Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

val (5.811-5.835)


  1.      omračeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. delati nejasno, zmedeno: lažne trditve omračujejo resnico ∙ knjiž. um se ji omračuje postaja duševno bolna 2. redko delati mračno, temno: meglice so omračevale luno; pren. trpljenje mu je omračevalo zadnja leta življenja ♪
  2.      omráznica  -e ž (ȃ) nar. tolminsko drobna, majhna snežinka: naletavale so omraznice ♪
  3.      omreževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. obdajati, ograjevati z mrežo: omreževati vrt / pajčevina je omreževala travo 2. ekspr. zvijačno pridobivati si čustveno naklonjenost, zaupanje koga: ona zna omreževati moške ♪
  4.      omréžje  -a s (ẹ̑) 1. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem področju: električno, vodovodno omrežje; železniško omrežje je gosto / omrežje prekopov / okvara na telefonskem omrežju / z oslabljenim pomenom izboljšati cestno omrežje ceste ♦ elektr. razdelilno omrežje za razdelitev električne energije odjemalcem; ptt krajevno telefonsko omrežje ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju; medkrajevno telefonsko in telegrafsko omrežje 2. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem področju: računalniško, trgovsko, zdravstveno omrežje / omrežje šol // redko med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost; mreža: organizirati obveščevalno omrežje / omrežje sodelavcev 3. knjiž. (kovana okenska) mreža: omrežje na oknih banke, zapora / okensko omrežje 4. knjiž., redko, navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži; mreža: omrežje žilic na roki ♪
  5.      omŕsiti se  -im se dov. (ŕ r̄) zastar. kaj malega pojesti: danes se še nisem omrsil ● zastar. noben petek se ni omrsil ni jedel mesnih jedi; zastar. fant in dekle sta se omrsila spolno občevala ♪
  6.      omŕza  -e ž (ȓ) star. velik odpor, sovraštvo: ta občutek se je v njem stopnjeval do omrze ♪
  7.      omuhávati se  -am se nedov. (ȃ) 1. nar. obotavljati se, obirati se: šel je nerad, zato se je omuhaval 2. star., v zvezi z okoli, okrog dobrikati se, prilizovati se: omuhava se okrog sosedove hčerke ♪
  8.      òn  ôna -o stil. -ó zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ǝnj], če se predlog končuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njèj tudi njì, njó, njéj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. (ȍ ó) 1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni izdajalcev; raba narašča za njih se nihče ne zmeni zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti 2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu 3. v mnnožini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico ● pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga, jih, jo ♪
  9.      onáger  in ónager -gra m (á; ọ̑) zool. oslu podobna žival, ki živi v srednji in zahodni Aziji, Equus onager ♪
  10.      ôndašnji  -a -e prid. (ȏ) zastar. takraten: pozabiti njegovo ondašnjo neprijaznost / ondašnji prebivalci ♪
  11.      onè  -éta s (ȅ ẹ́) slabš. izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: jaz da bi se odkrival pred takim onetom ♪
  12.      oné  zaim. neskl., mest., or. ed. m. in s. tudi oném (ẹ̄) ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: aro mi je dal one, tisti mešetar; ali si res bil pri onem, pri padarju; glejte, manjka vam one — navdušenje / kam pridemo, če bo že vsak one ukazoval; zadnjič je bil spet pri svoji one / v prislovni rabi one, kaj praviš, na koga meri / v povedni rabi v glavi se mi one ... megli; prim. onega ♪
  13.      onečástiti  -im dov. (á ȃ) vzeti čast, dostojanstvo, ugled: pred ljudmi ga je onečastil; s tem dejanjem se je onečastil / onečastili so njegovo ime / onečastiti trupla padlih oskruniti ∙ ekspr. onečastil mu je dekle je spolno občeval z njo onečáščen -a -o: onečaščen človek; počuti se onečaščenega; onečaščena ljubezen ♪
  14.      onemévati  -am nedov. (ẹ́) 1. ekspr. postajati zelo presenečen, začuden: ob teh dogodkih so ljudje kar onemevali 2. knjiž. postajati manj glasen, slišen: cestni hrup je čedalje bolj onemeval ♪
  15.      onemóglosten  tudi onemôglosten -tna -o prid. (ọ́; ó) jur., v zvezi onemoglostna pokojnina, do 1946 invalidska pokojnina ♪
  16.      óni  -a -o zaim. (ọ̑) 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest ● oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek ♪
  17.      onód  prisl. (ọ̄) zastar. tam: onod nikoli ni sonca; srečeval je tlačane, ki so šli onod na delo / prišel je od onod odonod ♪
  18.      opametováti  -újem dov. (á ȗ) knjiž. spametovati: poskušal jih je opametovati; čas bi bil, da se opametuješ / nesreča nas je opametovala opametováti se redko zbuditi se iz nezavesti, zavedeti se: bolnik se dolgo ni opametoval ♪
  19.      opánka  -e ž (ȃ) nav. mn. 1. zlasti v srbskem okolju mehko obuvalo iz živalske kože brez pete, ki se navadno z jermeni zaveže okoli gležnja: delati opanke; nositi opanke; hoditi v opankah / opanke z zavihano konico 2. pog. sandala, zlasti iz jermenov, pasov z nizko peto ali brez nje: poleti je kupila nove opanke / gladiatorske opanke z jermeni do kolen / na izlet je šla kar v opankah ♪
  20.      opánkar  -ja m (ȃ) izdelovalec opank: opankarji in lončarji ♪
  21.      opasováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati, nameščati komu pas: opasovati otroka; oblačil in opasoval se je kar med tekom // delati, da je kaj nameščeno okrog pasu: opasovati meč; opasovati si predpasnik 2. knjiž. obdajati, obkrožati: okope so opasovali z žičnimi ovirami / hišo opasuje lesen hodnik; hribovje v polkrogu opasuje ravnino ♪
  22.      opázen  -zna -o prid., opáznejši (á ā) ki se da opaziti: komaj opazen smehljaj; v teh črticah je opazen Cankarjev vpliv; opazna napaka, razlika; raze na izdelku so precej opazne // nav. ekspr. ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega: opazna obleka; rad uporablja opazno besedišče; opazno vedenje ∙ publ. naš tekmovalec je dosegel opazno sedmo mesto zelo dobro opázno prisl.: opazno se oblačiti, vesti; komaj opazno se premikati; njegova naloga je opazno boljša ♪
  23.      opázka  -e ž (ȃ) 1. krajša, mimogrede izrečena misel, mnenje, ki izraža navadno negativen, odklonilen odnos do česa: opazka leti, meri nanj; ta opazka je bila namenjena prav vam; njena opazka je zadela v živo; delati opazke na račun pomanjkljive organizacije; na vse opazke tovarišev se je samo smejal; duhovita, pikra, ostra, zbadljiva opazka 2. knjiž. opomba: uredništvo je dodalo nekaj opazk / obrobna, podčrtna opazka ● zastar. svojih opazk ni pripovedovala drugim opažanj, vtisov ♪
  24.      opazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z gledanjem zaznavati: obstal je in ga opazoval; opazovati izložbe, mimoidoče; opazovati koga pri delu; boječe je opazoval tujca / nepremično, radovedno, ekspr. napeto opazovati; izpod čela, od strani opazovati kaj; opazovali so ju z začudenjem / ta pisatelj zna dobro opazovati // zaznavati sploh: z žalostjo je opazoval, kako izginjajo ljudski običaji 2. gledati kaj načrtno, z določenim namenom: opazovati naravne pojave, zvezde; opazovati pod, z mikroskopom; natančno opazovati / bolnika že dalj časa opazujejo; sumljiv je, zato ga opazujejo / lovec opazuje divjad / opazovati vreme opazováje: opazovaje naravne pojave, je prišel do teh dognanj opazujóč -a -e: pazljivo opazujoč okolico, se je četa premikala dalje; opazujoč pogled opazován -a -o: opazovan predmet; biti opazovan; opazovana oseba; čutila se je opazovano ♪
  25.      opážati  -am nedov. (á) z gledanjem zaznavati: človeško oko opaža mnogo več kot živalsko // zaznavati sploh: opaža, da mu pojemajo moči; vsi so opažali, da je huda ∙ knjiž. nehal jo je opažati se zanimati zanjo, jo ogovarjati // zaznavati, da kaj je, obstaja: opažati napake, pomanjkljivosti; med obema primerkoma ne opažamo bistvenih razlik; opaža se znižanje cen / publ.: v zadnjem času opažamo vse več takih tendenc; v poročilih se opaža površen odnos do položaja na ogroženem področju je viden, se kaže ♪

   5.686 5.711 5.736 5.761 5.786 5.811 5.836 5.861 5.886 5.911  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA