Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v. (851-875)


  1.      cvenkljáti  -ám nedov. (á ȃ) cvenketati: po žepih so mu cvenkljali novci / cvenkljati z drobižem ♪
  2.      cvénkniti  -em in cvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati kratek, zveneč, kovinski glas: zadel je z železom ob kamen, da je cvenknilo / kovanec je cvenknil na krožnik s cvenkom padel // preh., ekspr. slišno, naglo udariti: cvenknil ga je po ustih ♪
  3.      cvèsti  tudi cvestì cvetèm, in cvêsti cvêtem [cvǝ- in cve-] nedov., stil. cvèl cvelà in cvêla in cvetèl cvetlà in cvêtel cvêtla (ǝ̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas 1. imeti cvet, cvete: vrtnica cvete; češnja cvete; jablane letos pozno cvetejo / ekspr. vrt cvete; spomladi vse cvete 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: dekle cvete; otroci kar cvetejo 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: kupčija, podjetje, trgovina cvete // obstajati v veliki meri: v tem kraju cvete hinavščina / naj ti cvete sreča 4. ekspr. trgati se, cefrati se: suknjič cvete na rokavih ● redko nohti cvetejo imajo bele pege; ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. njemu pa res rožice cvetejo se mu zelo dobro godi; zaklad cvete po ljudskem verovanju plamen kaže, kje je cvetóč -a -e: rože, cvetoče na oknu; ženska cvetočega obraza; cvetoč travnik; cvetoča obrt; cvetoča mesta; vrnil se je cvetoč od zdravja; prim. cveteti ♪
  4.      cvetéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. imeti cvet, cvete: češnje na bregu že cvetijo; vrtnice so rdeče cvetele; pozno cveteti 2. ekspr. imeti, kazati zdrav, lep videz: fant je kar cvetel 3. ekspr. gospodarsko dobro uspevati: mesto je cvetelo; trgovina je cvetela // obstajati v veliki meri: književnost je cvetela / ljubezen je začela cveteti med njima 4. ekspr. trgati se, cefrati se: rokavi so pričeli cveteti ● ekspr. pri njem ji ne bodo rožice cvetele se ji ne bo zelo dobro godilo; ekspr. bil je v zadregi in uhlji so mu začeli cveteti postajali so temno rdeči cvetèč -éča -e: cveteč obraz; cveteč vrt; cveteča deklica; prim. cvesti ♪
  5.      cvétnica  -e ž (ẹ̑) nav. mn., bot. rastlina, ki razvije cvete in semena: praprotnice in cvetnice ♪
  6.      cvičáti  -ím nedov. (á í) 1. oglašati se z visokim, tožečim glasom: ptice cvičijo 2. dajati cvičanju podobne glasove: sneg je škripal in cvičal pod nogami ♪
  7.      cvíkati  -am nedov. (ȋ) nekdaj igrati cvik: ovadili so ga, da je cvikal ♪
  8.      cvíker  tudi cvíkar -ja m (í) nav. mn., pog. naočniki, ki se pritrdijo na nos; ščipalnik: natakniti si, nositi cvikerje ♪
  9.      cvíliti  -im nedov., cvilíla tudi cvílila (í) 1. oglašati se z zelo visokim glasom: pes, prašič cvili / ženske so preplašeno vreščale in cvilile // dajati cviljenju podobne glasove: zmrzli sneg cvili pod nogami; vlažna drva cvilijo v peči / kolo cvili; vrata, zavore cvilijo 2. slabš. (polglasno) jokati: otrok je bolan, pa vso noč cvili; nehaj že cviliti! ● ekspr. tepli smo se s fašisti, da je vse cvililo zelo, srdito bojevali cvilèč -éča -e: pes je cvileč zbežal; govoriti s cvilečim glasom; cvileč sopran; prisl.: ženske so se cvileče hihitale ♪
  10.      cvírnati  -am nedov. (ȋ) pog., ekspr. teči, bežati: cvirnal sem čez vrtove in njive; to smo jo cvirnali! ♪
  11.      cvokotáti  -ám nedov. (á ȃ) dajati nizke, zamolkle glasove: noge cvokotajo v mokrih čevljih ♪
  12.      cvrčáti  -ím nedov. (á í) 1. oglašati se z ostrimi, odsekanimi glasovi: črički, kobilice, lastovke cvrčijo // dajati cvrčanju podobne glasove: mast cvrči v ponvi; sveča dogoreva in cvrči 2. ekspr. živahno in brezskrbno govoriti; čebljati: dekletce kar naprej cvrči cvrčèč -éča -e: kaplje cvrčeč padajo v ogenj; cvrčeča pečenka ♪
  13.      cvŕček 2 -čka m (ȓ) 1. lov. užitna drobovina divjačine: vzeti ves cvrček iz prsne votline 2. nar. zahodno jed, zlasti iz stepenih jajc, ocvrta na maščobi; cvrtje: napravila ti bom cvrček s slanino ♪
  14.      cvrčíkati  -am nedov. (ȋ) redko oglašati se z ostrimi, odsekanimi glasovi; cvrčati: Okrog odprtih oken so pa švigale in cvrčikale lastovice (J. Jalen) ♪
  15.      cvréti  cvrèm nedov., cvŕl (ẹ́ ȅ) 1. pripravljati jed v vroči maščobi: cvreti jajca, krofe, piščanca; cvreti na olju // topiti maščobo: cvreti mast, slanino 2. ekspr., v zvezi z jo teči, bežati: cvrli so jo po cesti z veliko naglico cvréti se ekspr. biti, zadrževati se na soncu, v vročini: ves dan so se cvrli na pesku ♪
  16.      cvŕkati  -am nedov. (r̄ ȓ) 1. dajati ostre, pokljajoče glasove: čevlji cvrkajo; naložila je, da je koš kar cvrkal; sneg cvrka pod nogami 2. redko oglašati se z ostrimi, odsekanimi glasovi; cvrčati: cvrček je cvrkal cvrkajóč -a -e: previdno stopati po cvrkajočem podu ♪
  17.      cvrketáti  -ám nedov. (á ȃ) cvrčati: lastovke glasno cvrketajo / sveča dogoreva in cvrketa // cvrkati: škornji so cvrketali po tlaku ♪
  18.      cvŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. dati oster, pokljajoč glas: pod je cvrknil pod nogami 2. oglasiti se z ostrim, odsekanim glasom: le tu in tam je cvrknila kakšna ptica 3. ekspr. rahlo udariti: cvrkniti koga po nosu ♪
  19.      cvrkotáti  -ám nedov. (á ȃ) cvrkutati: sinice cvrkotajo / pod stropom je cvrkotala brleča svetilka / okoli nje so cvrkotale krogle ♪
  20.      cvrkútati  -am nedov. (ū) 1. oglašati se z ostrimi, odsekanimi glasovi: kobilice, murni, ptiči cvrkutajo // dajati cvrkutanju podobne glasove: plamenček petrolejke cvrkuta; lesene stopnice so cvrkutale pod vsako stopinjo / ekspr. streli nepretrgoma cvrkutajo 2. ekspr. živahno in brezskrbno govoriti; čebljati: ta otrok venomer cvrkuta cvrkutáje: vrata so se cvrkutaje odprla; okrog hiš in hlevov so cvrkutaje švigale lastovice cvrkutajóč -a -e: stopati poleg cvrkutajočega voza ♪
  21.      cvrkútniti  -em dov. (ú ȗ) 1. oglasiti se z ostrim, odsekanim glasom: v grmičju je nenadoma cvrkutnil ptič 2. dati cvrkutanju podoben glas: vrata so v tečajih glasno cvrkutnila; sedel je z vso težo na klop, da je cvrkutnila ♪
  22.      cvrléti  -ím nedov. (ẹ́ í) redko cvrčati: sinica cvrli / v peči je cvrlel ogorek ♪
  23.      cvrlíkati  -am nedov. (ȋ) oglašati se z ostrimi, odsekanimi glasovi; cvrčati: črički, kobilice, lastovke cvrlikajo ♪
  24.      č  [čé in čǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, č čéja tudi č-ja (ẹ̄; ǝ̏) četrta črka slovenske abecede: strešica na velikem Č je zabrisana // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: beseda se končuje na č ◊ lingv. deležnik na -č č neskl. pril. četrti po vrsti: odločba pod točko č ♪
  25.      čáčka  -e ž (ȃ) nav. mn. 1. črta, narejena brez pravega namena: otrok dela čačke po papirju; potegniti čačko 2. slabš. nerazločno napisana črka: težko berem njegove čačke; čačke in čičke / podpisal se je z veliko čačko // podpis, ime: turisti mažejo zid s svojimi čačkami 3. knjiž., ekspr., v zvezi čička (in) čačka drobnarija, malenkost: prepirajo se za svoje čičke in čačke ♪

   726 751 776 801 826 851 876 901 926 951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA