Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

val (3.311-3.335)


  1.      iztéznica  -e ž (ẹ̑) anat. iztegovalka: upogibnice in izteznice ♪
  2.      iztískati  -am nedov. (í) 1. s stiskanjem, pritiskanjem spravljati iz česa: iztiskati barvo, kremo iz tube; iztiskati gnoj iz rane / izpušni plini iztiskajo gorivo iz rezervoarja // s stiskanjem, pritiskanjem delati, da v čem ne bi bilo več določene tekočine, vsebine: iztiskati limono ∙ ekspr. počasi je iztiskal besede s težavo govoril, pripovedoval 2. ekspr. s silo, vztrajnostjo prihajati do česa: vedno je iztiskal denar iz podrejenih ♪
  3.      iztrébek  -bka m (ẹ̑) nav. mn. neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo: pregledati bolnikove iztrebke; gosti, redki iztrebki / človeški, mušji, živalski iztrebki ♪
  4.      iztrebíti  in iztrébiti -im, tudi iztrébiti -im tudi strebíti in strébiti -im, tudi strébiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́) 1. odstraniti odvečno iz česa: iztrebiti mlad gozd; iztrebiti travnik / iztrebiti jarek, žleb očistiti / iztrebiti ribe, srno odstraniti drobovje; iztrebiti solato otrebiti // izkrčiti: iztrebil je gozd in ga spremenil v polje / iztrebili so si laz in posadili krompir 2. povzročiti, napraviti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebiti plevel; iztrebiti škodljivce; to žival so z lovom skoraj docela iztrebili / ekspr. fašisti so hoteli iztrebiti cele narode / iztrebiti luteranstvo / iztrebiti predsodke iztrebíti se in iztrébiti se, tudi iztrébiti se tudi strebíti se in strébiti se, tudi strébiti se 1. izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo: bolnik se je iztrebil; normalno, redno se iztrebiti 2. nar. izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice; otrebiti se: krava se še ni iztrebila iztrébljen tudi strébljen -a -o: iztrebljen gozd; bivoli so tu iztrebljeni ♪
  5.      iztrébljati  -am nedov. (ẹ́) 1. odstranjevati odvečno iz česa: iztrebljati gozd; iztrebljati senožeti / iztrebljati solato trebiti 2. povzročati, delati, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: iztrebljati kite; iztrebljati plevel s škropljenjem / ekspr. kolonisti so iztrebljali domače prebivalstvo iztrébljati se izločati neprebavljene delce hrane skozi črevo: normalno, redno se iztrebljati; kunci se navadno iztrebljajo na določenem mestu ♪
  6.      iztrébljenje  -a s (ẹ́) glagolnik od iztrebiti: iztrebljenje gozda / iztrebljenje kitov / groziti narodu z iztrebljenjem / boj za iztrebljenje tuberkuloze / iztrebljenje črevesa ♪
  7.      iztrepávati  -am nedov. (ȃ) z zamahovanjem, stresanjem odstranjevati iz česa: iztrepavati prah iz jopice / čebele so pred žreli iztrepavale soparico iz panjev ♪
  8.      iztŕgati  -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 1. s trganjem spraviti iz česa: iztrgati list iz bloka // ekspr. ločiti, vzeti del teksta iz celote: iztrgati posamezne stavke iz razprave / iztrgati posamezne misli; iztrgati prizor iz zgodbe 2. s sunkovitim potegom spraviti iz prijema: iztrgal mu je knjigo, ki jo je držal; iztrgati puško iz rok; iztrgala je roko iz njegove / v osmrtnicah smrt nam je iztrgala ljubljenega sina; pren. iztrgati oblast iz rok buržoazije // s silo narediti, da kaj ni več na prvotnem mestu: granata je iztrgala vrata iz podbojev; pren., knjiž. vojna ga je iztrgala z rodne grude 3. ekspr., z dajalnikom povzročiti, narediti, da kaj ni več pod oblastjo, vplivom koga: iztrgati deželo sovražniku; iztrgati otroka slabi družbi / iztrgati obdelovalno zemljo morju 4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega položaja, stanja: iztrgati ljudstvo iz nevednosti; hvaležen mu je, ker ga je iztrgal iz revščine / mati ga je iztrgala očetovi jezi // v zvezi z iz proti njegovi volji spraviti koga iz kakega stanja sploh: iztrgati koga iz zamišljenosti / iztrgati iz igre, spanja 5. ekspr. z vztrajnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: iztrgati komu resnico, skrivnost / prisego mu je iztrgal z nasiljem ● vznes. smrt mu je iztrgala pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. srce mi iztrgajte iz prsi, pa tega ne bom storil izraža zelo odklonilno stališče; ekspr. to si moraš iztrgati iz spomina pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. srce bi si iztrgala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti iztŕgati se s sunkom spraviti se iz prijema: hotela se mu je iztrgati, a jo je trdno držal; konj se mu je iztrgal in zbežal; iztrgati se iz objema, rok; pren. dežela se je iztrgala iz klešč imperializma ● knjiž. jagnedi so se iztrgali iz noči postali vidni, se prikazali v obrisih; ekspr. krik se mu je iztrgal iz prsi nenadoma je zakričal; brezoseb., ekspr. pa naj bo, se mu je iztrgalo je rekel, spregovoril iztŕgan -a -o: iztrgan list; stavki so nasilno iztrgani iz konteksta; morju iztrgana zemlja; prisl.: iztrgano podane misli; prim. strgati ♪
  9.      iztúhtati  -am tudi stúhtati -am dov. (ú) pog. izmisliti si, domisliti se: iztuhtati načrt; dolgo je premišljeval, nazadnje pa je le iztuhtal, kako bo stvar uredil; kaj si spet iztuhtal ● pog. nikdar nisem mogel iztuhtati, kaj dela dognati, ugotoviti ♪
  10.      izumíranje  -a s (ȋ) glagolnik od izumirati: narod je obsojen na počasno izumiranje; izumiranje rastlinskih, živalskih vrst / izumiranje nekaterih poklicev ♪
  11.      izumírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. približevati se prenehanju obstajanja zaradi manjšanja števila predstavnikov: posamezni rodovi izumirajo; nekatere rastlinske in živalske vrste hitro izumirajo ∙ ekspr. v zadnjem času izumirajo cele vasi postajajo prazne, nenaseljene zaradi smrti, odhajanja prebivalcev // ekspr. približevati se prenehanju obstajanja sploh: nekateri poklici izumirajo 2. redko množično umirati: ljudje so izumirali za kugo izumirajóč -a -e: izumirajoče navade; izumirajoče živali ♪
  12.      izumréti  -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., izumŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) prenehati obstajati, ker ni več predstavnikov: ta plemiška rodbina je izumrla že v prejšnjem stoletju; nekatere rastlinske in živalske vrste so izumrle ∙ ekspr. nekatere gorske vasi so že izumrle so prazne, nenaseljene zaradi smrti, odhajanja prebivalcev // ekspr. prenehati obstajati sploh: nekateri običaji so že izumrli; ta poklic bo kmalu izumrl izumŕl -a -o: živi in izumrli jeziki; izumrli plazilci; izumrle rastline; hiša je kakor izumrla izumŕt -a -o star.: mesto je bilo kakor izumrto ♪
  13.      izumŕtje  -a s (ȓ) glagolnik od izumreti: izumrtje dinastije, rodu; izumrtje rastlinske, živalske vrste ♪
  14.      izúriti  -im dov. (ȗ ȗ) z vajo, ponavljanjem usposobiti koga za določeno delo: izuriti pilote; izuriti vojake v bojevanju / izuriti konja za jahanje / lovec je z leti tako izuril uho, da je razpoznal vsako žival izúrjen -a -o: izurjen borec, padalec; tura je primerna le za izurjene planince; konj je izurjen za jahanje; vojaki so dobro izurjeni v streljanju; izurjeno oko ♪
  15.      izúrjenost  -i ž (ȗ) lastnost, značilnost izurjenega človeka: izurjenost tekmovalcev, vojakov; izurjenost v streljanju / za vožnjo s kajakom je potrebna velika izurjenost ♪
  16.      izústiti  -im dov. (ȗ ȗ) ekspr. reči, povedati: izustiti besedo, ime, opazko / kako si upa kaj takega izustiti; komaj je to izustil, že so planili po njem; odločno izustiti ♪
  17.      izvážati  -am nedov. (ȃ) 1. prodajati blago v drugo državo: izvažati električno energijo, les, industrijske proizvode; izvažati v evropske države / ekspr. izvažati kvalificirano delovno silo; pren., ekspr. socializma ni mogoče izvažati ♦ ekon. izvažati kapital nalagati kapital v drugi državi v obliki posojil, investicij v gospodarska podjetja ali v obliki pomoči 2. z vožnjo spravljati iz česa: izvažati gnoj iz hleva ♪
  18.      izvédba  tudi izvêdba -e ž (ẹ̑; ȇ) 1. glagolnik od izvesti izvedem: izvedba načrta, poskusa; izvedba referenduma, volitev; klubu so zaupali izvedbo tekmovanja; razpis za izvedbo gradbenih del / izvedba smučarskega skoka / izvedba pravila iz konkretnih primerov // umetniška poustvaritev zlasti glasbenega dela: koncertna izvedba simfonije; kritiki so posebno pohvalili tehniko izvedbe / televizijska izvedba opere / popevka v izvedbi mlade pevke je dosegla na festivalu drugo mesto 2. s prilastkom značilnost izdelka, po kateri se loči od drugega izdelka istega tipa: horizontalna, navpična izvedba stroja; športna izvedba letala; avtomobil standardne izvedbe / šotor izdelujejo v dveh izvedbah; publ. kotel v litoželezni izvedbi litoželezen kotel ♪
  19.      izvédben  tudi izvêdben -a -o prid. (ẹ̑; ȇ) nanašajoč se na izvedbo: izboljšati izvedbeno kvaliteto; preseneča izvedbena zamisel / izvedbeni oddelek; izvedbena ekipa za glasbeno oddajo ♪
  20.      izvédenec  -nca m (ẹ̑) strokovnjak, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke: vprašati za mnenje izvedenca; kmetijski, pravni, zdravniški izvedenec; izvedenec psihiater; izvedenec za podvodni ribolov; izjava, poročilo izvedenca / publ. bil je velik izvedenec v svoji stroki poznavalec svoje stroke, strokovnjak ♦ jur. sodni izvedenec uradno določen strokovnjak, na mnenje katerega se sodnik v sodbi opre // ekspr. dober poznavalec česa: izvedenci imajo cviček iz Gadove peči za najboljši cviček / bil je velik izvedenec v ljubezenskih rečeh ♪
  21.      izvédenost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost izvedenega človeka: strokovna izvedenost; izvedenost v gospodarskih vprašanjih / občudovali so njegovo izvedenost izkušenost ♪
  22.      izvédeti  -vém in zvédeti zvém dov. (ẹ́) seznaniti se s čim, zlasti s poslušanjem, branjem: izvedeti novico, resnico; šel je med ljudi, da bi izvedel njihove misli; od sosedov je izvedel, kaj se je zgodilo doma; o vzrokih letalske nesreče je izvedel iz časopisa; pri znancih je izvedel za službo; za skrivališče ne sme nihče izvedeti / sčasoma se vse izve / treba je izvedeti, kdaj odpelje vlak / publ. izvedelo se je iz dobro obveščenih krogov izvédevši tudi izvedévši in zvédevši tudi zvedévši zastar.: izvedevši za njegovo goljufijo, so ga odpustili iz službe ♪
  23.      ízvenzêmeljski  tudi ízvenzémeljski -a -o [vǝn-mǝl in ven-mǝl] prid. (ȋ-ē; ȋ-ẹ̑) publ. ki ni na zemlji: zgodba poteka na izvenzemeljski opazovalnici / možnosti izvenzemeljskega življenja ♪
  24.      izvêsti  -vêdem dov., izvêdel in izvédel izvêdla, stil. izvèl izvêla (é) 1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvesti načrt, sklepe, zamisel / izvesti agrarno reformo; izvesti splošne volitve / publ.: četa je izvedla več akcij naredila, opravila; izvesti gradbena dela; izvesti poskus; izvesti turo v enem dnevu / publ. konferenco bodo izvedli v marcu konferenca bo // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvesti mobilizacijo prebivalstva; tovarna je izvedla pocenitev izdelkov je pocenila izdelke; izvesti skok 2. dokončati, dognati: misel je samo nakazal, ni je pa izvedel; klasifikacije ni izvedel popolnoma 3. umetniško poustvariti zlasti glasbeno delo: izvesti skladbo domačega avtorja / na radiu so izvedli eno najboljših sodobnih dram / publ. igralec je svojo vlogo dobro izvedel odigral 4. publ. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa; izpeljati: učenci so izvedli pravilo ob konkretnih primerih 5. star. odpeljati, odvesti: izvesti konja iz hleva / te preobrazbe so izvedle deželo iz vojne nevarnosti so jo rešile vojne nevarnosti izvedèn -êna -o: sklepi seje so izvedeni; analiza je izvedena na osnovi podatkov; na festivalu so bila izvedena domača in tuja dela ♦ jur. izvedena pravica pravica, pridobljena od pravnega prednika; lingv. izvedena beseda izpeljanka ♪
  25.      izvestítelj  -a m (ȋ) zastar. poročevalec, obveščevalec: tako mi piše moj izvestitelj ♪

   3.186 3.211 3.236 3.261 3.286 3.311 3.336 3.361 3.386 3.411  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA