Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v. (6.826-6.850)


  1.      nemškováti  -újem nedov. (á ȗ) star. nemčevati, nemčiti: ko je prišel z Dunaja, je rad nemškoval / otroci so morali v šoli nemškovati govoriti nemško nemškujóč -a -e: nemškujoči ljudje ♪
  2.      nemškutáriti  -im nedov. (á ȃ) slabš. vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti nemškega jezika: ko se je vrnil iz Nemčije, je zelo nemškutaril / meščanke so v vseh pogledih pridno nemškutarile se zelo navduševale za vse, kar je nemško // govoriti nemško: ni dovolil, da bi se v njegovi hiši nemškutarilo ♪
  3.      nènadomestljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) nav. ekspr. ki se ne da nadomestiti: nenadomestljiv človek; pri tem delu je človek nenadomestljiv / vsaka beseda v teh verzih je natančno določena, nenadomestljiva / to je nenadomestljiva izguba zelo velika ♪
  4.      nènadomestljívost  -i ž (ȅ-í) nav. ekspr. značilnost nenadomestljivega človeka: prepričan je bil o svoji nenadomestljivosti / govorili so o nenadomestljivosti kulture v sodobni družbi ♪
  5.      nènaglašèn  -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) lingv. ki ni naglašen: naglašeni in nenaglašeni samoglasniki / nenaglašena beseda ♪
  6.      nènaglašênost  -i ž (ȅ-é) lingv. lastnost, značilnost nenaglašenega: nenaglašenost samoglasnikov / besedna nenaglašenost ♪
  7.      nènapísan  -a -o prid. (ȅ-í) ki ni napisan: izrečena, nenapisana kritika; pismo je ostalo nenapisano / nenapisan roman // nav. ekspr. ki se uveljavlja z navado: nenapisani zakoni; nenapisana pravila ♪
  8.      nènasíten  -tna -o prid. (ȅ-í ȅ-ȋ) 1. ki ni nasiten: nenasitna jed 2. nav. ekspr. ki se ne da nasititi: ko so se otroci vrnili z izleta, so bili nenasitni / nenasiten želodec; pren., pesn. nenasitno žrelo grobov ∙ ekspr. vse mu gre v nenasitni golt zelo je lakomen, požrešen; ekspr. vse gre v njegovo nenasitno malho vse vzame on 3. ekspr. lakomen, pohlepen: grabežljivi, nenasitni trgovci / opazila je njegov nenasitni pogled 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nenasitna radovednost; nenasitna strast do branja nènasítno prisl.: nenasitno radoveden človek ♪
  9.      nènasitljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) 1. nav. ekspr. ki se ne da nasititi: nenasitljivi fantje / ima nenasitljiv želodec / zelenjava je sicer zdrava, a nenasitljiva nenasitna 2. ekspr. lakomen, pohlepen: nenasitljivi grabežljivci ● ekspr. nenasitljivo sovraštvo zelo veliko ♪
  10.      nènasitljívost  -i ž (ȅ-í) nav. ekspr. lastnost, značilnost nenasitljivega človeka: nenasitljivost otrok / s porazom so dobili plačilo za svojo nenasitljivost ♪
  11.      nènasítnost  -i ž (ȅ-í) nav. ekspr. lastnost nenasitnega človeka: nenasitnost otrok / spolna nenasitnost / zaradi nenasitnosti vaških bogatašev je propadla marsikatera kmetija ♪
  12.      nènaváden  -dna -o prid. (ȅ-ȃ) 1. ki ni navaden: nenavaden dogodek, pojav, prizor; pripovedoval jim je o nenavadnih stvareh; otroku so dali nenavadno ime / prišel je ob nenavadnem času / znašel se je v čudnem, nenavadnem položaju // nav. ekspr. ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega: imela je zelo nenavadno obleko; nenavadno stanovanje / veliko, nenavadno dejanje / poseben, nenavaden človek 2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: znan je po svoji nenavadni dobroti; ima nenavadno moč; to je povedal z nenavadno resnostjo / njegove besede so naredile nanjo nenavaden vtis; globoko, nenavadno doživetje nènavádno prisl.: nenavadno se vesti; nenavadno lep, sposoben, velik; sam.: to ni nič nenavadnega ♪
  13.      nenavídeti  -im nedov. (í ȋ) zastar. sovražiti: nenavideti soseda // zavidati: nenavidim ti otroka ♪
  14.      nèobremenjèn  -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni obremenjen: neobremenjen opornik / nav. ekspr.: človek, neobremenjen s predsodki; ima neobremenjeno preteklost ♦ jur. neobremenjeno zemljišče ♪
  15.      nèobstójen  -jna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni obstojen: obstojne in neobstojne barve / na zraku neobstojna kovina; proti vlagi neobstojne snovi neodporne ♦ kem. neobstojni elementi radioaktivni elementi; lingv. neobstojni samoglasnik samoglasnik, ki pri pregibanju ali v tvorbi besed izginja ali se pojavlja ♪
  16.      néokolonialíst  -a m (ẹ̑-ȋ) pripadnik neokolonializma: stranka neokolonialistov; kolonialisti in neokolonialisti // nav. mn., ekspr. neokolonialistična država: pritisk neokolonialistov na nerazvite države ♪
  17.      neologízem  -zma m (ȋ) lingv. beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena: uvajati neologizme ♪
  18.      nèomadeževán  -a -o prid. (ȅ-á) nav. ekspr. ki ni omadeževan: neomadeževan človek / neomadeževan značaj / neomadeževana preteklost neoporečna ∙ ekspr. nagnil se je nad še neomadeževan list nepopisan; ekspr. neomadeževano perilo čisto ♪
  19.      nèomadeževánost  -i ž (ȅ-á) nav. ekspr. lastnost, značilnost neomadeževanega človeka: spoštovali so ga zaradi njegove neomadeževanosti / neomadeževanost ljubezni ♪
  20.      nèomaján  tudi nèomájan -a -o prid. (ȅ-á; ȅ-ā) nav. ekspr. ki ni omajan: neomajan sklep; neomajana vera v zmago; neomajano zaupanje / neomajan ugled / zakoreninjena, neomajana tradicija ♪
  21.      nèomájen  -jna -o prid. (ȅ-ā) nav. ekspr. ki se ne da omajati: to je njegov neomajen sklep; vodijo ga trdna, neomajna načela; njegovo stališče je neomajno / zanesljiv, neomajen človek // ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neomajen pogum; neomajna ljubezen, vdanost nèomájno prisl.: neomajno skleniti, verjeti kaj ♪
  22.      nèomájnost  -i ž (ȅ-ā) nav. ekspr. lastnost, značilnost neomajnega: neomajnost njegovega sklepa jih je presenetila / njena neomajnost ga je zmedla ♪
  23.      nèopísen 2 -sna -o prid. (ȅ-ȋ) lingv., v zvezi neopisni čas glagolska oblika, ki se ne tvori s pomožnim glagolom biti in neosebno glagolsko obliko ♪
  24.      nèopisljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) 1. nav. ekspr. ki se ne da opisati: ima čudne, neopisljive občutke; lepota pokrajine je neopisljiva 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: obšel jo je neopisljiv strah; veselje je bilo neopisljivo nèopisljívo prisl.: neopisljivo lep pogled ♪
  25.      nèosében  -bna -o prid. (ȅ-ẹ̑) 1. ki ni oseben: neosebne izkušnje / neoseben jezik, slog / neosebna umetnost; tematika njegovega dela je neosebna / neosebna kritika objektivna ♦ lingv. neosebna glagolska oblika oblika, ki ne kaže glagolske osebe 2. knjiž. nedostopen, hladen: je zelo neoseben človek / neoseben pogled / njegov odnos do sodelavcev je zelo neoseben nèosébno prisl.: neosebno odgovarjati; glas ji je zvenel neosebno ♪

   6.701 6.726 6.751 6.776 6.801 6.826 6.851 6.876 6.901 6.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA