Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

val (2.711-2.735)


  1.      gologlàv  tudi gologláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki ima golo glavo: gologlav starec / bil je bos in gologlav brez pokrivala ♪
  2.      golokóžen  -žna -o prid. (ọ̄ ọ̑) ki ima golo, neporaščeno kožo: golokožna žival ♪
  3.      goloróč  prisl. (ọ̑) nar. z golimi rokami: Da bi sadežev ne poškodovali z motikami, so rili goloroč po zemlji (Prežihov) ♪
  4.      góltati  -am [u̯t] nedov. (ọ́) 1. nav. ekspr. hitro, hlastno jesti ali piti: bil je zelo lačen, zato je kosilo kar goltal; golta žgance; nenasitno goltati // ekspr. požirati: kar cele kose mesa golta; grlo ga boli in le s težavo golta slino / plamen je goltal papirje / vsak dan golta tablete za živce uživa, jemlje ∙ ekspr. goltal jo je z očmi, s pogledi poželjivo jo je ogledoval 2. ekspr., redko zadrževati, premagovati: goltati gnev, jezo / goltati solze goltáje: goltaje se je zalival z vinom goltajóč -a -e: gledal je v goltajoči plamen ♪
  5.      gòn  gôna m (ȍ ó) knjiž. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju; nagon: animalni goni v človeku; spolni gon; gon po obstoju, po samoohranitvi / ljubezen je močen življenjski gon gibalo // želja, sla: sledil je svojemu gonu za slavo ♪
  6.      goníti  gónim nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok goni mlin in žago; goniti kolo, šivalni stroj / goniti kovaški meh / ekspr., z oslabljenim pomenom: celo dopoldne je gonil cepec mlatil; neutrudno je gonil vesla veslal / ekspr. veter je gonil oblake proti goram // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gonil konja; nepreh.: vso pot je gonil; goniti proti domu / zdaj pa ti nekaj časa goni, pa bom jaz plužil / ekspr. goniti sovražnika preganjati, zasledovati; beži, kot bi ga sršeni gonili; gonil ga je kot pes zajca 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: goniti konje; goniti živino na pašo / ekspr. zvezanega so gonili skozi vas / ekspr. ves dan ga je vodnik gonil po mestu 3. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: neprestano je gonil svoje delavce; z osorno besedo ga je gonil na delo; vsak večer so ga morali goniti spat; na polju so ga gonili kot psa / saj te ne gonimo v šolo, če nočeš // poditi stran, odganjati: ostani, saj te nihče ne goni; brez usmiljenja so jo gonili iz hiše, od hiše 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: venomer goni, da pojde sam po svetu / zmeraj goni (eno in) isto ● ekspr. samo to politiko goni se veliko, preveč ukvarja z njo; ekspr. še vedno goni svojo, svoje vztraja pri tem, kar je rekel; ekspr. vsako stvar je gonil do konca ni odnehal, popustil, dokler ni bila urejena, rešena; ekspr. goniti vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist ◊ lov. pes goni zasleduje bežečo divjad; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak goníti se 1. kazati nagnjenje za parjenje: krava, svinja se goni 2. slabš. poditi se, divjati: otroci so se ves dan gonili po dvorišču / veter se je gonil preko pokrajine gonèč -éča -e: goneč konja, je prepeval ♪
  7.      gonobílka  -e [u̯k] ž (ȋ) star. uničevalka: smrt gonobilka ♪
  8.      goràt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima veliko gor: gorat svet; gorata dežela / ekspr. gorati morski valovi ♪
  9.      gorčíčar  -ja m (ȋ) izdelovalec gorčice ♪
  10.      gorênje  -a s (é) glagolnik od goreti: pospeševati gorenje; otroci so občudovali gorenje kresa; proces gorenja / od gorenja že ukrivljena sveča ♦ kem. spajanje snovi s prostim kisikom, pri čemer se notranja energija spreminja v toploto in svetlobo ♪
  11.      gorénjec  -jca m (ẹ́) 1. prebivalec zgornjega, gornjega konca vasi: gorenjci in dolenjci so se večkrat sprli zaradi vode 2. pog. vlak, ki vozi na Gorenjsko: pripeljal se je z gorenjcem 3. pog. gorenjski nagelj: sadike gorenjcev ♪
  12.      goréti  -ím nedov., gôrel (ẹ́ í) 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več // ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem // kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih // v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport ● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv ◊ etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu gorèč -éča -e: goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor; goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak; prim. goreč ♪
  13.      goríca  -e ž (í) 1. nav. mn., nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): njihove gorice so ležale nizko v klancu; obdelovati, prodati gorice; štajerske gorice // gričevnata pokrajina, navadno z vinogradi: živeli so v goricah / vinske gorice / Slovenske gorice 2. star. hrib, grič: zelena brda in gorice; povzpel se je na vrh gorice 3. nar. ograjen prostor okrog kmečke hiše in gospodarskih poslopij: pozimi stari Munk ni pogosto zapuščal svojega bivališča, Munkove bajte na gorici Munkove domačije (Prežihov) ♪
  14.      gorjáčar  -ja m (ȃ) 1. ekspr. surov, grob, nasilen človek: pri tem gorjačarju ni zalegla nobena lepa beseda; pren. kritiki gorjačarji 2. star. kdor ima gorjačo, ki jo rabi kot orožje: na zapuščenih cestah so tolovaji in gorjačarji ustavljali in strahovali ljudi ♪
  15.      gorkóta  tudi gorkôta -e ž (ọ̑; ó) zmerno visoka temperatura; toplota: prijetna gorkota jih je uspavala; pomladanska gorkota; gorkota telesa / sončna gorkota / zrasel je brez gorkote družinskega okolja topline, domačnosti ♪
  16.      górnji  -a -e prid. (ọ̑) 1. ki leži, je višje; zgornji: potok je gnal gornji in dolnji mlin; gornji prostori; gornja čeljust / stanoval je na gornjem koncu vasi / Gornji Grad / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše / gornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje ∙ ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj ♦ geogr. gornji tok reke začetni del reke blizu izvira // redko povrhnji, vrhnji: gornje pleteno oblačilo / gornje usnje usnje za vrhnje dele obutve 2. ki je v dotakratnem besedilu že napisan; prej naveden, omenjen: iz gornjega pregleda je razvidno dosedanje stanje; to potrjujejo gornje ugotovitve; pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem ♪
  17.      goróvje  -a s (ọ̑) v zaključeno celoto povezane gore: ravnino obdaja visoko gorovje; proti severu se razprostira gorovje Kamniških planin; lahko prehodno gozdnato gorovje // gore, hribi: sneg je pokrival gorovje, nižine pa so bile kopne ◊ geogr. grudasto gorovje; nagubano gorovje gorovje, katerega oblika in višina sta odvisna od gubanja ♪
  18.      gôrski  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na goro: gorski greben; gorski vrhovi; gorska skupina; strma gorska pobočja / gorski zrak; gorska cesta; gorske rastline, živali / gorski svet; gorska pokrajina / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave ◊ bot. gorski brest; gorska sretena gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum montanum; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu; med. gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; zgod. gorski gospod v fevdalizmu zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu; gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki ♪
  19.      gós  -í ž (ọ̑) 1. velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in dolgim vratom: gos čofota, gaga; gojiti, pitati gosi; speči mastno gos / divje gosi letijo v klinu ♦ zool. lisasta gos divja gos s temnimi lisami po trebuhu, Anser albifrons; njivska gos divja gos z rumeno progo na črnem kljunu, Anser fabalis 2. slabš. neumna, navadno tudi domišljava ženska: ona je navadna gos; ta gos mi ne bo ukazovala; neumna, zaljubljena gos ♪
  20.      gosénica  -e ž (ẹ̑) 1. drobna žival mehkega valjastega telesa, navadno poraslega z dlačicami: gosenica leze, se zabubi; gosenice žrejo listje; obirati gosenice z zelja; zelene gosenice 2. nizko škodljiv, ničvreden človek: on je zajedavska gosenica 3. nav. mn., teh. brezkončna jeklena veriga iz plošč, ki se premika okrog vrste koles pri terenskih vozilih, gradbenih strojih: po cesti so ropotale gosenice; tankovske gosenice; sledovi traktorskih gosenic; škripanje gosenic ◊ vet. bolezen med parklji pri govedu in ovcah; zool. ličinka metulja ♪
  21.      goslár  tudi góslar -ja m (á; ọ̑) star. 1. izdelovalec violin: bil je mizar, zdaj pa je že več let goslar 2. violinist: v sobi so se vadili goslarji // guslar: goslarji in narodni pevci so razglašali čast njegovega imena ♪
  22.      gospôda  -e ž (ó) 1. v razredni družbi pripadniki plemiškega ali meščanskega sloja: gospoda je bila skoraj vsa potujčena; služil je pri gospodi; grajska gospoda; prišlo je tudi mnogo gospode iz mesta / star., s povedkom v množini moškega spola: gospoda so se znali izvrstno kratkočasiti; gospoda so zelo zahtevni ♦ zgod. zemljiška gospoda do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastniki zemlje s podložniki 2. ekspr. ljudje, ki udobno živijo in jim ni treba (fizično) delati: tej sosedovi gospodi je pa res dobro / imajo se za gospodo / slabš. jara gospoda prebivalci manjših krajev, ki se dokopljejo do blagostanja in v navadah, vedenju posnemajo meščane / star., v vljudnostnem nagovoru slavna gospoda ♪
  23.      gospodárski  -a -o prid. (á) 1. nanašajoč se na gospodarstvo: a) močen gospodarski center; gospodarski napredek; težaven gospodarski položaj; gospodarski pomen turizma; gospodarski razvoj države; gospodarski stiki; gospodarska velesila / gospodarski polom; dvig gospodarske aktivnosti; gospodarska blokada; nastopila je gospodarska kriza; gospodarske težave; gospodarska zaostalost / gospodarsko in kulturno sodelovanje / gospodarska dejavnost; gospodarska statistika b) gospodarski načrt, ukrep; gospodarski strokovnjak; gospodarska oblast / gospodarska politika, reforma, ureditev / gospodarski ciklus ciklus, ki obsega gospodarski razvoj in nazadovanje ♦ ekon. gospodarski potencial zmogljivost gospodarstva glede na razpoložljivi kapital, delovno silo in tehnično znanje; gospodarski sistem sistem, po katerem so gospodarske enote povezane v narodno gospodarstvo kot celoto; gospodarska avtarkija; gospodarska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu; gospodarska organizacija samoupravna enota v gospodarstvu; gospodarska zbornica javnoupravni organ, ki zastopa interese gospodarskih dejavnosti; gospodarsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh c) stanovanjska hiša z gospodarskimi poslopji 2. redko gospodaren, varčen: zelo skrben je in gospodarski gospodársko prisl.: gospodarsko močni kraji; gospodarsko razvita dežela; gospodarsko neaktivno prebivalstvo ♪
  24.      gospodárskopolítičen  -čna -o prid. (á-í) nanašajoč se na gospodarsko politiko: tako odločitev so narekovali gospodarskopolitični oziri; gospodarskopolitični ukrepi ♪
  25.      gospodárstven  -a -o prid. (ȃ) star. 1. gospodarski: napredovali so tudi na gospodarstvenem področju 2. gospodaren: gospodarstven človek ♪

   2.586 2.611 2.636 2.661 2.686 2.711 2.736 2.761 2.786 2.811  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA