Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
v. (2.626-2.650)
- hihíkati -am tudi hihíkati se -am se nedov. (ȋ) redko hihitati se: navihano je hihikal; tovariši so pritajeno hihikali po kotih ♪
- hihitáti se -ám se tudi -íčem se tudi hihítati se -am se nedov. (á ȃ, í; ȋ) (pritajeno) z visokim glasom se smejati: dekleta so se polglasno hihitala; hihitati se od zadovoljstva; star. otroci na zapečku so hihitali hihitajóč se -a -e: hihitajoči se otroci; hihitajoč smeh ♪
- hihotáti se -ám se tudi -óčem se nedov. (á ȃ, ọ́) knjiž. hihitati se: tem porogljivim besedam se je samo hihotal ♪
- hinavčeváti -újem nedov. (á ȗ) hinavčiti: ta pa res ne zna hinavčevati ♪
- hinávčiti -im nedov. (ā ȃ) hinavsko se vesti ali govoriti: prilizoval se je in hinavčil, samo da bi dosegel svoj namen; ne hinavči, saj te poznam; hinavčiti pred ljudmi // preh. prikazovati kaj izmišljenega ali lažnega kot resnično; hliniti: hinavčiti pobožnost, začudenje ♪
- hináviti -im nedov. (á ȃ) star. hinavčiti: hinavil je, da bi dosegel svoj namen ♪
- hinávščiti -im nedov. (ā ȃ) redko hinavčiti: hinavščiti pred ljudmi ♪
- hípercivilizácija -e ž (ȋ-á) knjiž., nav. slabš. pretirano razvita civilizacija: hipercivilizacija zahodnega sveta ♪
- híperdimenzionírati -am dov. in nedov. (ȋ-ȋ) publ. določiti ali dati čemu čezmerne razsežnosti: hiperdimenzionirati stavbo ♪
- híperkultúra -e ž (ȋ-ȗ) knjiž., nav. slabš. pretirano razvita kultura: zablode evropske hiperkulture ♪
- hiperním -a m (ȋ) lingv. beseda v odnosu do besede, katero pojmovno, pomensko vsebuje: hipernim od besede smreka je beseda drevo ♪
- hipertrofírati -am nedov. in dov. (ȋ) 1. med. povečevati se zaradi povečevanja celic: prostata, srce hipertrofira; preh. telovadba hipertrofira mišice 2. knjiž. pretirano povečevati kaj: hipertrofirati detajle; hipertrofirati vlogo posameznih strank ♪
- hipnotizírati -am dov. in nedov. (ȋ) spraviti koga v hipnozo: hipnotizirati bolnika; pren., ekspr. govornik je s svojim govorom hipnotiziral množico hipnotizíran -a -o: hipnotiziran človek; gleda kakor hipnotiziran ♪
- hipokorístikon tudi hipokorístik -a m, mn. hipokorístika s tudi hipokorístiki m (ȋ) lingv. ljubkovalno ime, ljubkovalna beseda: Tonček je hipokoristikon od Anton ♪
- hiponím -a m (ȋ) lingv. beseda v odnosu do besede, katera jo pojmovno, pomensko vsebuje: hrast je hiponim od besede drevo ♪
- hipostazírati -am dov. in nedov. (ȋ) filoz. spremeniti kaj v osnovo, podstat: hipostazirati pojme hipostazíran -a -o: Platonove ideje so hipostazirani rodovni pojmi ♪
- hipotáksa -e ž (ȃ) lingv. zveza glavnega in enega ali več odvisnih stavkov; podredje ♪
- hipotétičen -čna -o prid. (ẹ́) ki temelji na hipotezi, domneven: hipotetičen sklep; hipotetična trditev / hipotetičen poskus razlage ♦ filoz. hipotetična sodba sodba, v kateri je pravilnost ene premise odvisna od pravilnosti druge; pogojna sodba; lingv. hipotetični stavek stavek, ki izraža pogoj; pogojni stavek hipotétično prisl.: hipotetično priznati, reči ♪
- hirálnica -e ž (ȃ) pog., nav. slabš. dom onemoglih, dom počitka: očeta so dali v hiralnico ♪
- hírati -am nedov. (ȋ) postajati oslabel, onemogel zaradi počasnega pojemanja življenjskih moči: dve leti je hiral, letos pa je umrl; hirati od žalosti; hirati zaradi jetike; vidno hira / drevje hira; pren., ekspr. mesto hira in životari hirajóč -a -e: hirajoč človek; hirajoče drevo ♪
- híravec in hirávec -vca m (í; ȃ) nav. ekspr. hirav človek: bolniki in hiravci; epidemija je pobrala mnogo hiravcev ♪
- histeríja -e ž (ȋ) 1. psiht. duševna bolezen, ki se kaže v čustveni, nagonski neuravnovešenosti in telesnih motnjah brez organske okvare: imeti histerijo; napad, znaki histerije 2. nav. ekspr. neuravnovešeno, nerazsodno vedenje, ravnanje: to je sama histerija; ženska histerija / politična histerija ● ekspr. ne uganjaj histerije ne razburjaj se po nepotrebnem ali pretirano; publ. ta spopad stopnjuje vojno histerijo politično napetost, nevarnost vojne ♪
- histêrik -a m (é) 1. psiht. kdor ima histerijo: hipohondri in histeriki; zdravljenje histerikov 2. nav. ekspr. neuravnovešen, nerazsoden človek: ne bodi tak histerik ♪
- históričen -čna -o prid. (ọ́) zgodovinski: a) historičen proces, razvoj / historično ozadje politične krize / to je avtentičen historičen dogodek; historična osebnost / historična razprava; historično gradivo / historični spomeniki; historično mestno jedro ♦ filoz. historični materializem nauk o splošnih zakonitostih družbe, ki temelji na dialektičnem materializmu; jur. historično pravo pravica vsakega naroda do ozemlja ali do lastne države, temelječa na stanju v preteklosti; lingv. historični pravopis pravopis, ki se pri pisanju besed ozira predvsem na njihovo pisavo v preteklosti; historični sedanjik sedanji čas, ki izraža preteklo dejanje; pripovedni sedanjik; historična gramatika b) njegov obisk je bil za ta kraj historičen dogodek; historičen pomen velikih znanstvenih odkritij; historična odločitev političnega vodstva histórično prisl.: historično dokazana
osebnost; historično pomemben ♪
- historizírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. poudarjati zgodovinska dognanja, dejstva: nevarno je, da bi pri rekonstrukciji preveč historizirali ♪
2.501 2.526 2.551 2.576 2.601 2.626 2.651 2.676 2.701 2.726