Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

val (2.336-2.360)


  1.      drugováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. biti s kom, da ni sam: večkrat mu je drugoval na straži; drugovati komu v bridkosti; v samoti mu je drugoval njegov zvesti pes / gostu sta drugovali domači dekleti; pren. bila je sama, le misel nanj ji je drugovala // redko biti v tovariških, prijateljskih odnosih: od tistega časa sta neprenehoma drugovala 2. redko biti za druga ali družico: ona je bila nevesta, sestra pa je drugovala / drugoval mu je pri novi maši ♪
  2.      drugovérski  -a -o prid. (ẹ̑) ki je druge vere, veroizpovedi: drugoverski prebivalci ♪
  3.      druíd  -a m (ȋ) pri Keltih pripadnik duhovniške kaste: druidi so žrtvovali bogovom bogate žrtve ♪
  4.      drúštvenik  -a m (ȗ) zastar. član: bil je zelo agilen društvenik; nesoglasja med odborom in društveniki / imenovali so ga za častnega društvenika ♪
  5.      društvováti  -újem nedov. (á ȗ) star. biti, delovati v društvih: v mladih letih je veliko društvoval ♪
  6.      družábnica  -e ž (ȃ) 1. ženska, ki je s kom, da ni sam: stara gospa bi potrebovala družabnico // ženska, ki je s kom, zlasti zaradi zabave: v njej je imel prijetno družabnico; družabnice si izbira med najboljšimi plesalkami / grlica ji je postala ljuba družabnica 2. ženska, ki sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom: s podjetno družabnico sta odprli modni salon 3. rel. članica Marijine družbe; družbenica: Po opravilu je Ančka med zadnjimi družabnicami zapustila cerkev (F. Finžgar) ♪
  7.      drúžba  -e ž (ȗ) 1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov: človeška družba; sodobna jugoslovanska družba; gospodarstvo, življenje družbe; družina je osnovna celica družbe; najvplivnejša plast družbe; dialektično pojmovanje družbe; problemi današnje družbe; razvoj, ureditev družbe; odnos do družbe; nauk o družbi / ekonomizirana družba ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča / družba je prevzela v svoje roke vsa proizvajalna sredstva 2. s prilastkom na določen gospodarski in politični način organizirana skupnost ljudi: kapitalistična, socialistična družba; razredna družba; graditev nove, brezrazredne družbe / patriarhalna, rodovno-plemenska družba // ljudje v taki skupnosti: takratna fevdalna družba ga je prezirala 3. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: družba je posedla okoli mize; vsa družba se je imenitno zabavala; uvesti koga v družbo; glasna, vesela družba; izbrana, kavarniška, pivska, zaključena družba; v to gostilno redno zahaja družba profesorjev / vedenje v družbi / bil je vodja rokovnjaške družbe // prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: izogibaj se njegove družbe; sam zase se drži, ne mara družbe, za družbo; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; biti v družbi s kom; ni čutil potrebe po človeški družbi; prijetno se počuti v ženski družbi / povsod se je pojavljala v družbi svoje prijateljice 4. navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji: filmska, letalska, petrolejska, trgovska družba; nacionalizacija bank in zavarovalnih družb / delniška družba družba, ki je pridobila glavnico s prodajo delnic; komanditna družba trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža ● dela mu družbo je z njim, da ni sam; Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine; Prešernova družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, namenjene širokemu krogu bralcev; preg. po slabi družbi rada glava boli ◊ rel. Marijina družba cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli ♪
  8.      drúžban  -a m (ȗ) nar. vzhodno ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe; drug: izbrati si družbana ♪
  9.      drúžbenomorálen  -lna -o prid. (ȗ-ȃ) nanašajoč se na družbeno moralo: družbenomoralne kvalitete učitelja / bil je najizrazitejši družbenomoralni kritik svoje dobe ♪
  10.      družbováti  -újem nedov. (á ȗ) star. delati družbo: tiste čase je veliko družbovala bolnemu dekletu; vsi so mu radi družbovali ♪
  11.      drúžen  -žna -o prid. (ú ū) 1. knjiž. pri katerem je udeleženo več ljudi; skupen: hodili smo na družne sprehode; pren. ustvarjena sta za družno pot // nav. dv. in mn. združen, složen: družna v težavah in veselju 2. star. ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družno bitje // ki je rad skupaj z drugimi: med najbolj družne živali spadajo mravlje in čebele / ljudje so tam zelo družni ◊ zool. družni tkalec ščinkavcu podobna tropska ptica pevka, ki gnezdi v skupini, Philetairus socius drúžno prisl.: družno sva korakala po prašni cesti; družno se bomo lotili dela; čreda se družno pase ob gozdu ♪
  12.      družína  -e ž (í) 1. zakonski par z otroki ali brez njih: ta družina stanuje v našem bloku; vsa družina je bila zbrana okrog mize; kmečka družina; biti iz dobre, poštene, premožne družine; šestčlanska družina; člani družine; publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine; sosedje so si bili kakor ena družina živeli so v slogi, prijateljstvu // eden od zakoncev in otroci: imeti družino; preživljati, zanemarjati družino; ustvaril si je družino; pozdravlja vas Metka z družino; pren. koklja s svojo drobno družino 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: jetika je v družini; glasbena nadarjenost je v njihovi družini že tradicionalna; imena starih družin; zadnji potomec nekdaj znane družine / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v družini; pren. besedna družina; družina delovnih ljudi vsega sveta; družina zvezd 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, ki jih druži organizirano skupno delo: igralska, lovska, ribiška, strelska družina / dramska družina ansambel, igralci 4. raba peša služabniki, služinčad: gospodar je nadzoroval družino na polju / star., s povedkom v množini moškega spola Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto (J. Trdina) 5. zastar. druščina, družba: človeka slaba družina popači; imel je prijetno družino 6. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda: družina psov; rastlina iz družine zlatičnic ◊ čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; lingv. družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; rel. sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef; soc. nepopolna družina v kateri manjka eden od staršev; načrtovanje družine; tisk. črkovna družina vse črkovne garniture istega tovarniškega imena; zgod. družina oboroženo spremstvo plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi ♪
  13.      družínik  -a m (ȋ) v Sovjetski zvezi član prostovoljne civilne organizacije, ki skrbi za javni red, varnost ljudi: sodišče pri štabu družinikov je kaznovalo kršilce javnega reda ◊ zgod. pripadnik oboroženega spremstva plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi ♪
  14.      družíti  in drúžiti -im, tudi drúžiti -im nedov. (ȋ ú ū; ū ȗ) 1. notranje, čustveno povezovati: skupni napori jih trdno družijo; druži jih iskreno prijateljstvo // povzročati, da si je kaj kakorkoli podobno, sorodno: vse te obraze družijo neke skupne poteze 2. redko sestavljati, združevati: sestavine otrokove prehrane družimo po zdravnikovem navodilu / oba vidika se organsko družita v eno; cesarska krona je družila mnoge samostojne pokrajine povezovala v celoto 3. knjiž. imeti, vsebovati obenem; združevati: kritika mora družiti pravičnost in ostrino; to dekle druži dobroto z izobraženostjo; v njegovem značaju se je družila nežnost z resnobo družíti se in drúžiti se, tudi drúžiti se 1. biti rad in večkrat skupaj s kom: zanima ga, kam hodiš in s kom se družiš; branila mu je družiti se s komerkoli / naši sosedje se ne družijo radi niso družabni ∙ preg. enako se z enakim druži ljudje podobnih ali enakih lastnosti, nazorov so radi skupaj, se dobro razumejo 2. redko ujemati se, skladati se: ti dve barvi se lepo družita ♪
  15.      dŕva  dŕv in drvà dŕv s mn., mest. dŕvih in drvéh, or. drvmí in dŕvi (ŕ r̄; ȁ ŕ) razžagan in navadno naklan les za kurjavo: cepiti, klati, sekati, žagati, zlagati drva; kuriti z drvmi; suha drva; trda drva iz trdega lesa; skladovnica drv / bukova, smrekova drva; peč na drva; pog. kupiti meter drv kubični, prostorninski meter; napravljati drva razžagovati, klati debla, veje v gozdu ● tako je potrpežljiv, da bi lahko drva na njem sekal da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim // les za kurjavo sploh: drva so dobivali v državnem gozdu; hoditi v gozd po drva ♪
  16.      drvíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. star. poditi, goniti: drviti tatove / pazi, da ne boš konja preveč drvil; pren. neusmiljena usoda ga drvi po svetu 2. zelo hitro se premikati; drveti: vlak drvi proti postaji; drviti za vozom; zasledovalci so se drvili za njim ♪
  17.      drvolázec  -zca m (ȃ) zool., v zvezi gozdni drvolazec afriška gozdna žival zajčje velikosti, Dendrohyrax dorsalis ♪
  18.      dŕzen  -zna -o prid., dŕznejši (ŕ r̄) 1. ki si upa storiti kaj kljub nevarnosti: drzen akrobat; v globino so se spustili samo najbolj drzni fantje; volkovi so postajali vse bolj drzni / drzen skok; to je bila izredno drzna vožnja // ki izraža neustrašenost, pogum: drzna hoja; drzne oči 2. ki si v odnosu do ljudi preveč upa; predrzen: fant je bil zelo drzen v besedah / dobival je drzne, skoraj nesramne dopise / zastar., kot vljudnostna fraza oprostite, da sem tako drzen, s kom imam čast (govoriti)? 3. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: most se pne v drznem loku; delati drzne sklepe; drzna metafora, misel; uspeh je presegel še tako drzna pričakovanja / dame v drznih dekoltejih dŕzno prisl.: drzno gledati; drzno izveden napad; klobuček nosi drzno postrani; preveč drzno so se obnašali dŕzni -a -o sam.: drznemu je vse mogoče ♪
  19.      držáva  -e ž (ȃ) 1. organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast: država je ohranila samostojnost; predstavljati, ustanoviti, voditi državo; publ. obravnavali so vprašanja, ki zanimajo obe državi; agrarna, industrijska država; kontinentalna, pomorska država; kapitalistična, socialistična država; latinskoameriške države; nevtralna država; pripadnik, šef države; zveza držav; veda o državi; koeksistenca med državami z različnimi družbenimi ureditvami / knjiž. aliirane države; federativna, zvezna država; neuvrščene ali nevezane države ki niso vključene v politične ali vojaške bloke; pren. država mravelj // ozemlje, ki pripada tej skupnosti: prepotoval je že skoraj vse evropske države; vest se je hitro razširila po vsej državi; majhna, velika država 2. politična sila, ki predstavlja, vodi, upravlja to skupnost: vloga države v življenju družbe; ločitev cerkve od države; absolutistična, demokratična država / Osvobodilna fronta je postala država v državi // pog. državni aparat: država je razpisala splošno ljudsko posojilo; država ga štipendira ◊ polit. država politična organizacija, ki zahteva in uveljavlja monopol zakonitega družbenega prisiljevanja na določenem ozemlju; odmiranje države proces, v katerem država izgublja značilnosti politične sile nad družbo; zgod. mestna država država v starem in srednjem veku, katere jedro je eno samo mesto ♪
  20.      dubléta  -e ž (ẹ̑) vsaka od dveh ali več enakih stvari, dvojnica: knjižnica si je močno opomogla z izmenjavo dublet; zamenjava dublet med filatelisti // lingv. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dubleta / pri izbiri med knjižnim in pogovornim izrazom se je odločil za pogovorno dubleto sinonim ◊ lov. napraviti dubleto izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival ♪
  21.      duelánt  -a m (ā á) knjiž. dvobojevalec: bil je razvpit duelant ♪
  22.      duénja  in duéña -e [-nja] ž (ẹ̑) v španskem okolju spremljevalka, družabnica mladega dekleta ali žene: odpotovala je v spremstvu svoje duenje ♪
  23.      dúh  -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha ● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba ♪
  24.      dúh  -a in -á m (ȗ) 1. značilnost, ki se zaznava z vohom: v prostorih je bil neprijeten duh; navzeti se duha po dimu; jed ima zoprn duh; hlevski duh; mrtvaški duh po mrliču, svečah in rožah; duh svežega sena; opojni duh vrtnic / ekspr. iz kuhinje so se širili vabljivi duhovi ∙ izginili so brez dúha in sluha neznano kam, brez sledu // neprijeten vonj: mleko ima duh / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti 2. zastar. zmožnost zaznavati vonj; voh: nekatere živali nimajo duha ♪
  25.      duhovít  -a -o prid., duhovítejši (ȋ) 1. ki je sposoben biti domiseln in šaljiv obenem: fant je nenavadno duhovit; zelo rad ima duhovito druščino; veljala je za sila duhovito žensko / njegove rjave oči imajo duhovit izraz / duhovita primera, šala 2. izvirno izpeljan, rešen: duhovita iznajdba; duhovita šahovska poteza; ta teorija je sicer zelo duhovita, toda nedokazljiva; gledalce je najbolj navdušil srednji napadalec s svojim duhovitim preigravanjem duhovíto prisl.: znal je zelo duhovito govoriti; pisatelj je duhovito opisoval napake svoje dobe; sam.: prosili so ga, naj jim pove kakšno duhovito šalo, domislico ♪

   2.211 2.236 2.261 2.286 2.311 2.336 2.361 2.386 2.411 2.436  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA