Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

val (4.751-4.775)


  1.      nadzorováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. sistematično pregledovati, spremljati potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzorovati delo, poslovanje; izvajanje sanitarnih in tržnih predpisov so strogo nadzorovali / nadzorovati stroje // z opazovanjem, pregledovanjem ugotavljati položaj, stanje česa: nadzorovati mejo; cesto nadzorujejo z letali 2. prizadevati si skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: nadzorovati učence, uslužbence; strogo nadzorovati / pri učenju ga je treba še vedno nadzorovati 3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: njihov kapital nadzoruje precejšen del industrije // imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: sovražne čete še vedno nadzorujejo velik del ozemlja nadzorován -a -o: učenci so v domu strogo nadzorovani; nadzorovano ozemlje ♪
  2.      nadzórstvo  -a s (ọ̑) 1. sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti: nadzorstvo nad poslovanjem / imeti, opravljati nadzorstvo / družbeno nadzorstvo // s prilastkom organ, urad, ki opravlja tako pregledovanje: določbe tržnega nadzorstva; devizno nadzorstvo devizna inšpekcija; gostišče so prijavili sanitarnemu nadzorstvu sanitarni inšpekciji 2. opazovanje, pregledovanje zaradi ugotavljanja položaja, stanja česa: nadzorstvo meje / letala imajo nadzorstvo nad cesto in mostom 3. prizadevanje, skrb za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: zaupali so mu nadzorstvo učencev / bil je pod strogim nadzorstvom strogo so ga nadzorovali / policijsko nadzorstvo; jemati zdravila pod zdravniškim nadzorstvom ♦ šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih 4. publ. prevlada, oblast: doseči, imeti nadzorstvo nad tržiščem ∙ publ. šofer je izgubil nadzorstvo nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila ♪
  3.      nàdžupàn  -ána m (ȁ-ȁ ȁ-á) nekdaj župan velikega mesta, občine: imenovali so novega župana in nadžupana ♪
  4.      nagáčiti  -im dov. (á ȃ) napolniti, izoblikovati kožo ubite živali tako, da se doseže naravna oblika živali: nagačiti fazana, mačko; medveda je nagačil muzejski preparator nagáčen -a -o: nagačena veverica ♪
  5.      nagána  -e ž (ȃ) vet. afriška nalezljiva bolezen živali, katere povzročitelja prenaša muha cece ♪
  6.      nágec  -gca m (ȃ) ekspr. nag, neoblečen človek: naborna komisija je pregledovala nagce / kopališča za nagce nudiste ∙ ekspr. nagec se mu vidi del telesa, ki je navadno pokrit ♪
  7.      naglàs  -ása m (ȁ á) 1. lingv. izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini: naglas je na zadnjem zlogu; naglas se v rodilniku premakne; mesto naglasa / premični, stalni naglas / besedni naglas; stavčni naglas stavčni poudarek ♦ lingv. dinamični ali ekspiratorni naglas izstopanje glasu po jakosti nasproti soseščini; tonemski naglas izstopanje glasu po pomensko razločevalnem tonskem poteku nasproti soseščini // grafično znamenje za označevanje tega: napisati, postaviti naglas; naglas v obliki poševne črtice 2. ed. v izreki jezika opazne tuje prvine: govoriti z dolenjskim naglasom; angleščina s francoskim, tujim naglasom // s prilastkom, z oslabljenim pomenom izraža vsebino, kot jo določa prilastek: vprašati z ironičnim, trdim naglasom 3. knjiž., s prilastkom kar sploh izstopa iz okolja: slike z ekspresionističnim naglasom; proza brez individualnega naglasa ♪
  8.      naglasíti  -ím dov., naglásil (ȋ í) 1. izgovoriti izrazito, z naglasom: naglasil je vsako besedo; pravilno naglasiti / jezno naglasiti zadnje besede 2. publ. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudariti: govornik je naglasil gostoljubnost prebivalcev; v pismu je posebej naglasil, da se ne boji posledic / naglasiti pomembnost volitev / s tem je bedo prizora še bolj naglasil naglašèn -êna -o: liričnost je posebno naglašena v drugem delu skladbe; naglašeno je bilo, da so ljudje pošteni ♦ lingv. kratko naglašeni samoglasnik naglašeni kratki samoglasnik ♪
  9.      naglaševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. izgovarjati izrazito, z naglasom: naglaševati samoglasnike, zloge; pravilno naglaševati / jezno, odločno naglaševati svoje besede ♦ lingv. tonemsko naglaševati izgovarjati s tonemskim naglasom 2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: naglaševati načelo enakosti; večkrat je naglaševal, kako važno je sodelovanje / tudi to dejanje je naglaševalo njihovo odločnost naglašujóč -a -e: govoril je počasi, naglašujoč vsako besedo naglaševán -a -o: tolikokrat naglaševana lepota je ni prevzela ♪
  10.      naglávek  -vka m (ȃ) knjiž., redko pokrivalo: nosi čipkast naglavek ♪
  11.      náglica  -e ž (ā) 1. sorazmerno velika hitrost pri opravljanju kakega dela: naglica povzroča napake; zakaj taka naglica, saj bomo vse pravočasno naredili ∙ naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka 2. nav. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža veliko hitrost: to je treba delati brez naglice; delati z mrzlično, neverjetno naglico; dogodki se vrstijo z bliskovito, filmsko naglico / v naglici se obleči; v naglici je pozajtrkoval in odšel // v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da je pomanjkanje časa vzrok čemu: v naglici je delo le napol končal; v naglici je pozabil zapreti vrata 3. redko hitrost, brzina: voziti z vratolomno naglico; naglica vetra ♪
  12.      nágnjenje  -a s (á) 1. duševna lastnost, značilnost, zaradi katere razmeroma lahko, hitro nastopi kako duševno ali telesno stanje: to nagnjenje je podedovala po očetu; dedno nagnjenje k bolezni; nagnjenje k otožnosti / duševno, telesno nagnjenje // navadno s prilastkom duševna ali telesna lastnost, značilnost, ki določa, usmerja človekovo hotenje, voljo: kazati gospodovalna nagnjenja; obvladovati (svoja) slaba nagnjenja; ekspr. to so čisto človeška nagnjenja / erotično, samomorilsko, spolno nagnjenje 2. hotenje, volja do določenega dela, dejavnosti: čutiti, imeti nagnjenje do stroke; nagnjenje k branju, znanstvenemu delu, študiju / nagnjenje k pitju / nagnjenje k ljubosumnosti / knjiž. pisateljevo nagnjenje h groteski / imeti nagnjenje za glasbo dar, nadarjenost 3. naklonjenost, ljubezen: do nje čuti posebno nagnjenje; v dekletu je vzbudil globoko nagnjenje 4. publ. razmeroma velika možnost (česa): čez dan bo vreme lepo, zvečer nagnjenje h krajevnim ploham in nevihtam ♪
  13.      nagóbčnik  -a m (ọ̑) priprava v obliki mreže, ki se da živali na gobec, da ne more gristi, jesti: natakniti kravi, psu nagobčnik; pasji, volovski nagobčnik ∙ ekspr. preveč je govoril, pa so mu nataknili nagobčnik mu prepovedali govoriti, razširjati svoje mnenje ♪
  14.      nagódek  -dka m (ọ̑) star. dogodek, pripetljaj: aktualni dnevni nagodki / zabaval jih je s pripovedovanjem svojih nagodkov ♪
  15.      nagòn  -ôna m (ȍ ó) 1. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju: obnašanje živali vodijo nagoni; predati, prepustiti se nagonu; živalski nagoni v človeku / plodilni, spolni nagon; živalski nagon po obrambi, samoohranitvi / narediti kaj po nagonu 2. knjiž. želja, sla: imeti morilski, razdiralni nagon; nagon uveljavljanja / vzbudil se mu je nagon po bogastvu / stvariteljski nagon / ljubezen mu je bila močen nagon gibalo ♪
  16.      nagostíti  -ím dov., nagóstil; nagoščèn (ȋ í) knjiž., redko pogostiti, postreči: lepo jih je nagostila nagostíti se nav. ekspr. dobro se najesti in napiti: nagostili in nazabavali so se ♪
  17.      nagrebéniti  -im in nagrebeníti -ím dov., nagrebénil (ẹ̄ ẹ̑; ȋ í) 1. dati čemu obliko grebena, grebenov: veter je nagrebenil morje; valovi so se nagrebenili 2. nagrbiti: pes je nagrebenil hrbet in jezno zarenčal ♪
  18.      nahajalíšče  -a s (í) kraj, prostor, kjer je večja, za izkoriščanje primerna količina rudnine: najti, odkriti nahajališče; premogova, rudna nahajališča; nahajališče živega srebra / nahajališče nafte, plina / odpreti, pripraviti nahajališče / debelina, nagib nahajališča plasti, sloja // publ. kraj, prostor, kjer je, obstaja kaj sploh: odkriti nahajališče amfor, fosilov / na zemljevidu je zaznamoval svoje trenutno nahajališče / nahajališče narcis, rakov / znana nahajališča iz neolitika najdišča ♪
  19.      nahítro  in na hítro prisl. (ȋ) izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: ko je šla mimo, ga je nahitro pogledala; nahitro pojesti // izraža, da se dejanje zgodi nepričakovano ali v nepričakovano kratkem času: nahitro se odločiti, poročiti; nahitro umreti // nav. ekspr. izraža, da je dejanje zaradi prehitrega delanja, opravljanja manj kvalitetno: nahitro izdelati; nalogo sem samo nahitro pregledal; nahitro pripravljen nastop ♪
  20.      nahódnost  -i ž (ọ́) stanje nahodnega človeka: zaradi nahodnosti ni zaznaval vonja ♪
  21.      naj  členek I. s povednim naklonom 1. 3. os. za izražanje a) želje, omiljenega ukaza: ime naj mu bo Janez; naj ga nikar več ne čaka; priče naj se javijo na milici; vse naj ostane, kakor je; dobitnik nagrade naj pošlje svoj naslov / ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja / kot kletvica vrag naj ga vzame b) ne popolnoma prostovoljne privolitve: pa naj bo po tvojem; naj gre, če že hoče / elipt. grdo te gledajo. Naj me c) nav. ekspr., v vprašalnih stavkih ugibanja, omahovanja: kaj naj naredimo; naj res verjamemo; kje naj vzamem denar / ali naj grem ali ne; kako naj vem, kaj namerava; zastar. kaj naj storiš 2. 1. os. za izražanje a) nujnosti, želje: to je potrebno, če naj se izognemo posledicam; naj ti povem, kako se je to zgodilo; publ. predvsem naj omenim pisateljevo doslednost b) publ., z oslabljenim pomenom pojasnila, utemeljitve: skakalec je padel. A naj povem, da je veter precej močen II. s pogojnim naklonom za izražanje a) želje, omiljenega ukaza: pokazal nam je pot, po kateri naj bi hodili; politiki naj bi uresničevali želje ljudstva; denar za vodovod naj bi zbrali uporabniki sami / šola naj bi začela delovati že jeseni; po tem sporazumu naj bi velesile zmanjšale oborožitev b) namena, namere: ustanovili so zvezo, ki naj bi dušila revolucionarna gibanja; ta šola naj bi vzgajala gradbene strokovnjake c) domneve: taka izjava naj bi bila dana na nekem sestanku; ta proces naj bi povzročale neke glivice ● ekspr. kaj, kar vsakega naj bi se bal izraža močno zanikanje; pog. no, naj grem, je rekla zdaj moram iti; ekspr. prav mu je, pa naj bi bil pazil izraža zadovoljstvo, privoščljivost; ekspr. kako naj bi ga poznal, ko ga še nisem nikoli videl izraža močno zanikanje; ekspr. naj le kdo kaj reče izraža močno zavrnitev; sam.: knjiž. nad vsakim prizadevanjem visi neki naj ♪
  22.      nàj...  tudi náj... predpona v sestavljenkah (ȁ; ȃ) za tvorbo presežnikov iz primernikov: najhitrejši konji; najlepše se ti zahvalim / zdaj je gozd najbolj zelen; postavil se je najbolj spredaj / izbrala je samo najlepše // ekspr., s pridevniškim ali prislovnim izrazom, ki nima primernika za izražanje najvišje stopnje: najprvi, najzadnji, najnazadnje; sam.: ekspr. hotela je imeti najdražje, najlepše obleke, vse samo naj, naj ♪
  23.      najávljati  -am nedov. (á) delati, da postane prihod koga vnaprej znan: najprej so jih najavljali pri tajnici // delati, da postane kaj vnaprej znano: napovedovalec je najavljal spored; pren., knjiž. pomlad se je že najavljala ♪
  24.      nàjbrž  tudi nájbrž prisl. (ȁ; ȃ) 1. izraža precejšnjo verjetnost: pozvonilo je, najbrž je poštar; truden si in najbrž tudi lačen; podobnih primerov je najbrž še veliko; govoril je zmedeno, da najbrž sam ni vedel kaj / vrne se kmalu, če nocoj ne, pa jutri, najbrž // izraža približnost povedanega: do tja je najbrž tri ure vožnje 2. v medmetni rabi izraža (zadržano) pritrjevanje: boš prišel jutri? Najbrž; on bo opravil najboljše od vseh. Najbrž res 3. v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo ustrahoval, najbrž ti, ki te nič ni ♪
  25.      najdévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. večkrat najti: pogosto je na cesti najdeval letake / režiser najdeva v sodobnem svetu nasilje in brezperspektivnost ugotavlja, odkriva / najdevati se pred kinom ♪

   4.626 4.651 4.676 4.701 4.726 4.751 4.776 4.801 4.826 4.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA