Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

val (7.001-7.025)


  1.      povódec  tudi povôdec -dca m (ọ̑; ó) vrv ali jermen, ki se da živali okoli vratu, da se lahko vodi: nategniti, popustiti povodec; na povodcu je držal, vodil velikega volčjaka / prijeti konja za povodec ∙ ekspr. moža ima vedno na povodcu delati, ravnati mora tako, kot ona želi, hoče ♦ navt. povodec sohe vrv, s katero se premika soha ♪
  2.      povôden  -dna -o prid. (ó) ki je, se nahaja na vodi ali ob vodi: različne povodne trave / povodne živali ♦ etn. povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; zool. povodni konj v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem, Hippopotamus amphibius; povodni kos ptica pevka, ki se potaplja in gnezdi v bližini vode, Cinclus cinclus; povodna bolha droben rakec, ki živi v stoječih vodah, Daphnia pulex ♪
  3.      povóhati  -am dov. (ọ̑) krajši čas vohati: pes ga je povohal in tekel dalje / povohala je meso, če je sveže ● nizko matilda ga je povohala komaj je ušel smrti; pes povoha pog., ekspr. ko je obubožal, ga še pes ni povohal se nihče ni zmenil zanj, mu pomagal; ekspr. takih knjig pri nas še pes ne povoha nihče ne bere, kupuje; pog., ekspr. nisi vreden, da te pes povoha slab, ničvreden si; nekoristen, nesposoben si; ekspr. dijak knjige še povohal ni se ni učil, bral; pog., ekspr. pijače še povohal ni sploh ni pil; ekspr. smodnika dozdaj še nismo povohali se še nismo bojevali; pog., ekspr. šole še nikoli ni povohal odznotraj nikoli ni hodil v šolo ♪
  4.      povozíti  -vózim dov. (ȋ ọ́) 1. zapeljati čez koga in ga poškodovati: povozil ga je avtomobil; na železniškem prehodu je otroka povozil vlak; skoraj bi ga bil povozil / do smrti povoziti / povoziti mačko, psa; brezoseb. pravijo, da ga je povozilo 2. ekspr. premagati, prizadeti: kdor se ne bori, ga hitro povozijo; kljub nesrečam se ni dal povoziti ● ekspr. njega je povozil čas ni se znašel v danih razmerah, okoliščinah, stvarnosti; ekspr. ti trije dnevi so ga povozili zelo izčrpali, utrudili; žarg., šport. naši nogometaši so nasprotnike povozili premagali; ekspr. življenje jo je povozilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; vulg. veliko žensk je povozil spolno občeval z njimi povóžen -a -o: na cesti je ležal povožen zajec; ko je članek prebral, je bil čisto povožen; povožena eksistenca ♪
  5.      povpraševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vprašanjem, vprašanji a) poskušati izvedeti, ugotoviti: v vasi je nekdo povpraševal po tem človeku / ni ga povpraševal, kaj je doživel v mestu b) izražati zanimanje za koga: kadar sem jo srečal, je povpraševala po tebi 2. izražati pripravljenost kupiti kaj: ljudje zelo povprašujejo po pomarančah ♪
  6.      povpréčen  -čna -o prid. (ẹ̑) 1. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: izračunati povprečni pospešek; povprečna hitrost, razdalja, višina; povprečna dnevna temperatura / povprečni dohodek na prebivalca; povprečni stroški / povprečna življenjska doba, starost ♦ šol. povprečna ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu 2. ki ne presega večine istovrstnega a) glede na stopnjo, količino: povprečna teža otroka; povprečno število učencev / za delo dobiva povprečen honorar; obisk gledališča je bil v tem letu povprečen; ima povprečno stanovanje / povprečna nadarjenost, sposobnost b) glede na lastnost, kakovost: povprečen človek; povprečen pisatelj, učenec / povprečno literarno delo / njeno življenje je precej povprečno 3. redko prečen, počezen: skril se je v povprečno ulico; povprečno bruno povpréčno prisl.: odrasle živali tehtajo povprečno dvesto kilogramov; je povprečno nadarjen ♦ psih. povprečno inteligenten človek človek z inteligenčnim kvocientom med 90 in 110 ♪
  7.      povprék  prisl. (ẹ̑) 1. vzporedno s krajšo stranjo, osjo a) predmeta, ki določa, predstavlja tak položaj: povprek čez pot napeta vrv / pretrgati list podolgem in povprek / ekspr. šel je kar povprek čez polje po najkrajši poti b) predmeta, ki pride v tak položaj: tram leži povprek; flavta se drži povprek k ustnicam // vsevprek, vsekrižem: zabavlja kar povprek ∙ ekspr. obtoževala je sosede, vse povprek po vasi brez razlike, brez izjeme 2. knjiž. povprečno: založba izda povprek po pet knjig na leto / pri nas se na povprek premalo hranimo z ribami nasploh; prim. vsepovprek ♪
  8.      povréči  -vŕžem dov., povŕzi povŕzite in povrzíte; povŕgel povŕgla (ẹ́ ȓ) pri živalih spraviti iz rodil mladiče, mladiča: svinja je povrgla sedem prašičkov / psica povrže tudi dvakrat na leto / ne more iti od doma, ker bo krava povrgla povŕžen -a -o: povržen mladič ♪
  9.      povriskávati  -am nedov. (ȃ) v presledkih vriskati: pel je in povriskaval zraven; pren., ekspr. v gostilni povriskava harmonika ♪
  10.      povrníti  in povŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. narediti, dati komu kaj kot nadomestilo, odškodnino: povrniti stroške, škodo; vse bomo povrnili, kar boste potrošili zanj; z obrestmi povrniti / knjiž. povrniti dolg plačati // narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: povrniti pomoč / povrniti dobro z dobrim, hudo s hudim / kot vljudnostna fraza s čim, kako naj ti to povrnem 2. star. vrniti, dati: jed ji je povrnila moč; to ji je povrnilo upanje ● star. bog povrni hvala; evfem. krivico mu bom povrnil maščeval se mu bom povrníti se in povŕniti se 1. spet se pojaviti, ponoviti se: bolezen se mu je povrnila; povrnili so se hudi časi / kmalu se bo povrnila pomlad 2. knjiž. vrniti se: le pojdi, pa se kmalu povrni; povrniti se iz vojske, s potovanja, domov / povrnimo se h glavnemu junaku romana ● ekspr. pisatelj se je povrnil k dramatiki je spet začel pisati drame; bibl. prah si in v prah se povrneš človeško življenje je minljivo povŕnjen -a -o: povrnjeni stroški; povrnjena dobrota; povrnjeno upanje mu je dalo moč ♪
  11.      povŕsti  in po vŕsti prisl. (ŕ) 1. izraža zapovrstnost, zaporednost: učitelj kliče učence povrsti; pripovedoval je povrsti, kaj je doživel / bil je predsednik deset let povrsti; ekspr. povej lepo povrsti, kje vse si bil; šli so povrsti drug za drugim / kot opozorilo le povrsti kakor (so) hiše v Trsti 2. ekspr., v zvezi z ves poudarja polnoštevilnost, popolnost: vsi povrsti so bili manjši od njega; vsi povrsti so se zaljubili vanjo; vse nerazvite dežele povrsti zahtevajo drugačen gospodarski red; vse povrsti je zlagano; prim. vrsta ♪
  12.      povŕšen  -šna -o prid. (ȓ) 1. ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno: površen učenec; postal je površen; preveč je površna / pri delu je površen // narejen, opravljen nepopolno, nenatančno: pregled je bil zelo površen; površno delo, učenje / površno dihanje 2. ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti: površen prikaz stanja v podjetju; ta analiza, preiskava je samo površna / že površen opazovalec lahko to ugotovi 3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: on je zelo globok človek, žena pa površna / površno doživljanje // ki ne izraža, kaže globlje čustvene prizadetosti, doživetosti: imeti površen odnos do človeka, umetnosti / rad daje površne sodbe o ljudeh 4. knjiž. ki je, se nahaja na vrhu, na površini: površni deli listov; dobil je več površnih ran povŕšno prisl.: površno sklepati, soditi o čem; površno narejen izdelek; knjigo je prebral zelo površno ♪
  13.      površína  -e ž (í) 1. zunanji, vrhnji del česa: načeti, poškodovati, razbrazdati površino; dlakava, luknjičasta površina lista; gladka, hrapava, ravna, valovita površina; tkanina z grobo, zankasto površino; obdelana površina lesa; površina kamna, kože, možganov / znoj na telesni površini izhlapeva; zemeljska površina / podmornica je naglo izginila pod površino; voda je zamrznila na vsej površini 2. razsežnost česa glede na dolžino in širino: hiša ima majhno površino; povečati površino plodne zemlje; površina ladijskega skladišča / stanovanje ima šestdeset kvadratnih metrov površine; to mesto je po površini drugo v republiki // skupek ploskev, ki omejujejo telo: površina kocke, valja; površina in prostornina 3. s prilastkom zunanji, vrhnji del česa glede na njegov namen: delovna, odlagalna površina; kamion ima veliko nakladalno površino; ogrevalna površina; rezalna površina orodja / dihalna površina pljuč 4. nav. mn., s prilastkom del zemeljskega površja, namenjen, določen za kaj: z izsušitvijo močvirja so pridobili velike površine; površine, ki jih je uničil požar, so zasadili z borovci / obdelovalne, orne, pašne površine; parkovne površine; setvene površine; za javni promet namenjene površine; publ. zasejati njivske površine // navadno večja ploskev česa sploh: s plastičnimi folijami preoblečene površine; zasteklenele površine ● knjiž. kritika ostaja na površini ne obravnava bistva, ne seže do bistva stvari; ekspr. izbrisati s površine zemlje uničiti, odstraniti ◊ aer. nosilna površina letala na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; geom. površina mersko število površja telesa ♪
  14.      površínski  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na površino: površinska oblikovanost / površinska gniloba, razpoka; površinske krvne žilice / površinska gostota snovi; površinska obdelava kovin / površinske in globinske kamnine; površinske vode nanašajo v jezero blato ♦ fiz. površinska napetost na dolžinsko enoto preračunana sila, ki deluje na izbrano črto na površini tekočine; mont. površinski kop 2. knjiž. ki ne zadeva bistva: z ljudmi ima samo površinske stike; njeno veselje je samo površinsko // ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti; površen: površinske raziskave problema; površinsko ocenjevanje površínsko prisl.: površinsko obdelati; površinsko gledani predmeti; nekateri poročevalci so poročali le površinsko ♦ metal. površinsko kaliti ♪
  15.      povŕšje  -a s (ȓ) zunanji, vrhnji del a) zemlje: tam je površje suho in kamnito; kraj, kjer prihaja voda na površje; žareča snov iz notranjosti zemlje se je razlila po površju; kraško površje / zemeljsko površje b) tekočine, zlasti vode v naravi: dvigniti se, splavati na površje; čoln se je komaj obdržal na površju; nekaj metrov pod površjem je bila voda zelo hladna c) kake snovi, stvari sploh: površje krogle, geometrijskega telesa; plast celic na površju kože, možganov ● ekspr. moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja prenehali biti, obstajati; na površje na površje so prišle napredne družbene sile so se uveljavile; na površje so prišle še nekatere doslej neznane stvari so postale znane, javne; ekspr. njegovo ime je splavalo na površje postal je znan; na površju ekspr. ta afera je spet na površju spet se govori, razpravlja o njej; kritiziral je, da so na površju vedno isti ljudje da se govori vedno o istih ljudeh; da so na odgovornih, ključnih položajih vedno isti ljudje; pri oznakah tipov ostaja avtor preveč na površju pri zunanjih, manj pomembnih značilnostih; ekspr. to prijateljstvo ni ostalo samo na površju postala sta zelo dobra, zaupna prijatelja ◊ geom. ploskev, ki omejuje telo ♪
  16.      povzdígniti  -em dov. (í ȋ) 1. dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: povzdignili so ga v plemiški stan; trg so povzdignili v mesto že v 16. stoletju / narodni jezik je povzdignil v literarnega; ekspr. žirija je povzdignila igralca v sam vrh filmske ustvarjalnosti / ekspr. v pismu je prijatelja visoko povzdignil zelo pohvalil 2. knjiž. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigniti: povzdigniti moralo v četi; muzejske zbirke so povzdignile sloves mesta; govor je povzdignil njegov ugled // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: povzdigniti vinogradništvo in živinorejo / s svojo igro je povzdignil umetniško raven gledališča / take misli človeka povzdignejo nad vsakdanje skrbi 3. star. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega; dvigniti: povzdigniti glavo; povzdignil je kozarec in jim nazdravil; grozeče je povzdignil palico ● star. povzdigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril; povzdignil je glas začel je glasneje govoriti; knjiž. povzdigniti oči h komu pogledati ga; star. le kako si je upal povzdigniti oči do njegove hčere pričakovati, da se bo poročila z njim povzdígniti se star. priti do česa, povzpeti se: rad bi se povzdignil do visokega položaja / povzdignil se je do uglednega meščana ∙ ekspr. hotel se je povzdigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih povzdígnjen -a -o: reči kaj s povzdignjenim glasom; žugati s povzdignjenim prstom; povzdignjen slog; povzdignjena kulturna raven ∙ ekspr. prositi s povzdignjenimi rokami zelo ♪
  17.      povzdigováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: skladatelja povzdiguje zlasti mojstrsko obvladovanje mnogoglasja // izražati, poudarjati pozitivne lastnosti: povzdigovati lepoto kraja; povzdigovati koga pred drugimi; preveč rad se povzdiguje / ekspr. povzdigovati koga do neba, v nebo zelo 2. knjiž. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: povzdigovati sloves mesta / glasba je povzdigovala slavnostno razpoloženje // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: povzdigovati gospodarstvo / tak izrez obleko zelo povzdiguje; ta dejavnost človeka povzdiguje plemeniti, boljša 3. star. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega; dvigati: povzdigovati glavo, roke; povzdigovali so kozarce in si nazdravljali ● star. povzdigovati duha vojakom jih opogumljati; ekspr. povzdigovati svoj glas pripovedovati svoje mnenje; govoriti, praviti; ekspr. povzdigovati oči h komu pogledovati ga; ekspr. kar naprej povzdiguje prst žuga, svari povzdigujóč -a -e: govoril je o njej, povzdigujoč njene lastnosti; povzdigujoče besede povzdigován -a -o: vselej je bil cenjen in povzdigovan ♪
  18.      povzpéti se  -pnèm se dov., povzpél; nam. povzpét se in povzpèt se (ẹ́ ȅ) 1. premakniti se navzgor, kvišku a) po strmem svetu: povzpeti se na goro, v breg / povzpeli so se po strmem žlebu med skalami b) zlasti po čem navpičnem: povzpeti se po lestvi / povzpeti se po stopnicah v drugo nadstropje // premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega: povzpeti se na konja, vozilo / letalo se je povzpelo dvajset kilometrov visoko / povzpeti se na prste vzpeti se 2. nav. ekspr. doseči višjo stopnjo, raven: ta narod se je kulturno visoko povzpel / do take višine se avtor ni povzpel še v nobenem delu / povzpeti se nad povprečje // priti do česa, doseči kaj: povzpeti se do oblasti 3. publ., z izrazom količine povečati se, narasti: število žrtev se je povzpelo na dvesto; stroški so se povzpeli nad milijardo / mraz se povzpne na minus petindvajset stopinj Celzija ● publ. povzpeti se do objektivnosti postati objektiven; ekspr. pokrajina z nizkim hribovjem, ki se redko povzpne nad tisoč metrov seže nad tisoč metrov nadmorske višine; publ. naš tekmovalec se je povzpel na drugo mesto je dosegel; ekspr. povzpeti se na družbeni, socialni lestvici doseči boljši družbeni, socialni položaj; v družbi, službi se je visoko povzpel dosegel je visok družbeni, službeni položaj ♪
  19.      povzročeváti  -újem nedov. (á ȗ) star. povzročati: strup, ki povzročuje krče / ta otrok ji je povzročeval največ skrbi in težav povzročujóč -a -e: bolezen povzročujoče klice ♪
  20.      povzročíti  -ím dov., povzróčil (ȋ í) biti vzrok, da se kaj pojavi, nastane: že majhna količina strupa povzroči smrt; mikrobi povzročijo alkoholno vrenje; nezgodo je povzročila voznikova nepazljivost; povzročiti prometno nesrečo / potres v morju je povzročil visoke valove / novica je povzročila splošno ogorčenje, zmedo; s svojim ravnanjem je povzročil senzacijo; ekspr. njegove pesmi so povzročile veliko hrupa / povzročiti izgubo, škodo; povzročiti gospodarsko krizo / povzročiti komu neprijetnosti, težave ♦ elektr. tok, ki ga povzroči inducirana napetost; fiz. povzročiti fosforescenco povzročèn -êna -o: namerno povzročen zločin; povzročena škoda je zelo velika ♪
  21.      póza  -e ž (ọ̑) 1. drža, položaj (telesa): njegova poza je učinkovala smešno; posnemala je poze lutk v izložbi; v taki pozi ni dolgo vztrajal / mož je naslikan v frontalni pozi z obrazom naprej, od spredaj // s prilastkom drža, položaj (telesa), značilen za dejavnost, ki jo kdo opravlja: postaviti se v govorniško, učiteljsko pozo; zavzel je pozo dostojanstvenega državnika / odšel je v pozi, s pozo zmagovalca 2. ekspr. kar ne kaže, odraža pristnega doživljanja, čustvovanja: njegovo pisanje je poza; v tem je bilo precej poze // nepristno, narejeno vedenje, ravnanje: zavračal je vsako pozo; govorila je naravno, brez poze ♪
  22.      pozabíti  in pozábiti -im dov. (ȋ á) 1. ne imeti aktivno v zavesti: pozabiti ime ulice; naslov knjige sem že pozabil; pozabila je, da jo čakajo; pozabil je, kako se to dela; za hip kaj pozabiti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma // zaradi tega priti v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabiti denarnico doma; dežnik je pozabil na vlaku // ne znati, vedeti več česa: v tujini je pozabil materni jezik; kar se je naučil, je že vse pozabil; stare pesmi so se pozabile jih ne pojejo, ne poznajo več 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresniči, ker mu potrebnost uresničitve ne pride v zavest: pozabila je kupiti kruh, naviti uro; pozabil je paziti na mleko na štedilniku; ne pozabi ugasniti luči; pozabil se je zahvaliti; ekspr. čisto sem pozabil sporočiti 3. prenehati spominjati se česa, misliti na kaj: še zdaj ni pozabil košate lipe; pozabiti prvo ljubezen, žalitev; pozabiti obljubo, na obljubo; so stvari, ki jih ni mogoče pozabiti; tistih časov ne more pozabiti; grobih dejanj ni mogel kar tako pozabiti; hitro, popolnoma pozabiti; tega ni nikoli pozabil; rada bi pozabila, kar je bilo; ljudje so že pozabili, da sta se nekoč sprla; sčasoma se vse pozabi / pozabiti na bolečino, lakoto, nevarnost; ekspr. pozabiti na ves svet / ljudje so ga kmalu pozabili; to žensko moraš pozabiti // ekspr. oprostiti, odpustiti: dovolj neumnosti sem ti že pozabil; tega mu ni mogel pozabiti / pozabi, prosim 4. prenehati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabili; otroci so pozabili starše; pozabil je na mater; zastar. pozabiti svojih roditeljev / pozabiti samega sebe, nase biti nesebičen 5. v medmetni rabi opozarja na trditev v dostavku: da ne pozabim, pošta je zate; ne pozabi, tudi tu so živeli naši predniki ● šalj. da še glave ne pozabiš ne bodi tako pozabljiv, raztresen; šalj. ne pozabi, kje si doma vrni se pravočasno; ob taki priložnosti ne pozabite na klobuk se pokrijte s klobukom; ekspr. na udobje kar pozabi udobja ne bo, ga ne boš imel pozabívši zastar.: pozabivši na bolečine, se je prijazno nasmehnila ∙ star. pozabivši je vtaknila ključ v žep nehote, nevede pozábljen -a -o: pozabljeni grobovi; prepir je bil hitro pozabljen; kolovrat leži pozabljen na podstrešju; vse je pozabljeno ∙ ekspr. od vsega sveta pozabljena dolina dolina, v katero pride, zaide le redkokdo; sam.: ne obujaj pozabljenega ♪
  23.      pozábljati  -am nedov. (á) 1. (večkrat) ne imeti aktivno v zavesti: pozabljati imena, letnice; pozabljaš, da nisi sam; sproti pozablja, kaj govori // zaradi tega prihajati v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabljati denarnico doma; rad pozablja dežnike // prenehavati znati, vedeti kaj: pozabljati tuji jezik; hitro pozabljati naučeno snov; šege in navade se pozabljajo 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresničuje, ker mu potrebnost uresničevanja ne prihaja v zavest: pozablja kupiti knjigo; pozabljati vrniti denar, se zahvaliti 3. prenehavati spominjati se česa, misliti na kaj: pozabljati ljubezen, razočaranje; pozabljati na obljubo / pozabljati na bolečino, grožnjo; ekspr. pozabljati na ves svet / ljudje so ga že pozabljali; počasi je pozabljal nanjo // ekspr. oproščati, odpuščati: vse mu pozablja, kar ji prizadeva 4. prenehavati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabljali; pozabljati starše, na starše, zastar. staršev / pozabljati samega sebe, nase biti nesebičen pozabljajóč -a -e: zahajal je v gostilno, pozabljajoč na ženo in otroke doma ♪
  24.      pozajtrkováti  -újem dov. (á ȗ) pojesti zajtrk: hitro se je oblekel in pozajtrkoval ♪
  25.      pòzavarováti  -újem tudi pòzavárovati -ujem dov. (ȍ-á ȍ-ȗ; ȍ-á) ekon. zavarovati prevzete obveznosti zavarovalnice pri drugi zavarovalnici: pozavarovati ladjo ♪

   6.876 6.901 6.926 6.951 6.976 7.001 7.026 7.051 7.076 7.101  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA