Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

val (4.901-4.925)


  1.      naseljeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, da kdo pride kam prebivat, živet: izgnance naseljujejo po odročnih krajih; naseljujejo jih samo začasno / naseljevati fazane, jerebice na to področje // z naseljevanjem delati, da so na kakem ozemlju, v kakem kraju prebivalci: naseljevati nenaseljene kraje; obmejna področja so naseljevali z ljudmi iz notranjosti / večino otoka naseljujejo domačini zavzemajo, zasedajo naseljeváti se prihajati kam prebivat, živet: na tem ozemlju so se naseljevala različna plemena / ob jezeru se naseljujejo ptice; pren., ekspr. ob branju te knjige se v bralca naseljuje nelagodnost ♪
  2.      nasičeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. zadovoljevati svojo potrebo, željo po hrani, jedi: odtrguje si od ust, da lahko nasičuje druge; nasičevati se s kruhom; pren. njegova domišljija se nasičuje z branjem 2. delati kaj (zelo) polno česa: prijetne vonjave so nasičevale ozračje; zrak se je nasičeval z gostim dimom ♪
  3.      nasílje  -a s (ȋ) dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska: nasilje raste, se širi; tam vlada nasilje; upirati se nasilju; biti kaznovan zaradi nasilja; z nasiljem kaj doseči; brezobzirno, duhovno, ekonomsko nasilje; žrtve fašističnega nasilja; nasilje nad delom prebivalstva / delati komu nasilje / knjiž. odmiranje države kot aparata nasilja // nasilno dejanje, ravnanje: bil je prepričan, da se bodo začela nasilja; krvava nasilja; to je telesno nasilje // ekspr. dejanje ali ravnanje, ki ni v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: nasilje nad jezikom / nasilje nad naravo ♪
  4.      nasiljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. v odnosu do koga uporabljati silo, pritisk za uresničevanje svoje volje, zahteve; biti nasilen: tu ne sme nihče nikogar nasiljevati / nasiljeval ga je na vse mogoče načine, da bi izdal skrivališče / reklama človeka nasiljuje / nasiljevati koga z obiski, vprašanji nadlegovati 2. publ. ne biti v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: s stanovanjskimi bloki nasiljujejo stare, arhitekturno skladne predele mesta / ta umetnik nasiljuje naravo / nasiljevati svoja čustva proti lastni volji jih kazati drugačna, kot so v resnici ♪
  5.      nasilováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. v odnosu do koga uporabljati silo, pritisk za uresničevanje svoje volje, zahteve; biti nasilen: nasilovati prijatelje; ob zaostritvi odnosov se je nasilovalo od obeh strani 2. publ. ne biti v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: te teorije nasilujejo resničnost, življenje ♪
  6.      nasipávati  -am nedov. (ȃ) 1. polniti kaj s čim sipkim, drobnim: nasipavala mu je brento / reka nanaša in nasipava kamenje 2. delati kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: nasipavati ceste // z nasipavanjem delati kaj višje: tu bo treba še nasipavati ♪
  7.      naskakováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati naskok: sovražnik je začel znova naskakovati; naskakovali so mesta, sovražnikove položaje; naskakovati z boka, z vseh strani // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo: alpinisti naskakujejo goro s severne strani / naskakovati državni rekord / naskakovati ženska srca ∙ ekspr. znanstveniki so dolgo naskakovali ta problem so si prizadevali, da bi ga rešili 2. ekspr. grobo, žaljivo nastopati proti komu: zaradi tega so ga vsi naskakovali / naskakovati članek naskakujóč -a -e: naskakujoča množica; sam.: nekdo od naskakujočih je kriknil ♪
  8.      naslánjati  -am nedov. (ā) dajati, postavljati kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati deske na steno / ne naslanjajte koles na zid / naslanjati obraz med dlani, na dlani, v dlani; naslanjati brado, komolce na mizo; pren. mesto naslanja svoj razvoj na staro prometno osnovo naslánjati se 1. biti v poševnem, nagnjenem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: naslanjati se z rokami na mizo; naslanjati se na ograjo, steno / na enem koncu se ključnica naslanja na prsnico 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: jezero se na severu naslanja na hribe; zadnja stran hiše se naslanja ob strmo pobočje / ti prostori se naslanjajo na vežo // biti, nahajati se na kakem področju, navadno na večji površini: mesto se naslanja na južno stran hriba 3. publ., s prislovnim določilom biti odvisen: njegove sedanje pesmi se naslanjajo na ljudskega duha; optimizem se naslanja na povečanje izvoza; gradnja tovarne se naslanja na velike potrebe trga / naslanjati se na zgodovinske vire 4. publ., navadno v zvezi z na imeti, dobivati pomoč, podporo: ta stranka se naslanja na delavce / naslanjati se na lastne sile ● ekspr. drugi so delali, on pa se je samo na lopato naslanjal ni delal; je pogosto počival ◊ lingv. predlogi se naslanjajo na naglašene besede za seboj v govoru se povezujejo z njimi v naglasno enoto, celoto naslanjáje star.: naslanjaje se na brata, je prišepal do doma naslanjajóč -a -e: spal je, naslanjajoč glavo na mizo; naslanjajoč se na te dokaze, je zavrnil vse očitke ♪
  9.      naslávljati  -am nedov. (á) 1. pisati naslov prejemnika pošiljke: naslavljati pošiljke / vsa pisma je naslavljal na brata 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: naslavljati očitke meščanstvu; naslavljati kritike, pohvale na predsednika 3. knjiž. dajati naslov: naslavljati pesmi, poglavja / naslavljati slike z abstraktnimi naslovi 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslavljali so ga (s) tovariš predsednik; naslavljati koga z doktorjem ♪
  10.      nasledíti  -ím dov., naslédi in naslêdi; naslédil (ȋ í) 1. knjiž. neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo; zamenjati, slediti: ne ve se, kdo bo nasledil kralja, mojstra, predsednika / naslediti koga na vodilnem mestu / po očetu je nasledil urejeno gospodarstvo 2. publ. priti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem: uničene freske je nasledil mozaik / pohvalo je nasledila še večja prizadevnost 3. knjiž., redko podedovati: naslediti očetovo premoženje / barvo oči je nasledila po materi ◊ jur. neposredno po kom drugem pridobiti njegovo premoženje ali določene pravice ♪
  11.      nasledováti  -újem nedov. in dov. (á ȗ) star. 1. z dajalnikom prihajati, biti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem; slediti: uvodu nasledujejo kratki opisi običajev / pomladi je nasledovalo suho poletje / zmaga nasleduje zmagi 2. neposredno po kom drugem imeti, prevzemati njegov položaj, funkcijo; zamenjevati, slediti: umrlega direktorja je nasledoval sekretar 3. dedovati, podedovati: nasledovati premoženje / po materi je nasledoval poštenost in dobro srce; ta bolezen se rada nasleduje 4. ravnati se po kom, posnemati: nasledovati svojega vzornika / nasledovati njegovo učenje ◊ jur. neposredno po kom drugem pridobiti njegovo premoženje ali določene pravice ♪
  12.      naslonílo  -a s (í) 1. del stola, klopi, namenjen za naslanjanje hrbta, rok: mehko, visoko naslonilo; naslonilo za hrbet, roke; stol brez naslonila / naslonilo stola, zofe // knjiž. priprava za naslonitev česa sploh: ker je bilo drv preveč, se je naslonilo zlomilo / železno naslonilo za drva zglavnik 2. redko ograja z navadno širšim zgornjim delom, urejenim za naslanjanje rok, telesa: rokavice je odložila na naslonilo; ložno naslonilo ◊ adm. ploščica za valjem pisalnega stroja, na katero se ob vlaganju nasloni papir ♪
  13.      naslòv  -óva m (ȍ ọ́) 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov / drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov / naslov heroja, udarnika / častni naslov č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel ◊ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov ♪
  14.      naslovíti  -ím dov., naslóvil (ȋ í) 1. napisati naslov prejemnika pošiljke: nasloviti pismo; čitljivo, točno nasloviti / pošiljko je naslovil na očeta 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: nasloviti besede, zahvalo slavljencu; nasloviti govor, prošnjo, zahtevo na ljudstvo; nanje je naslovil kritiko, da so neodločni / članom društva je odbor naslovil posebno okrožnico je poslal 3. knjiž. dati naslov: avtor pesmi ni naslovil / film so naslovili Lucija ♦ elektr. nasloviti celico s številom, simbolom označiti mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslovil ga je (s) tovariš, s tovarišem naslovljèn -êna -o in naslóvljen -a -o: pravilno naslovljena pošiljka; prošnja, naslovljena na udeležence tekmovanja ♪
  15.      naslóvljenec  in naslovljênec -nca m (ọ̑; é) 1. prejemnik pošiljke: naslovljenec in odpošiljatelj / naslovljenec tega pisma ni znan 2. publ. oseba, ki ji je govor namenjen, posvečen: naslovljenec se je zahvalil govorniku za prijazne besede / naslovljenec pesmi ♪
  16.      naslóvljenka  in naslovljênka -e ž (ọ̑; é) ženska oblika od naslovljenec: naslovljenka je pismo prejela / naslovljenka se je govorniku zahvalila za prijazne besede / naslovljenka pesnitve ♪
  17.      naslóvnik  -a m (ọ̑) 1. prejemnik pošiljke: naslovnik je pismo, pošiljko prejel; bivališče naslovnika ♦ lingv. oseba, osebe, ki jim je jezikovno sporočilo namenjeno 2. knjiž. seznam naslovov: njegovo ime je poiskal v naslovniku ♪
  18.      nasmèh  in nasméh -éha m (ȅ ẹ́; ẹ̑) izraz obraza, navadno raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, radost: občudoval je njen nasmeh; hudomušen, ljubezniv, prijazen nasmeh / odgovoriti, pogledati z nasmehom; pozdraviti z nasmehom / ekspr.: na obrazih vseh je zaigral nasmeh; ustnice so se mu razširile v prisrčen nasmeh prisrčno se je nasmehnil / ekspr. na vse strani je delila nasmehe; pri nasmehu so ga zabolele ustnice ♪
  19.      nasmehávati se  -am se nedov. (ȃ) redko nasmehovati se: nasmehavali so se in jim pomežikovali ♪
  20.      nasmehljávati se  -am se nedov. (ȃ) redko nasmehovati se: prijazno se mu je nasmehljavala ♪
  21.      nasmehováti se  -újem se nedov. (á ȗ) z izrazom obraza, navadno z raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, radost: nasmehovala se je plesalcu; zadovoljno, zlobno se nasmehovati ♪
  22.      nasméšek  -ška m (ẹ̑) manj poudarjen izraz obraza, navadno le rahlo raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, radost: občudoval je njen nasmešek; droben, prijazen nasmešek / z nasmeškom mu je odgovorila na vprašanje; pozdravila ga je z nasmeškom / ekspr.: okrog ust mu je zaigral nasmešek; obraz se mu je razlezel v nasmešek / ironični, vljudnostni nasmešek // ekspr. tak izraz kot znak majhnega pomilovanja, posmeha: to vzbuja nasmešek / z nasmeškom je poslušal njegovo hvalisanje ♪
  23.      nasmihávati se  -am se nedov. (ȃ) redko nasmihati se: veselo se ji je nasmihaval / zaničljivo se nasmihavati ♪
  24.      nasnovátelj  -a m (ȃ) knjiž., redko kdor koga naklepno napelje h kaznivemu dejanju; napeljevalec ♪
  25.      nasnováti  -snújem dov., nasnovál (á ú) 1. knjiž. sestaviti, ustvariti kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: govor sta skupno nasnovala; nasnovati načrt; v tem času je nasnoval veliko pesmi / vse to je nasnovala le njegova domišljija 2. naskrivaj pripraviti: nasnovati prevaro, spletke, zaroto / vedel je za zlo, ki so ga nasnovali 3. obrt. narediti začetno vrsto pri pletenju, kvačkanju: nasnovala je trideset petelj nasnován -a -o: vse je bilo premišljeno nasnovano ♪

   4.776 4.801 4.826 4.851 4.876 4.901 4.926 4.951 4.976 5.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA