Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v. (7.751-7.775)


  1.      odmigávati  -am nedov. (ȃ) z gibi roke, prsta izražati nesoglasje, zanikanje: odmigaval jima je, ko sta mu hotela plačati / odmigavati s kazalcem / z očmi je odmigavala, naj molči ♪
  2.      odmígniti  -em dov. (í ȋ) 1. z gibom roke, prsta izraziti nesoglasje, zanikanje: za odgovor ji je odmignil / odmigniti z ramo 2. z gibom roke, prsta odzdraviti: odmignil je stražarju, ki ga je pozdravil ♪
  3.      odmíkati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. spravljati z določenega mesta, položaja: odmikala je predmete in brisala prah; odmikali so veje, da so lahko hodili / počasi, z obema rokama je odmikal pokrov; odmikati zapah / plug je odmikal sneg odstranjeval // spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: zaradi vlage odmikati pohištvo od sten; odmikati in primikati predmet k brusu; otrok se je boječe odmikal / ladja se odmika od obale oddaljuje / škripanje čevljev se je odmikalo postajalo bolj oddaljeno; pren. odmikati se od cilja 2. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: odmikati obraz, roko odmíkati se navadno v zvezi z od postajati drugačen po lastnostih, značilnostih: nova umetnostna smer se je začela odmikati od realizma / njegove zgodbe se odmikajo od resničnega življenja // prenehavati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmikati se od norm, stališč ● redko tu se besedi pomensko odmikata razlikujeta; ekspr. sneg se je vsak dan odmikal segal manj nizko v dolino; ekspr. odmikati se od vsakdanjega življenja prenehavati se zanimati zanj odmikajóč -a -e: odmikajoče se vozilo ♪
  4.      odmírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. biti v stanju postopnega prenehavanja življenjskih procesov v delu organizma: celice odmirajo; roke mu drevenijo in odmirajo; na tem mestu je tkivo začelo odmirati / ekspr. v jeseni narava odmira 2. ekspr. približevati se prenehanju obstajanja: nekatere bolezni odmirajo / nekatere besede odmirajo izginjajo iz rabe; počuti se vedno bolj osamljenega, ker njegova generacija odmira že dosti njenih predstavnikov je umrlo ◊ polit. država odmira izgublja značilnosti politične sile nad družbo odmirajóč -a -e: odmirajoči deli rastline; glavna junakinja je predstavnica odmirajočega starega sveta; odmirajoče tkivo ♪
  5.      odmísliti  -im dov. (í ȋ) v mislih izvzeti, ne upoštevati: prizadeval si je odmisliti nekatera neprijetna dejstva; odmislila je resničnost, ki se ji je zdela prehuda / skušal je iz celote odmisliti posamezna načela // navadno z nikalnico ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: pri celotnem dogajanju ni mogoče odmisliti časa in prostora; znanosti ne moremo odmisliti od splošnega družbenega in političnega življenja ∙ publ. novo stvarnost skušajo odmisliti je ne priznati, zanikati odmíšljen -a -o: odmišljena nasprotja ♪
  6.      odmíšljati  -am nedov. (í) v mislih izvzemati, ne upoštevati: odmišljati lastnosti posameznih pojavov; v teoriji je lahko odmišljati protislovja ♪
  7.      odmočíti  -móčim dov. (ȋ ọ́) navadno z vodo narediti, da se kaj zmehča, odstopi: odmočiti umazanijo v vazi; odmočiti znamko s pisma; nesnaga se odmoči / odmočiti posodo umazanijo na njej / odmočiti kože namočiti ∙ ekspr. z vinom se mu je jezik odmočil pitje vina je povzročilo, da je začel dosti in sproščeno govoriti ♪
  8.      odmolíti  -mólim dov. (ȋ ọ́) rel. končati molitev: odmolil je in se pokrižal; pobožno odmoliti / odmoliti rožni venec ● slabš. naj že odmoli ta svoj veliki govor konča; ekspr. ta je svojo molitvico že odmolil je mrtev ♪
  9.      odmontírati  -am dov. (ȋ) odstraniti pritrjeni stroj, sestavni del z določenega mesta: iz avtomobila je odmontiral motor; odmontirati naprave, stroje ♪
  10.      odmótati  -am tudi odmotáti -ám dov. (ọ̄; á ȃ) 1. narediti, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: odmotati mreže; odmotati štreno ∙ ekspr. odmotati problem, uganko rešiti, razrešiti 2. knjiž. odviti: odmotati nit z navitka; odmotati vrvico / odpela si je plašč in odmotala šal / odmotati škatlo; odmotati kruh iz papirja odmótati se, tudi odmotáti se ekspr. počasi, nerodno oditi: otrok se je odmotal na dvorišče ♪
  11.      odmotávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: odmotavati štreno ∙ ekspr. dogajanje se ves čas logično odmotava razvija, razpleta 2. knjiž. odvijati: odmotavati nit s klobčiča / odmotavati klobčič / odmotavati povoj z ranjene noge; papir se mu odmotava ♪
  12.      odmotovíliti  -im dov. (í ȋ) ekspr. počasi, nerodno oditi: pijan je odmotovilil skozi vrata // oditi: hitro je odmotovilila ♪
  13.      odmréti  -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., odmŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) 1. priti v stanje, ko prenehajo življenjski procesi v delu organizma: celice odmrejo; korenine, listi odmrejo; odmrle so mu roke in noge 2. ekspr. prenehati obstajati: v teh rekah je življenje skoraj v celoti odmrlo / nekatere funkcije države so odmrle; marsikatero prijateljstvo odmre ∙ ekspr. odmreti svetu, za svet prenehati se zanimati za ljudi, dogajanje v svetu, življenju 3. zastar. umreti, pomreti: vsi domači so mu odmrli; oče mu je odmrl pred letom ◊ polit. država odmre izgubi značilnosti politične sile nad družbo odmŕl -a -o: odmrli deli rastlin; odžagati odmrle veje; noge je imel kakor odmrle ♦ čeb. odmrla čebelja družina ♪
  14.      odmrmráti  -ám dov. (á ȃ) nerazločno, tiho povedati, reči: odmrmrati opravičilo // nerazločno, tiho odgovoriti: jezno mu je odmrmral, da se to ne bo nikoli zgodilo ♪
  15.      odmŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. prenehati biti z ledom pritrjen na kaj: kamenčki odmrznejo in odpadejo 2. narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led; otajati: odmrzniti meso, živilo / redko zemlja odmrzne se otaja 3. med. zaradi mraza odmreti: prsti so mu odmrznili 4. ekon. uradno odrediti prenehanje ustalitve na določeni višini: odmrzniti cene, stanarino odmŕznjen -a -o: odmrznjene cene; odmrznjeno jezero; meso je že odmrznjeno ♪
  16.      odmrzováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da voda v kaki snovi preneha biti led; tajati: odmrzovati meso 2. ekon. uradno odrejati prenehanje ustalitve na določeni višini: odmrzovati cene ♪
  17.      odmúliti  -im dov., odmulíla tudi odmúlila (ú ū) z gobcem odtrgati: koza je odmulila šop trave ♪
  18.      odnarodíti  -ím dov., odnaródil (ȋ í) knjiž., redko narodnostno odtujiti: odnaroditi izseljence ♪
  19.      odnášati  -am nedov. (ȃ) 1. z nošenjem spravljati z določenega mesta: odnašati prtljago; odnašati kamenje z njive / skrivaj odnašati devize v tujino / evfem. ugotoviti, kdo odnaša blago iz skladišča krade 2. z delovanjem odstranjevati: hudournik odnaša jezove; voda odnaša breg; veter odnaša listje z vrta // z delovanjem povzročati, da se kaj oddaljuje: vodni tok ga je odnašal od brega / brezoseb. opazili so, da odnaša čoln na odprto morje 3. dvigati zadnji del zlasti voza in ga postavljati stran od prejšnjega mesta: na ovinkih je bilo treba voz odnašati 4. nar. dolenjsko pomagati nositi: ponudil se je, da mu bo v hrib odnašal; odnašal ji je jerbas odnášati se zastar. nanašati se: dogodki se odnašajo na ta kraj; povabilo se je odnašalo nanj ♪
  20.      odnéhati  -am dov. (ẹ̑) 1. prenehati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo: borci so zaradi premoči morali odnehati; samo on je skušal priti na vrh, vsi drugi so odnehali; ni odnehal, dokler jih ni našel 2. popustiti: ob sinovi prošnji je oče odnehal; na prigovarjanje je odnehal in dovolil / vezi so odnehale; žeblji so odnehali / bolečine so nekoliko odnehale; žgoča vročina je odnehala 3. nar. zmehčati se, omehčati se: skorjo so zmočili, da bi odnehala; po dežju je zemlja odnehala / led je odnehal ● ne odneha od tožbe ne odstopi; ekspr. pri ceni ni niti malo odnehal ni je niti malo znižal; pametnejši odneha bolje je v prepiru prenehati vztrajati pri svojem stališču, kot pa prepir preveč zaostriti ♪
  21.      odnehávati  -am nedov. (ȃ) 1. prenehavati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo; odnehovati: pri tem delu so drug za drugim odnehavali 2. popuščati: nikoli se ni umikal ali odnehaval / vezi odnehavajo ♪
  22.      odnehováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. prenehavati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo: mlačev je bila zanje pretežka, drug za drugim so odnehovali 2. popuščati: na materine prošnje je začel odnehovati / vezi odnehujejo / bolečine odnehujejo ♪
  23.      odnêsti  -nêsem dov., odnésel odnêsla (é) 1. z nošenjem spraviti z določenega mesta: odnesti smeti; odnesti komu sporočilo; odnesti ranjence z bojišča; odnesti krožnike na mizo, jabolka v klet; odnesti na ramah, v naročju; odnesti prtljago s seboj; naskrivaj odnesti / evfem. tat je odnesel več dragocenih predmetov ukradel; ekspr. kdo mi je odnesel svinčnik vzel / šalj., kot vljudnostna fraza sedite, da nam ne odnesete spanja; pren., ekspr. odnesla mu je srčni mir // z nošenjem spraviti kaj od kod z določenim namenom: odnesti blago k šivilji; odnesti čevlje k čevljarju; odnesti denar v hranilnico; odnesti otroka spat 2. z delovanjem odstraniti: hudournik je odnesel hišo; voda je odnesla most; izginili so, kakor bi jih bil veter odnesel / ekspr. s tovornjakom je odnesel hišni vogel odbil // z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji: vodni tok ga je odnesel od brega / brezoseb. čoln je odneslo na odprto morje 3. publ. dobiti, doseči: odnesti nagrado; na olimpiadi je odnesel dve medalji / na tekmovanju je naše moštvo odneslo prvo mesto zasedlo; pri trčenju je odnesel hude poškodbe je bil hudo poškodovan; prav on je odnesel največ udarcev je bil najbolj tepen / odnesti zmago zmagati 4. ekspr., s smiselnim osebkom v tožilniku hitro oditi: kar odneslo ga je, ko jih je zagledal; ni še povedala do konca in že jo je odneslo; kot bi ustrelil, ga je odneslo iz sobe / pred leti ga je odneslo v tujino 5. pog., ekspr., v zvezi z jo ostati živ, rešiti se, prestati: vsi so padli, samo on jo je odnesel; odnesel jo je brez poškodb; poceni, srečno jo odnesti / če te on dobi v roke, je ne boš odnesel boš kaznovan ● evfem. ne bo več dolgo, pa ga bodo odnesli bo umrl; pog., ekspr. odnesti celo glavo, kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. odnesti pete oditi; pobegniti; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. iz šole je le malo odnesel v šoli se je le malo naučil odnesèn tudi odnešèn -êna -o: odnesen klobuk; vrniti odnesene stvari ♪
  24.      odnòs  -ôsa m (ȍ ó) 1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki; časovni, merski, posledični odnos; stvari so v prostorskem odnosu; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi; proučevati družinske odnose pri primitivnih ljudstvih; odnosi v delovni organizaciji; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje / diplomatski odnosi c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili; omalovažujoč odnos do sodelavcev; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten 4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa ● ekspr. ima odnos do dela rad dela; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na ◊ ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin; jur. pravni odnos urejen s pravnimi normami; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama; mat. odnos med množicama ♪
  25.      odnôsen  -sna -o prid. (ó ō) knjiž. ki je v določenem odnosu s čim drugim: odnosna povezanost med stvarmi / odnosni pojmi relativni / preden je začel pisati študijo, si je prebral več odnosnih del del, ki se nanašajo na problematiko ◊ lingv. odnosna beseda odnosnica odnôsno prisl., pisar., v vezniški rabi ali, oziroma: sestanka naj se udeleži predsednik odnosno njegov namestnik / zglasite se v računovodstvu odnosno v blagajni ♪

   7.626 7.651 7.676 7.701 7.726 7.751 7.776 7.801 7.826 7.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA