Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vabilec (5)

1.      vabílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) kdor vabi: vabilec na gostijo / vabilec kupcev ♪
2.      vábec  -bca m (ȃ) 1. lov. ujeta žival, navadno ptica, s katero se privablja druge živali; vabnik: loviti z vabci 2. redko vabilec: vabci na gostijo ♪
3.      vábič  -a m (ȃ) nar. vabilec: vabič kupcev ♪
4.      vabítelj  -a m (ȋ) knjiž. vabilec: vabitelj in gostje ♪
5.      vábnik  -a m (ȃ) 1. lov. ujeta žival, navadno ptica, s katero se privabljajo druge živali: vabnik v kletki se je začel oglašati; loviti z vabniki // kletka s tako živaljo: obesiti vabnik na drevo 2. knjiž. vabilec: vabnik je zavajal ljudi v igralnice / bil je eden največjih vabnikov v Alpe ♪