostritve položaja so povzročili zaostritev položaja // narediti, da kaj doseže določeno stopnjo: tako sklepanje je privedlo do absurda, protislovja; privesti dejanje do največje napetosti ● ekspr. pot nas je privedla do razvalin po poti smo prišli; kaj te je privedlo k meni zakaj, s kakšnim namenom si prišel; naključje mu ga je privedlo na pot nenačrtno, nehote sta se srečala; ko je privedel ženo v hišo, se je vse spremenilo ko se je poročil (na dom); tako razmišljanje ni privedlo nikamor ni bilo uspešno; knjiž. predaleč bi nas privedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili ♪
  2.      privéza  -e ž (ẹ̑) privezovalna vrv, veriga: odpeti konju privezo ♪
  3.      privéznica  -e ž (ẹ̑) knjiž. privezovalna vrv, veriga: odvezati priveznico ♪
  4.      privezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vrvjo, trakom, verigo pritrjevati: privezovati počezne drogove na pokončne / privezovati trte h kolom // z nameščanjem vrvi, verige delati, da se kaj ne more oddaljiti z določenega prostora: privezovati čolne k obali; privezovati živino k jaslim // z vezanjem nameščati, pritrjevati na kaj: privezovati trakove, vrvi / privezovati obeske; hitela si je privezovati predpasnik 2. alp. nameščati, dajati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju; navezovati: na nevarnih krajih so planince privezovali ● ekspr. znala ga je privezovati nase navezovati ♪
  5.      privíd  -a m (ȋ) 1. vidna zaznava brez stvarne podlage: prividi ga mučijo; imeti privide; prividi vročičnega bolnika; privid cvetočega polja; prividi in prisluhi / privid je izginil / predramiti koga iz privida ♦ psiht. vidna zaznava, ki nastane zaradi možganskih ali duševnih motenj 2. izmišljena, fantazijska podoba česa: ali je tako dekle resničnost ali privid; vse je žrtvoval le za privid; slikar je ustvaril kompozicijo iz sanjskih prividov; pren. privid prihodnosti, sreče ● knjiž. o življenju si ni delala nobenih prividov ni si ga predstavljala boljšega, lepšega, kot je; ekspr. jaz ne vidim nič, menda imaš privide izraža podkrepitev trditve ♪
  6.      privlačeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. vzbujati pri kom željo, da se z njim zbliža, vzpostavi stike: šele zdaj je spoznal, kako zelo ga dekle privlačuje / k nam ga je privlačeval moj oče k nam je prihajal zaradi očeta // vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: gledališče ga je že v mladosti privlačevalo; življenje v mestu ga ni nikoli privlačevalo 2. vzbujati pri kom zanimanje: pogovori o književnosti ga privlačujejo 3. fiz. delovati na drugo telo s privlačno silo: magnet privlačuje železo; telesa se medsebojno privlačujejo in odbijajo ● to privlačuje strelo v to pogostoma udari strela; ekspr. gore so ga vedno privlačevale rad je zahajal tja; nasprotja se privlačujejo privlačujóč -a -e: privlačujoč pogled ♪
  7.      privláčnost  -i ž (á) 1. lastnost, značilnost privlačnega: vse je očarala s svojo privlačnostjo; osebna, spolna privlačnost / privlačnost njegovih besed je vplivala na odločitev // s prilastkom kar privlači, vzbuja zanimanje: turistične privlačnosti; jezero je največja privlačnost kraja; slika je glavna privlačnost razstave 2. fiz. lastnost telesa, da deluje na drugo telo s privlačno silo: medsebojna privlačnost teles; privlačnost električnih delcev / privlačnost Zemlje težnost Zemlje ♪
  8.      privléči  -vléčem dov., privléci privlécite in privlecíte; privlékel privlékla (ẹ́) 1. z vlečenjem spraviti na določeno mesto: privleči hlode k cesti; ribiči so privlekli mreže na suho / kovčka ni mogla dvigniti, zato ga je kar privlekla do vrat; ranjenca je na pol privlekel v zavetje / konji so privlekli voz na vrh klanca pripeljali / ekspr. iz nahrbtnika je privlekel čutarico vzel 2. ekspr. s težavo prinesti, pripeljati: s prijateljevo pomočjo je privlekel kovček v hišo; privlekla je velik nahrbtnik // prinesti, pripeljati sploh: s seboj je privlekla cel kup prijateljic; od nekod je privlekel mlade mačke 3. nav. ekspr. s silo narediti, povzročiti, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: na tisoče ljudi so privlekli v taborišče // kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo proti svoji volji kam pride: njega bo treba k zdravniku privleči / nazadnje so ga le privlekli v gostilno 4. redko vzbuditi pri kom zanimanje; pritegniti: predstava ga je privlekla ● ekspr. privleči kaj na dan opozoriti na časovno odmaknjeno ali pozabljeno, navadno za koga neprijetno stvar privléči se vlekoč del telesa po tleh priti: ranjenec se je komaj privlekel do grmovja; privleči se po trebuhu // ekspr. s težavo priti: ob palici se je privlekel v sobo; vsa bolna se je komaj privlekla domov / naj gre tja, odkoder se je privlekel prišel ∙ ekspr. na nebo se je privlekel temen oblak na njem se je počasi premikajoč pojavil privléčen -a -o: do ceste privlečeni hlodi ∙ ekspr. ti dokazi so za lase privlečeni neprepričljivi, neprimerni; za lase privlečena primera neustrezna, nerodna ♪
  9.      privoščíti  in privóščiti -im dov. in nedov. (ȋ ọ́) 1. občutiti zadovoljstvo nad tem, da kdo kaj ima, je deležen česa dobrega ali slabega, hudega: privoščim mu lepo hišo, dobro ženo; privoščiti prijatelju srečo, uspeh; ekspr. iz srca privoščiti / veliko je trpel, sosedje so mu pa to privoščili; privoščil mu je nesrečo, ki ga je zadela // imeti, izraziti željo, da bi bil kdo deležen česa dobrega ali slabega, hudega: dober fant je, privoščim mu vse najboljše; ne privoščim vam, da bi morali tudi vi doživeti kaj tako hudega 2. ekspr. narediti, da kdo kaj dobi: privoščil ji je kos torte; privoščil si je cigaro, priboljšek; tolikšnega razkošja si ne morem privoščiti / rada si privošči kake boljše čevlje kupi / privoščiti otrokom počitnice na morju; ne privošči mu počitka ne pusti ga počivati; privošči mu dovolj spanja // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ne privošči mu odgovora; niti pogleda mu ne privošči niti pogleda ga ne; tu pa tam si privošči malo kegljanja malo keglja ● ekspr. tega veselja jim ne privoščim nočem, da bi se mi posmehovali; pog., ekspr. tega še psu ne privoščim nikomur, niti največjemu sovražniku privoščíti si in privóščiti si ekspr. 1. upati si, drzniti si storiti kaj; dovoliti si: privoščil si je burko, da jim je telefoniral sredi noči; ne sme si privoščiti škandala ∙ ekspr. enkrat si lahko privoščimo velikodušnost smo lahko velikodušni 2. ponorčevati se, pošaliti se iz koga: spet si ga je privoščil; v časopisu so si jih neokusno privoščili / privoščil si jo je z žaljivkami in psovkami ♪
  10.      privrévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. silovito, peneč se pritekati: lava je privrevala iz kraterja / ekspr. iz oči so ji privrevale solze pritekale ♪
  11.      privzdígnjenost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost privzdignjenega: scenarij je s svojo privzdignjenostjo utesnjeval ustvarjalce filma; lažna, poetična privzdignjenost ♪
  12.      privzdigováti  -újem nedov. (á ȗ) večkrat privzdigniti: veter je privzdigoval platno šotora / ko gre po stopnicah, mora privzdigovati dolgo krilo / privzdigovati noge pri plesu ∙ ekspr. ta misel ga je kar privzdigovala zelo navduševala; zelo razburjala; ekspr. ob igranju harmonike jih je kar privzdigovalo zelo so si želeli plesati privzdigováje: hodil je visoko privzdigovaje noge ♪
  13.      privzéti  -vzámem dov., privzêmi privzemíte; privzél; nam. privzét in privzèt (ẹ́ á) knjiž. 1. sprejeti, prevzeti: priseljenci so privzeli jezik in navade domačinov; privzeti evropsko kulturo; privzeti mnenje koga / privzela je možev priimek; pesnik si je privzel nov psevdonim začel je nastopati pod novim psevdonimom 2. dodatno, zraven vzeti, sprejeti: privzel je še dva pomočnika ● knjiž. v pravljici žival privzame človeško podobo se pojavi v človeški podobi; knjiž. tudi njega je privzel k temu delu pritegnil privzét -a -o: privzete navade; privzeto ime ♪
  14.      privzétje  -a s (ẹ̑) knjiž. sprejetje, prevzem: niso odobravali privzetja tujih idej ♪
  15.      privzgojíti  -ím dov., privzgójil (ȋ í) 1. z vzgojo povzročiti, da kdo pridobi določeno, zlasti pozitivno lastnost: privzgojiti otroku delovne navade; privzgojiti komu občutek odgovornosti; privzgojiti si čut za red 2. z vplivanjem doseči, da dobi rastlina, žival določeno lastnost: privzgojiti drevesu nižje deblo privzgojèn -êna -o: prirojene in privzgojene lastnosti ♪
  16.      prizadéti  -dénem dov., prizadêni prizadeníte (ẹ́) 1. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: njegove besede so jo prizadele; vsaka krivica, smrt ga zelo prizadene; brezobzirno, neprijetno prizadeti; ekspr. prizadeti v živo zelo / branje te pesmi ga je prizadelo vznemirilo / čustveno prizadeti // povzročiti škodo, težave: ta kazen bo prizadela vse, ne samo krivca; povodenj je prizadela zlasti kmečko prebivalstvo; raznarodovalni pritisk je najbolj prizadel mlajšo generacijo / pomagati deželam, ki jih je vojna najbolj prizadela / duhovno, materialno prizadeti 2. povzročiti poškodbe, okvare: potres je prizadel zlasti neustrezno zgrajene stavbe; bombni napad je mesto zelo prizadel / ta bolezen lahko prizadene oči, srce; paraliza jo je zelo prizadela / mraz rastline prizadene 3. povzročiti, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: prizadeti interese, koristi koga; to bo prizadelo red in mir / kazen je prizadela njegov ponos / publ. ta ukrep je prizadel osebne dohodke zaradi tega ukrepa so se osebni dohodki znižali, zmanjšali 4. z oslabljenim pomenom narediti, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadeti komu bolečino, žalost; prizadeti sitnosti, škodo; veliko hudega jim je prizadel // izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: dosti hudega ga je prizadelo v življenju; človeštvo so prizadele nadloge / te kraje pogosto prizadene potres v teh krajih je potres pogosten 5. nedov. in dov., redko tikati se, zadevati: ta predpis nas ne prizadene ● nar. otroci ji veliko prizadenejo z njimi ima veliko dela, skrbi; ekspr. ti stroški jih niso dosti prizadeli so jih lahko poravnali; star. očeta je prizadelo zadela ga je kap; ekspr. ni bilo fanta, ki mu ne bi prizadela srca ki se ne bi zaljubil vanjo prizadéti si nedov., nar. prizadevati si: veliko si prizadene, da bi se oženil; nobeden drug si za to ni toliko prizadel prizadét -a -o 1. deležnik od prizadeti: zdravljenje prizadetega organa; njegov ponos je bil prizadet; on je najmanj prizadet pri tem; pri potresu prizadete hiše; prizadeta krivica; pomoč prizadetemu prebivalstvu 2. ki ima kako, navadno prirojeno napako, okvaro: imeti prizadetega otroka; po nesreči je ostal prizadet; duševno, telesno prizadet; slušno prizadeti otroci; prisl.: prizadeto govoriti; dogodek opisuje zelo prizadeto; sam.: prizadeti tega ni vedel; pomoč prizadetim ♪
  17.      prizadévati  -am nedov. (ẹ́) 1. povzročati duševno bolečino, trpljenje: te besede so jo boleče prizadevale; njegova brezbrižnost jo prizadeva; ekspr. prizadevati v živo zelo / vsebina te pesmi, romana ga je vedno znova prizadevala vznemirjala // povzročati škodo, težave: slabe gospodarske razmere zelo prizadevajo delavce; ti ukrepi jih ne prizadevajo preveč 2. povzročati poškodbe, okvare: potresi prizadevajo zlasti stare stavbe / neustrezne delovne razmere prizadevajo delavce 3. povzročati, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: reklama ne sme prizadevati koristi drugih / publ. taki ukrepi prizadevajo osebne dohodke zaradi njih se osebni dohodki znižujejo, zmanjšujejo 4. z oslabljenim pomenom delati, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadevati komu bolečino, skrbi, žalost; nočem vam prizadevati hudega; prizadevati škodo // izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: prebivalstvo prizadevajo naravne nesreče; prizadevale so jih vojne in druge nadloge ● ta odredba nas ne prizadeva se nas ne tiče, nas ne zadeva prizadévati si delati, biti aktiven za dosego, uresničitev česa: učenci so si prizadevali za čim boljši uspeh; vztrajno si prizadevati za kaj / prizadevati si za dobro; prizadevati si za pravično družbeno ureditev / prizadeval si je biti duhovit, razumljiv; prizadeval si je prebiti fronto ∙ zelo so si prizadevali okrog njega mu stregli prizadeváje: začel je govoriti, prizadevaje si, da bi prevpil vse druge prizadevajóč -a -e: pozorno ga je poslušala, prizadevajoč si vse razumeti; za dobro si prizadevajoč človek ♪
  18.      prizanášanje  -a s (ȃ) glagolnik od prizanašati: prizanašanje prestopnikom; kaznoval ga je brez prizanašanja zelo, ostro / prizanašanje z delom / njeno prizanašanje ga je jezilo ♪
  19.      prizanêsti  -nêsem dov., prizanésel prizanêsla (é) 1. narediti, da kdo za prestopek, negativno dejanje ni kaznovan, ni deležen negativnih posledic: prosila je zanj, naj mu prizanesejo; tudi tokrat so mu prizanesli; mati rada prizanese 2. narediti, da kdo ni deležen česa hudega, neprijetnega: nikomur niso prizanesli, vsi so morali težko delati; prizanesti komu s prehudimi skrbmi / ekspr. prizanesi mi s hvalo ne hvali me, z obiskom ne obišči me // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da kdo ni deležen tega, kar določa osebek: epidemija jim je prizanesla; lakota tudi njemu ni prizanesla / požari temu področju niso prizanesli so se na njem pojavljali 3. imeti razumevajoč, strpen odnos do koga: zaljubljena sta, prizanesi jima; neprištevnim je treba prizanesti ● ekspr. mraz je to zimo prizanesel ni bil hud; ekspr. vojna tudi njim ni prizanesla tudi oni so trpeli zaradi nje; ekspr. vreme jim je prizaneslo je bilo zanje ugodno prizanesèn tudi prizanešèn -êna -o: nič nam ni bilo prizaneseno; želijo si, da bi jim bilo za napake prizaneseno; otrokoma je bilo prizaneseno s kaznijo ♪
  20.      priznák  -a m (ȃ) knjiž. dodatni, razlikovalni znak: narediti, pripisati priznak ♦ zgod. manjši znak v grbu kot razlikovalni element med sicer enakima grboma ♪
  21.      priználen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. ki izraža priznanje, pohvalo: priznalne besede so ga spodbudile; priznalna kritika, ocena priználno prisl.: priznalno pogledati ♪
  22.      priznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo // narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah 2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti // izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven ∙ ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti 3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga // izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo 4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe 5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno priznán -a -o 1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan ♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja 2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja ♪
  23.      priznávati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: na zaslišanju so drug za drugim priznavali sodelovanje pri atentatu; priznavati zločine // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznavati napake; priznava, da tega ne ve / vedno je priznaval, da je bil njihov učenec // delati, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznavali so dekletom ljubezen in jim obljubljali zakon; priznaval mu je svoje skrivnosti 2. izražati, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: ateisti ne priznavajo boga; priznava le fizični svet / prednosti tega predloga ne priznavajo // izražati mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznavati komu sposobnosti, zasluge; priznavajo mu, da je veliko storil zanje 3. izražati strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: novega režima ne priznavajo vse države / priznavali so jim izpite na sorodni fakulteti / ne priznavajo nobene avtoritete / publ. letošnja moda priznava veliko stvari dovoljuje, dopušča // izražati mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznavati umetnika; vsi ga priznavajo in hvalijo / pravi humanizem priznava vsakega človeka ga upošteva / kritiki njegovo zadnje umetniško delo navdušeno priznavajo 4. izjavljati, da je kdo upravičen do česa: priznavati pokojnine ob določenih pogojih / priznavati narodu pravico, da sam odloča o sebi 5. v zvezi z za izjavljati, da je kdo to, kar izraža določilo: priznava ga za sina / priznava jo za zaveznico; priznava se za člana manjšinskega naroda / tega dela ne priznava za svoje priznavajóč -a -e: na pol priznavajoč krivdo; priznavajoče besede; prisl.: priznavajoče pokimati z glavo ♪
  24.      prizòr  -ôra m (ȍ ó) 1. del stvarnosti, dogajanja, kot ga kdo v trenutku vidi: opisati zanimiv prizor; pred seboj je zagledal nenavaden prizor; grozljiv, mučen, smešen prizor; prisrčen prizor iz družinskega življenja // navadno s prilastkom del stvarnosti sploh: upodabljanje lovskih, živalskih prizorov; prizor pretepa; rad opisuje prizore iz narave, taborišča 2. najmanjša vsebinska enota odrskega dela, določena navadno s spremembo števila istočasno nastopajočih oseb: napisati, zaigrati prizor; ponoviti prizor umiranja; osrednji, zaključni prizor; prizor iz drugega dejanja opere; spremeniti vrstni red prizorov / filmski prizori; evfem. v filmu je veliko posteljnih prizorov ki prikazujejo spolno občevanje ♦ gled. množični prizor v katerem nastopa množica ljudi ♪
  25.      prizváti  -zôvem dov., prizvál (á ó) zastar. priklicati: prizvati ljudi / sonce je prizvalo prvo zelenje ♪

   7.636 7.661 7.686 7.711 7.736 7.761 7.786 7.811 7.836 7.861  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA