Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

val (5.861-5.885)


  1.      oplojeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. povzročati nastajanje novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice: bik bo spet oplojeval / umetno oplojevati 2. izboljševati vrednost, kakovost; oplajati: njegove ideje so oplojevale številne literature; duhovno oplojevati oplojujóč -a -e: zahodno kulturo oplojujoča slovanska literatura ♪
  2.      opogúmiti  -im dov. (ū ȗ) narediti, da postane kdo pogumen: skušala ga je opogumiti; ko je to videl, se je opogumil / opogumil se je in jo zasnubil / njene besede so ga opogumile opogúmljen -a -o: nekoliko opogumljen je nadaljeval z delom ♪
  3.      opomín  -a m (ȋ) glagolnik od opomniti: a) materini opomini niso zalegli; ni dovzeten za opomine; neupravičeni, ostri opomini b) kljub učiteljevim opominom je še naprej motil pouk / ta dogodek je bil zanjo hud opomin c) preslišal je njegov opomin, naj mu vrne knjigo / to naj ti bo v opomin v opozorilo ● zastar. opomin na to mu ni bil prijeten spomin ◊ jur. opomin (pismeno) izražena zahteva, da kdo izpolni opuščeno obveznost; disciplinski ukrep zaradi kršitve delovne discipline; šol. ima opomin iz matematike nekdaj pri ocenjevalni konferenci je bilo ugotovljeno, da ni pozitivno ocenjen ♪
  4.      opominjeváti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. 1. opominjati: opominjeval je hčer, naj se poboljša 2. spominjati: to ga je opominjevalo nanje ♪
  5.      oponašálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug: nadarjen odrski oponašalec / oponašalec živalskih glasov ♦ zool. oponašalci drozgu podobne ameriške ptice pevke, ki oponašajo glasove drugih ptic, Mimidae ♪
  6.      oportunitéta  -e ž (ẹ̑) knjiž., redko primernost, koristnost: posvetoval se je z njimi iz politične oportunitete ♪
  7.      opósum  -a m (ọ̑) 1. zool. podgani podoben, na drevju živeči ameriški sesalec, Didelphis: loviti oposume 2. pog. krzno te živali: kučma iz oposuma ♪
  8.      opotíčiti  -im dov. (í ȋ) nar. namazati z nadevom: testo razvaljamo in opotičimo; opotičiti z rozinami in smetano opotíčen -a -o: dobro opotičena potica / opotičeni kruh potica iz testa za kruh z malo nadeva ♪
  9.      opozárjati  -am nedov. (á) 1. delati, da kdo kaj dojame, zazna: opozarjati obiskovalce na nekatera razstavljena dela; učitelj je opozarjal učence na najlepša mesta v besedilu; opozarjal jih je, da se dragocena predmeta v ničemer ne ločita; z očmi jih je opozarjala nanj ∙ ekspr. z ničimer ni opozarjala nase vzbujala pozornosti 2. delati, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: zaman so ga opozarjali na bližajočo se nevarnost; z roko opozarjati na spremembo smeri; s kurjenjem kresov so jih opozarjali, da se bližajo Turki / to nas je opozarjalo, da se tam dogaja nekaj nenavadnega // delati, da kdo kaj obnovi v spominu: opozarjati koga na dolžnost; zaman ga je opozarjal na obljubo // seznanjati koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozarjala ga je, naj bo pri pouku pazljiv; s prstom ga je opozarjala, naj molči / slutnja ga je opozarjala, naj se umakne opozarjajóč -a -e: govoril jim je o pisatelju, opozarjajoč jih na njegova najpomembnejša dela ♪
  10.      opozoríti  -ím dov., opozóril (ȋ í) 1. narediti, da kdo kaj dojame, zazna: opozoriti koga na napako; opozoril ga je na ost v njenih besedah; opozorila ga je na Prešernove pesmi; opozoriti obiskovalce razstave na nekatere slike; opozoril ga je, da je napravil napako; s kašljanjem jih je opozoril nase / njene oči so ga opozorile, kako neprimerne so bile njegove besede / opozoril jih je na pravilno pot pokazal jim jo je ∙ ekspr. mladi umetnik je že večkrat opozoril nase vzbudil pozornost; publ. na kongresu so opozorili na vrsto problemov so jih obravnavali; so govorili o njih 2. narediti, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: opozoriti koga na nevarnost; motorist je z roko opozoril na spremembo smeri; opozorila ga je, da ga je nekdo izdal okupatorju; pravočasno sem ga opozoril, kaj se pripravlja / streljanje nas je opozorilo, da se bliža sovražnik // narediti, da kdo kaj obnovi v spominu: opozoriti koga na dolžnost, obljubo; opozoril ga je, da še ni plačal // seznaniti koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozoril sem ga, da tu ne sme kaditi; opozorila ga je, naj bo previden; s prstom ga je opozorila, naj molči / učitelj je opozoril učenca opomnil / gori, hitro opozori gasilce alarmiraj 3. star. vzbuditi pazljivost, previdnost: to bi jo utegnilo opozoriti; šum ga opozori, da se obrne opozorjèn -êna -o: vsi so bili pravočasno opozorjeni na nevarnost; odpotoval je, ker je bil opozorjen, da ga iščejo; opozorjen je bil, naj ne hodi tja ♪
  11.      opráti  opêrem dov., oprál (á é) 1. z vodo in pralnimi sredstvi odstraniti umazanijo s tkanine: oprati perilo, plenice; oprati z milom; sam si je opral srajco / pog. dobiti moraš kako žensko, da te bo oprala oprala tvoje perilo, obleko / oprati z bencinom očistiti // z vodo odstraniti umazanijo s česa sploh: oprati avtomobil; prebrati in oprati riž; oprati solato / žarg. oprati lase umiti; posodo je treba oprati pomiti 2. ekspr. odstraniti, kar je moralno slabo, oporečno: oprati madež, sramoto s svojega imena; oprati sum s sebe; mislil je, da bo s tem opral svoj zločin // narediti, da kdo postane moralno neoporečen: opral ga je pred svetom; premišljeval je, kako bi se opral / oprati čast; opral je njegovo ime sramote ● ekspr. šef mu je opral glavo zelo ga je oštel oprán -a -o: otrok je bil vedno opran in zašit; ali misliš, da si zdaj opran; solata je otrebljena in oprana; sramota s tem še ni oprana; jesti oprano sadje; lepo oprane zavese ♪
  12.      oprávek  -vka m (ȃ) 1. kar kdo opravlja a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se spopadali b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom // izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku ● kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval ♪
  13.      opravičeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov delati, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: izostanke je opravičeval le ob predloženem zdravniškem spričevalu; opravičevali so se prvi dan po prihodu v šolo / hodila je v šolo opravičevat otroke za nenapisane naloge prosit za opravičenje b) kako ravnanje, vedenje: zaradi njegove neolikanosti ga je moral večkrat opravičevati; opravičeval se mu je, ker ga tako dolgo ni obiskal; zelo se je opravičevala, da je pozabila / opravičeval mu je vse mladostne neumnosti oproščal, odpuščal 2. z navajanjem vzrokov si prizadevati doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: opravičeval ga je, da ne pozna navad tega kraja; opravičevati sam pri sebi nerednost; opravičevati njegovo odločitev z mladostno nepremišljenostjo; okoliščine opravičujejo njegovo ravnanje; opravičevati se s preveliko zaposlenostjo / našel je pismo, ki ga opravičuje dokazuje, da ni kriv // publ. upravičevati: opravičevati stroške za raziskavo / to opravičuje domnevo, da je do nesreče prišlo zaradi okvare opravičeváje: prerival se je naprej, opravičevaje se na levo in desno opravičujóč -a -e: opravičujoče besede ♪
  14.      opravíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil; opravičiti otrokov izostanek; kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro b) kako ravnanje, vedenje: opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti; moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili; ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil / opravičil mu je, da ga je spregledal oprostil; redko opravičiti žalitev odpustiti 2. z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo; rada bi opravičila njegovo lenobo; ni mogel opravičiti požiga / tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče ne more biti zadosten razlog, da je ne bi obsojali // publ. upravičiti: prizadeval si je opravičiti svoje potovanje / z delom je opravičil naše zaupanje / uspeh je opravičil stroške opravíčen -a -o: opravičen izostanek ♦ šol. opravičena ura izostanek od učne ure, ki se da opravičiti ♪
  15.      opráviti  -im dov. (á ȃ) 1. uspešno končati a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil ● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala ◊ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo ∙ ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela ♪
  16.      oprávljati 1 -am nedov., stil. opravljájte; stil. opravljála (á) 1. biti dejaven a) pri kakem delu, opravilu: opravljati izpit, tečaj; vse opravlja sam / opravlja mizarska in vrtnarska dela; opravljati poljska dela b) pri čem zahtevanem, pričakovanem: dobro opravlja svoje dolžnosti, naloge / revija uspešno opravlja svoje poslanstvo 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: opravljati izvidniške polete; opravljamo prevoze po naročilu; opravljati nadzorstvo nadzorovati; publ. plačila se opravljajo v dolarjih plačuje se / opravljati pogrebni obred / maturo je opravljal v juniju maturiral je / natančno, strokovno opravljati delo / opravljati učiteljsko službo; opravljati službo oskrbnika biti oskrbnik / bila je zdravnica, a poklica ni opravljala / mišica opravlja delo / opravljati malo, veliko potrebo 3. imeti določen namen, določeno vlogo: to funkcijo opravlja investicijska banka / vse te naloge opravlja hrbtenica / informatorsko službo opravlja druga poslovalnica 4. star. oskrbovati, skrbeti za: opravljati čebele, živino / kdo ti bo opravljal vrt / opravljati komu dediščino 5. star. oblačiti: opravljati otroka; opravljati se za v mesto; zelo počasi se je opravljala / rad se je gosposko opravljal ● publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje; zastar. sinovi so mu opravljali sitnosti povzročali; star. vse, kar je opravljal, je opravljal z ihto delal, počel ◊ fiz. sila opravlja delo; rel. opravljati devetdnevnico; opravljati božjo službo opravljajóč -a -e: delal je kot čuvaj deset let, natančno opravljajoč svojo službo ♪
  17.      oprávnik  -a m (ȃ) 1. redko upravnik: opravnik posestev 2. zastar. agent: opravnik zavarovalne družbe / borzni opravnik ● zastar. zbrali so se vsi opravniki društva funkcionarji ♪
  18.      oprávništvo  -a s (ȃ) zastar. obveščevalni, poročevalski urad; agencija: revolucionarji so zasedli prostore opravništva ♪
  19.      opredelítev  -tve ž (ȋ) 1. opis z navedbo bistvenih značilnosti: odkloniti prejšnjo opredelitev naroda; znanstvena opredelitev / ostra opredelitev sorodnih pojmov 2. glagolnik od opredeliti: opredelitev pojava / časovna opredelitev najdbe / natančna opredelitev nalog / prizadevanje za točno opredelitev avtorja / svetovnonazorska opredelitev; zagotovljena svoboda opredelitve / ti dogodki so zahtevali opredelitev od vsakogar ♪
  20.      opredelíti  -ím dov., opredélil (ȋ í) 1. navesti bistvene značilnosti pojma: opredeliti delo; opredeliti človeka kot bitje, ki je sposobno za kulturno ustvarjalnost / opredeliti pojem definirati ♦ geom. opredeliti kroglo 2. določiti: opredeliti pojav, rastlino, vrsto / časovno opredeliti umetnino; opredeliti z zakonskimi določili položaj določene dejavnosti / ni znal opredeliti svojih čustev / opredeliti vlogo očeta v družini; opredeliti je treba, kaj spada v redno delo / opredeliti vodilno temo moderne umetnosti ugotoviti // ovrednotiti, okarakterizirati: nemogoče je bilo opredeliti vse najrazličnejše gledališke zamisli; odločno je opredelil njegovo mnenje / opredelili so ga za alkoholika // razložiti, pojasniti: opredeliti razmerje do življenja; opredeliti svoje stališče do svetovnih problemov; poskusil je natančneje opredeliti vprašanje 3. povzročiti, da ima kaj določene značilnosti: to dejstvo je opredelilo položaj Slovencev za več stoletij; novo odkritje je opredelilo vojskovanje ● zastar. za stanovanje so mu opredelili najlepšo sobo dodelili, dali; publ. opredeliti slikarja na konec 16. stoletja postaviti; publ. vsako barvo lahko opredelimo v enega od štirih kvadrantov uvrstimo opredelíti se 1. izraziti, pokazati svoje stališče, svojo pripadnost: pri popisu prebivalstva se ni nihče dolžen opredeliti; narodnostno, politično, razredno se opredeliti / ni se opredelil na nobeno stran / opredeliti se za Slovenca 2. izraziti, pokazati svoje stališče do česa: hoteli so, da se v sporu opredeli; javno se opredeliti do vseh problemov / opredeliti se proti rasni diskriminaciji izraziti, pokazati negativen odnos do nje, odkloniti jo; opredelil se je proti njemu; opredeliti se za socialno in nacionalno osvoboditev izraziti, pokazati pozitiven odnos do nje opredeljèn -êna -o: časovno in prostorsko opredeljene situacije; jasno opredeljene pravice; levičarsko opredeljen kulturni delavec; ko sem ga spoznal, je bil svetovnonazorsko že jasno opredeljen ♪
  21.      opredeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. navajati bistvene značilnosti pojma: pojasnjeval jim je, kako sociologi opredeljujejo narod; različno opredeljevati pojem gospodarjenje / znanost predmete opredeljuje 2. določati: opredeljevati premoge po kemičnih in petrografskih lastnostih / otrok še ne opredeljuje točno stvari in bitij / opredeljevati dolžnosti in pravice; opredeljevati vlogo osebnosti v organizaciji // vrednotiti, karakterizirati: opredeljevati obdobje; njegovo umetnost opredeljuje kot eksaktno fantazijo // razlagati, pojasnjevati: v pismu opredeljuje svoj odnos do pozitivizma 3. povzročati, da ima kaj določene značilnosti: naravni dogodki usodno opredeljujejo stvari / prikazal je ozadje, ki opredeljuje izid boja med obema osebama / kaj opredeljuje kostum opredeljeváti se 1. izražati, kazati svoje stališče, svojo pripadnost: politično, strankarsko se opredeljevati 2. izražati, kazati svoj odnos do česa: opredeljevati se do aktualnih vprašanj; objektivno se opredeljevati / opredeljevati se proti predlogu izražati, kazati negativen odnos do njega, odklanjati ga; opredeljevati se za novosti izražati, kazati pozitiven odnos do njih opredeljujóč -a -e: opredeljujoče dejstvo ♪
  22.      opréma  -e ž (ẹ̑) 1. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor: oprema za trgovino je zelo draga; pred vselitvijo je treba kupiti tudi opremo; razstava opreme / oprema sobe je že stara; v kuhinji moramo menjati opremo / pisarniška oprema; stanovanjska oprema / notranja oprema // s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: tovarna gospodinjske opreme; laboratorijska oprema; oprema mehanične delavnice / letališka oprema / publ. zastarela strojna oprema stroji // s prilastkom kar se doda za (boljše) delovanje stroja, naprave: električna oprema avtomobila / zimska oprema vozila 2. navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za a) opravljanje kake dejavnosti: alpinistična, jamarska, potapljaška, smučarska oprema; vojak v popolni bojni opremi; velika izbira športne opreme; oprema za taborjenje / konjska oprema b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprema; kupili so opremo za dojenčka 3. zunanja podoba knjige, gramofonske plošče: opremo je zasnoval arhitekt / likovna oprema knjige; notranja, zunanja oprema knjige / kot označba avtorstva prevod X, oprema Y 4. glagolnik od opremiti ali opremljati: oprema laboratorija poteka počasi; študij obsega tudi opremo prostorov ● publ. kupiti opremo v baročnem slogu pohištvo; zastar. nevesta v beli opremi obleki ◊ film., rad. glasbena, zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; gled. glasbena oprema drame; navt. krovna oprema naprave za zasidranje ladje, spuščanje čolnov z nje ter nakladanje, razkladanje tovora ♪
  23.      opremítelj  -a m (ȋ) knjiž. opremljevalec: opremitelj dvorane / knjižni opremitelj ♪
  24.      oprezováti  -újem tudi oprézovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ́) 1. gledati kaj z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: hodi okoli tabora in oprezuje; oprezovati iz skrivališča, izza ogla; oprezovati okoli hiše, skozi ključavnico / celo uro je oprezovala, kdaj pride; ekspr. oprezuje za vsakim mojim korakom 2. iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: oprezovati za tihotapci / oprezovati za divjadjo ∙ ekspr. fant že oprezuje za dekleti se že zanima zanje oprezováje: hoditi, oprezovaje na vse strani oprezujóč -a -e: vstopil je, previdno oprezujoč okoli sebe; oprezujoč lovec; prisl.: oprezujoče se je zagledal v temo ♪
  25.      opróda  -e tudi -a m (ọ̑) nekdaj plemičev služabnik, spremljevalec: oproda je poskrbel za hrano in prenočišče; v spremstvu je več oprod; grofov, vitezov oproda // slabš. pomočnik, sodelavec: on je režiserjev glavni oproda / oprode nacizma ♪

   5.736 5.761 5.786 5.811 5.836 5.861 5.886 5.911 5.936 5.961  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA