Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

val (3.336-3.360)



  1.      izvéžbanost  -i ž (ẹ̑) knjiž. izurjenost: vojaška izvežbanost; izvežbanost tekmovalcev / to delo zahteva veliko izvežbanost
  2.      izvír  -a m () 1. kraj, kjer voda prihaja, priteka iz zemlje na površje: pod skalo je izvir; iti k izviru po vodo; počivališče pri izviru / kraški, podmorski izvir / izvir Save; reka ima izvir v Julijskih Alpah izvira; pren. njegova jeza ima izvir v ljubosumju // voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje: zajeti izvir; bister, močen, mrzel izvir; izvir zdravilne vode; pren., knjiž. to so izviri, iz katerih se je napajala povojna slovenska drama 2. kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa; vir: preprosto darilo je lahko izvir velikega veselja / ugotoviti izvir svetlobe
  3.      izvíren  -rna -o prid., izvírnejši () 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge: izvirna domislica, misel, zamisel; izvirna interpretacija pesmi; poiskati izvirno rešitev problema; snov povesti je izvirna / izviren mislec, pesnik; prizadeva si, da bi bil izviren // ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: izviren človek / njegovo življenje je bilo precej izvirno / redko nosil je izvirno pokrivalo nenavadno 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: izviren roman; izvirna literatura; izvirna proza; izvirno besedilo pesmi / prevod je narejen po izvirni angleški izdaji / predložiti izvirno listino izvirnik 3. prvoten, osnoven: izvirni pomen besede; izvirna kakovost surovin / vsi ti plesi niso izvirni pristni, pravi 4. nanašajoč se na izvir: izvirna voda / izvirni del reke ◊ ekon. izvirni dohodek dohodek, ki se ustvarja v proizvodnji; jur. izvirni dokaz dokaz iz neposrednega vira; izvirna pravica pravica, pridobljena na novo, brez pravnega prednika; rel. izvirni greh greh, ki ga je po prvih starših podedovalo vse človeštvo izvírno prisl.: problem so rešili precej izvirno; v prireditvi je malo izvirno narodnega izvírni -a -o sam.: v tej metodi je nekaj izvirnega; nič izvirnega ni napisal; povedati kako izvirno
  4.      izvíti  -víjem dov. (í) 1. z vrtenjem spraviti iz predmeta: izviti vijak z izvijačem 2. s silo, spretnostjo spraviti iz prijema: skočil je k napadalcu in mu izvil nož; izvil je roko iz očetove pesti / stiskal je dežnik, da mu ga veter ne bi izvil; pren. izviti oblast iz rok buržoazije 3. ekspr. s spretnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: izviti iz koga obljubo, priznanje, skrivnost; mu že izvijem, kaj ga tare; z največjo težavo je izvila iz njega podrobnosti o dogodku ● vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. to je gotovo iz trte izvil si je izmislil; star. premišljeval je, kako bi jo izvil, da ga ne bi kaznovali kako bi dosegel, uredil izvíti se 1. s silo, spretnostjo spraviti se iz prijema: skušala se mu je izviti, a njegove roke so jo trdno držale; izviti se iz objema, rok / patrulja se je izvila iz sovražnikovega obroča; izvila se je iz sobe tiho, naskrivaj odšla // spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja, stanja: ta se izvije iz še tako težke situacije; izviti se iz zadrege, zagate; ne bo se mu izvil; pren. mesto se je počasi izvilo iz svoje ozkosti in provincialnosti 2. ekspr. priti iz česa ovirajočega: droben fantek se je izvil iz grmovja / izviti se iz gruče / izmed otokov se je previdno izvila ladja // priti iz česa sploh: gost, črnkast dim se je izvil iz dimnika; pren. iz grla se mu je izvilo hropenje; krik, vzdih se izvije iz prsi ∙ brezoseb., ekspr. govoriti moram z vami, se mu je izvilo iz ust je s težavo rekel 3. nastati, razviti se: iz bube se izvije metulj / ekspr. iz noči se izvije jutro 4. ekspr. postati viden, prikazati se v obrisih: iz megle se izvije velika hiša; iz sence se je izvila ženska postava izvít -a -o: izvit vijak ∙ ekspr. iz trte izvita trditev neutemeljena; ekspr. vse to je iz trte izvito izmišljeno, neresnično, neutemeljeno
  5.      izvléček  -čka m (ẹ̑) 1. trdna ali sirupu podobna snov, dobljena z ekstrakcijo: izvleček vina; izvleček iz zdravilnih zelišč, živalskih žlez / alkoholni dobljen z alkoholom, vodni izvleček dobljen z vodo; mesni izvleček; rastlinski, tobačni izvleček 2. kratka vsebina, povzetek: prebrati izvleček iz predsednikovega poročila / navesti nekaj izvlečkov iz kritike / predavanje ni bilo objavljeno v celoti, ampak v izvlečkih 3. redko, navadno s prilastkom dokument z ustreznimi podatki, izpisanimi iz česa; izpisek: izvleček iz matične knjige ◊ muz. klavirski izvleček priredba instrumentalne ali vokalno-instrumentalne skladbe za klavir; tisk. barvni izvleček filmski posnetek ene barve iz določene barvne slike
  6.      izvòd  -óda m ( ọ̑) vsaka od več istovrstnih tiskanih stvari: od te knjige se je ohranil samo en izvod; prodati vse izvode / roman je izšel v tisoč izvodih; poročilo je treba oddati v treh izvodih ♦ biblio. dolžnostni ali obvezni izvod ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; zal. avtorski izvodi ki jih dobi avtor ob izidu svojega dela zastonj; recenzijski izvod ki ga založba da uredništvu ali posamezniku v oceno
  7.      izvóhati  -am tudi zvóhati -am dov. (ọ̑) 1. zaznati, odkriti z vohom: pes je izvohal zajca / izvohati sled 2. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem priti do česa: povsod sem ga iskal, nazadnje sem ga le izvohal; sovražnik je izvohal naše skrivališče; izvohati skrivnost / slabo bi bilo, če bi izvohali, da se družiš s tem človekom dognali, ugotovili izvóhati se tudi zvóhati se nizko postati prijatelj, sprijateljiti se: kmalu se je izvohal z vaškimi dečki
  8.      izvòr  -ôra m ( ó) s prilastkom 1. značilnost glede na prvotno pripadnost: raziskovati izvor ameriškega prebivalstva; biti najrazličnejšega narodnostnega izvora; navajati izvor besede / ta rastlina je po izvoru iz osrednje Afrike // v rodilniku značilnost glede na prvotne sestavine: biti organskega izvora; živilo rastlinskega ali živalskega izvora // značilnost glede na prednike zlasti s socialnega stališča: zamolčal je svoj izvor; je kmečkega izvora; ugotoviti izvor živali 2. značilnost glede na nastanek: ti običaji imajo svoj izvor v poganstvu / publ., z oslabljenim pomenom nekaj predmetov je po izvoru mlajših je mlajših 3. kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa; vir: otrok je izvor sreče / ugotoviti izvor bolezni // kar kaj daje: izdatni izvori toplotne energije
  9.      izvotljeváti  -újem nedov.) delati votlo: izvotljevati bučo; zaradi kapljanja vode se kamen izvotljuje; pren., knjiž. demokratična načela so se vsebinsko izvotljevala
  10.      izvrševáti  -újem nedov.) publ. delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolnjevati: izvrševati svoje dolžnosti; izvrševati povelja, ukaze / zakon se ni strogo izvrševal izvajal / imeti in izvrševati oblast ♦ jur. izvrševati smrtne kazni // delati, opravljati: svoje delo je izvrševal v zadovoljstvo vseh // z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvrševati čiščenje, nadzorstvo; izvrševati oprašitev opraševati; izvrševati popravila kotlov izvršujóč -a -e: vestno izvršujoč naloge
  11.      izvršítelj  -a m () kdor kaj izpolni, izvede: izvršitelj direktiv / za izvršitelja oporoke je imenoval svojega prijatelja // jur. kdor opravi izvršbo; izvršilni organ: davčni, sodni izvršitelj
  12.      izvršíteljica  -e ž () ženska oblika od izvršitelj: sestro je imenoval za izvršiteljico oporoke
  13.      izvrtína  -e ž (í) 1. luknja, ki nastane z vrtanjem: narediti, obdelati izvrtino; vtakniti razstrelivo v izvrtino; koničasta, stožčasta izvrtina; globina, premer izvrtine / žarg., avt. izvrtina valja premer 2. zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju: odstranjevanje izvrtine
  14.      izvŕžek  -žka m () 1. ed. slabi, nekvalitetni izdelki; izmeček: pri novem načinu proizvodnje je manj izvržka / izvržek lesa ∙ redko med izvržki so bili stari čevlji, razbita posoda odpadki 2. slabš. človek, ki ga kaka skupnost izloči: izvržek človeštva; izvržek iz družbe // nemoralen, pokvarjen človek: taki izvržki so pripravljeni ovajati
  15.      izvŕženje  tudi zvŕženje -a s () glagolnik od izvreči: izvrženje slabih izdelkov, starih strojev / kmetovalec ima škodo zaradi izvrženja pri kravi
  16.      izzívati  -am nedov. (í) 1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročati, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah: fantje so ga izzivali; izzivati k prepiru, pretepu, na prepir, pretep / vojaško izzivati z vojaškimi akcijami ustvarjati napetost v mednarodnih odnosih 2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavlja, nastaja: predavateljeve trditve so izzivale nasprotovanje / s takimi ukrepi so izzivali narodnostni razdor ∙ ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno 3. vzbujati pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: s svojo obleko je hotela izzivati / njena lepota je izzivala izziváje: fantu se je veliko posvečal, izzivaje s tem nevoščljivost drugih; nastopati izzivaje izzivajóč -a -e: nosila je izzivajoč klobuk; izzivajoč pogled; izzivajoče vedenje; prisl.: izzivajoče govoriti
  17.      izzváti  -zôvem dov., izzvál (á ó) 1. z ravnanjem, govorjenjem namenoma povzročiti, da kdo reagira drugače kot v normalnih okoliščinah: izzvali so ga, pa se je moral braniti / izzvati koga na boj / izzvati koga k debati, polemiki 2. biti neposredni vzrok, razlog, da se kaj pojavi, nastane: njegove izjave so izzvale jezo, odpor; odločitev vlade je izzvala demonstracije, proteste; udarec je izzval ostro bolečino / izzvati prepir, pretep // povzročiti, da se kaj pojavi, nastane: ljudje velikokrat sami izzovejo nesrečo / s svojim pripovedovanjem je želela izzvati sočustvovanje vzbuditijur. izzvati prstne odtise napraviti jih vidne izzván -a -o: smeh je bil izzvan; izzvana izjava ♦ med. izzvani splav splav, ki ga nosečnica želi in se opravi s človeškim posegom
  18.      izzvenévati  -am nedov. (ẹ́) 1. približevati se koncu zvenenja: zadnji akordi izzvenevajo / v daljavi izzveneva zvonjenje; pren., knjiž. ekspresionizem je počasi izzveneval 2. knjiž., s prislovnim določilom končevati se s čim: skladba izzveneva v mirnih zvokih / publ. diskusija izzveneva v zahtevo, da je treba izrečene sklepe čimprej realizirati // z oslabljenim pomenom izraža stanje, lastnost, kot nakazuje določilo: pesnikov klic javnosti je izzveneval brez odmeva; roman izzveneva avtobiografsko; njegove besede izzvenevajo kot grožnja
  19.      izžaréti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. prenehati žareti: žerjavica je izžarela 2. publ. oddati valove, delce: večina nevtronov izžari že v prvi sekundi / zaradi visokih temperatur izžari velik del sproščene energije v obliki toplote
  20.      izžarévati  -am nedov. (ẹ́) 1. oddajati toploto: ogrete skale izžarevajo / peč izžareva vročino // publ. oddajati valove, delce, sevati: radioaktivna snov izžareva / antena izžareva v tej smeri zelo malo moči 2. ekspr. kazati, izražati: njen nastop izžareva veselje do življenja // kazati se, širiti se: iz dela izžareva velika umetniška moč 3. med. širiti se z obolelega dela telesa na bližnje dele: pri žolčnem napadu izžareva bolečina pod levo lopatico izžarevajóč -a -e: toplino izžarevajoča knjižica; izžarevajoča svetloba
  21.      izžemáč  -a m (á) ekspr., redko izkoriščevalec: veleposestniški izžemači
  22.      izžemálec  -lca [c in lc] m () ekspr. izkoriščevalec: izkoriščani se upirajo izžemalcem; tuji izžemalci
  23.      izžemálski  -a -o [ls in s] prid. () ekspr. izkoriščevalski: izžemalska družba
  24.      izžrébati  -am dov. (ẹ̄) določiti z žrebom: v uredništvu so izžrebali dobitnike; izžrebati vrstni red tekmovalcev / izžrebati srečke izžréban -a -o: izžrebana srečka, številka
  25.        prisl. () pog. 1. izraža nejevoljo, nestrpnost; vendar: ja nehaj se že hvaliti; ja zakaj še nisi napravljena? ja daj si no dopovedati 2. izraža začudenje, presenečenje: ja fantek, ti se pa jokaš!

   3.211 3.236 3.261 3.286 3.311 3.336 3.361 3.386 3.411 3.436  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA