Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v. (19.995-20.019)


  1.      zavóra  -e ž (ọ̑) 1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, žarg. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore / nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem 3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor ● star. odvaliti zavoro s ceste oviro ◊ avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice ♪
  2.      zavóriti  -im dov. (ọ̄) nar. zahodno zavreti: zavoriti voz z verigo ♪
  3.      zavozíti  -vózim dov. (ȋ ọ́) 1. vozeč priti kam: malokateri avtomobilist zavozi na ta trg / vlak zavozi v predor / ekspr. ob prehitevanju zavoziti v škarje 2. vozeč iti, se premakniti: fant je zavozil iz domače v sosednjo vas / mimo zavozi tramvaj pripelje 3. ekspr. porabiti, zapraviti z vožnjo, vožnjami: zavoziti sto dinarjev / zavoziti veliko ur 4. pog., ekspr. z napačnim vodenjem, delovanjem povzročiti, da pride kaj v slab, neugoden položaj: zavoziti gospodarstvo, podjetje / zavoziti študij, življenje / zavozil si jo napačno si naredil / nepreh.: fant je globoko zavozil; govornik je spoznal, da je zavozil zavóžen -a -o: položaj je zavožen; zavoženo podjetje ♪
  4.      zavozláti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti vozel, vozle na čem: niti na koncu šiva zavozlamo in odstrižemo; zavozlati trak, vrv 2. z vozlom, vozli zavezati: zavozlati nit okrog paličice; zavozlati ruto pod brado / zavozlati (si) kravato zavezati 3. ekspr. narediti kaj zapleteno, težko razrešljivo: zavozlati problem; zavozlal je vso stvar / dramatik je dobro zavozlal zgodbo zavozláti se 1. nepravilno, neurejeno se preplesti, zviti, da nastane vozel, vozli: niti, vrvi so se zavozlale; pazi, da se volna ne zavozla / zastava se je zavozlala okrog droga 2. ekspr. postati zapleten, težko razrešljiv: odnosi med njimi so se zavozlali; zadeva se je še bolj zavozlala / misli so se mu zavozlale 3. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v zaiti, spraviti se v zapleten, težko razrešljiv položaj: še sam ni vedel, v kaj se je zavozlal / zavozlati se v neprijetnosti 4. knjiž., ekspr. priti v ljubezensko razmerje s kom: zavozlal se je z dekletom iz sosednje vasi; zavozlala se je s poročenim moškim 5. knjiž., ekspr. priti v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati: pri razlaganju se je popolnoma zavozlal / tako se je zavozlal, da se sploh ne more odločiti ● črevo se mu je zavozlalo z zasukanjem je postalo na enem mestu stisnjeno in neprehodno zavozlán -a -o: zavozlan klobčič; zavozlan primer; zavozlani stavki; prisl.: zavozlano govoriti ♪
  5.      zavozlávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati vozel, vozle na čem: zavozlavati niti, vrvi 2. z vozlom, vozli zavezovati: zavozlavala in razvozlavala je pas pri halji 3. ekspr. delati kaj zapleteno, težko razrešljivo: zavozlavati probleme / avtor spretno zavozlava in razvozlava zgodbo zavozlávati se 1. nepravilno, neurejeno se prepletati, zvijati, da nastane vozel, vozli: volna se ji zavozlava; vrvi so se zavozlavale med seboj 2. ekspr. postajati zapleten, težko razrešljiv: odnosi med njimi se zavozlavajo / misli se mu zavozlavajo ♪
  6.      zavpíti  -vpíjem dov., zavpìl (í ȋ) 1. spregovoriti z močnim glasom: ali greste tudi vi, je zavpil; lažeš, je jezno zavpil / zavpiti na ves glas, ekspr. na vso moč zelo / zavpiti na pomoč // izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: zavpiti na koga, nad kom; jezno, oblastno zavpiti 2. dati neartikuliran, močen glas: ob vsakem udarcu je zavpil; zavpiti od bolečine, strahu ♪
  7.      zavprášati  tudi zavprašáti -am dov., tudi zavprašála (á á á) star. vprašati: zavprašal je, kaj se je zgodilo ♪
  8.      zavráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce 2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala sovražnikove napade odbijala 3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila; zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije 4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis 5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim; vse snubce vztrajno zavrača 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge; naše prošnje so vztrajno zavračali // odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga // odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike 7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore; zavračati nasprotnikove trditve // izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava 8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo; zavrača vso moderno umetnost // knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo 9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali zavračajóč -a -e: zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje zavráčan -a -o: zavračana čreda ♪
  9.      zavračeváti  -újem nedov. (á ȗ) zavračati: zavračevati krave na pašnik / zavračeval je njihove pomisleke ♪
  10.      zavréči  -vŕžem dov., zavŕzi zavŕzite in zavrzíte; zavŕgel zavŕgla (ẹ́ ȓ) 1. narediti, da preneha biti pri osebku to a) kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje: jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki; zavreči staro obleko; vode, v kateri se kuha zelje, ne zavržemo b) kar je neuporabno: vse blago z napako zavržejo; tiskarji izrabljene črke zavržejo; zavreči polomljene igrače 2. ekspr. zaradi odklanjanja ravnanja koga prenehati biti z njim v pozitivnem odnosu, zvezi: družina ga je zavrgla; ko se je poročila, jo je oče zavrgel; zavreči in razdediniti / mati je zavrgla otroka je prenehala skrbeti zanj; ga je zapustila // zaradi odklanjanja ravnanja koga narediti, da v kaki skupnosti ni več upoštevan, je iz nje izločen: družba ga je zavrgla / zaradi izdaje so ga tovariši zavrgli 3. ekspr. prenehati uporabljati kaj zaradi negativnega odnosa do tega: zavrgli so metode dotedanjih raziskovalcev / zavreči je treba ustaljeno reševanje teh problemov; zavreči domačo tradicijo v slikarstvu / zavreči vero staršev 4. ekspr. zaradi odklonilnega odnosa ne sprejeti, upoštevati česa: zavreči mnenje manjšine; zavreči nasvet, predlog; njegovo teorijo so zavrgli kot neznanstveno / zavrgel je njeno ljubezen // ne sprejeti, odkloniti: zavreči pomoč, ponudbo; sodišče je zavrglo pritožbo 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: zavreči slabe navade; zavrgel je misel na maščevanje / lesene pluge so že zdavnaj zavrgli jih prenehali uporabljati zavréči se ekspr. prenehati živeti v skladu z vrednotami, zlasti moralnimi, priznanimi v določeni družbi: pustil je študij in se zavrgel; bali so se, da bi se v tujini zavrgla; do konca, popolnoma se zavreči zavŕžen -a -o 1. deležnik od zavreči: zavrženi deli avtomobila; zavržen otrok; biti zavržen od očeta in matere; zavržene ideje 2. knjiž. nemoralen, pokvarjen: zavržena ženska / zavrženo dejanje ● knjiž. zavrženi angel hudič; knjiž. zavržena duša pogubljena; knjiž. živeti v zavrženih razmerah slabih, človeka nevrednih; sam.: sočustvovati z zavrženimi in ponižanimi ♪
  11.      zavreščáti  -ím dov., zavréšči in zavrêšči; zavréščal in zavrêščal (á í) 1. oglasiti se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: galeb, opica zavrešči; v gozdu je zavreščala ptica // z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izraziti vznemirjenost, bolečino: otroci so zavreščali in se razbežali / zavreščati od strahu; ekspr. zavreščati na ves glas zelo 2. slabš. spregovoriti z močnim, rezkim, neprijetnim glasom: kaj se to pravi, je zavreščal ♪
  12.      zavréti 1 -vrèm dov. (ẹ́ ȅ) 1. narediti, da kaj vre: zavreti mleko / zavrela nam je čaj skuhala 2. začeti vreti: čakali so, da voda v loncu zavre / ekspr. morje okoli njih je zavrelo 3. silovito, peneč se priteči od kod na površje: po deževju so spet zavreli studenci // ekspr. hitro, v veliki količini priteči od kod: iz rane mu je zavrela kri; solze so mu zavrele iz oči 4. ekspr. začeti prihajati kam, pojavljati se kje v velikem številu: iz dvorane so zavreli ljudje 5. ekspr., navadno s prislovnim določilom pojaviti se v visoki stopnji: v njem je zavrela jeza; v prsih mu je zavrelo ljubosumje // brezoseb. izraža nastop zelo razgibanega, vznemirjenega čustvenega stanja: če mi zavre, ne odgovarjam zase; v glavi mu je zavrelo; v njem je zavrelo od sovraštva / med poslušalci je zavrelo / po deželi je zavrelo so se začeli nemiri, spopadi ● ekspr. kri mi zavre, če pomislim na krivice zelo se vznemirim, razburim ♪
  13.      zavréti 2 -vrèm dov., zavŕl (ẹ́ ȅ) 1. z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik je zavrl in ustavil; zavreti avtomobil; nahitro zavreti / avtomobil, vlak zavre / zavreti voz s coklo; zavreti z nožno, ročno zavoro; zavreti kolo z verigo // narediti, povzročiti, da je premikanje počasnejše: zavreti korak / debel sneg ga je zavrl in ublažil padec zadržal / zavreti hitrost 2. narediti, povzročiti a) da poteka kaj počasneje: tema je zavrla iskanje / megla je zavrla promet / pospešiti in zavreti proces b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavreti akcijo, pohod; urednik je zavrl objavo dela / njihovih načrtov ne more nič zavreti c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri končanju dela ga je zavrla bolezen / zavrli so ga v njegovih prizadevanjih 3. narediti, povzročiti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: nizka temperatura je zavrla rast rastlin; zavreti razvoj znanosti / zavreti cene narediti, povzročiti, da se počasneje, manj zvišujejo zavŕt -a -o 1. deležnik od zavreti: zavrte gospodarske možnosti; kolesa avtomobila so zavrta; napredovanje je bilo zavrto 2. oviran v normalnem razvoju, delovanju: zavrt človek; biti zavrt; spolno zavrt ♦ psih. zavrti otrok otrok, ki v izražanju, vedenju kaže zmanjšano aktivnost; psihično zavrta osebnost ♪
  14.      zavrévati  -am nedov. (ẹ́) redko začenjati vreti: voda v loncu že zavreva ♪
  15.      zavrískati  -am dov., tudi zavriskájte; tudi zavriskála (í) oglasiti se z visokimi, močnimi, u-ju podobnimi glasovi, izražajoč veselje: fantje so zavriskali; glasno, močno, prešerno zavriskati; zavriskati na ves glas, ekspr. na vse grlo; zavriskal je, da se je daleč razlegalo // ekspr. oglasiti se z glasovi, izražajočimi veselje: orgle so zavriskale; preh. violine so zavriskale veselo pesem // oglasiti se z visokimi, močnimi glasovi sploh: zavriskati od sreče, strahu ● ekspr. sonce je vzšlo in zavriskal je nov dan nastopil je nov dan, ki vzbuja veselje, razigranost ♪
  16.      zavrísniti  -em dov. (í ȋ) zaradi vznemirjenja oglasiti se z visokim, močnim glasom: uščipnil jo je, da je zavrisnila / zavrisniti od bolečine, veselja; prestrašeno zavrisniti / redko zavrisnil je in dvignil kozarec zavriskal // z visokim, močnim glasom razburjeno reči: pazi, so zavrisnili otroci ♪
  17.      zavriščáti  -ím dov. (á í) star. zavreščati: sraka je zavriščala / zavriščati od strahu ♪
  18.      zavrníti  in zavŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: zavrniti krave; koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti / s psi zavrniti ovce 2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti sovražnika odbiti 3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti 4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavrniti plačilo dolga; zavrniti podpis pogodbe 5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrniti načrt; zavrniti zahtevo po spremembi zakona / njegovo prošnjo so zavrnili neugodno rešili; je niso upoštevali // odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zaradi slabe kvalitete zavrniti pošiljko; zavrniti nepopolne prijavnice // odkloniti uradno priznanje, veljavo česa: zavrniti novi učni načrt / pri kontroli so avtomobil zavrnili niso dovolili (ponovne) registracije 7. izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: zavrnil je vse obtožbe; zavrniti nasprotnikove trditve; avtoritativno zavrniti vse očitke / zavrnil je vse točke obtožnice / publ. zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v romanu zanikati // izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost 8. izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: ostro, ekspr. odrezavo zavrniti koga; zavrnil jih je, da ni nič res 9. zastar. odgovoriti, reči: nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil / o tem nerad govorim, je zavrnil 10. zastar. obrniti: s težavo so zavrnili čoln; zavrniti krmilo / zavrnil se je proti domu ◊ med. telo je zavrnilo presajeni organ se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje, odmiranje presajenega organa, tkiva; polit. zavrniti noto zavŕnjen -a -o: zavrnjen napad; zavrnjen snubec; biti zavrnjen od koga; zavrnjena ponudba; prošnja je bila zavrnjena ♪
  19.      završáti  -ím dov. (á í) 1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke završijo v vetru; brezoseb. v oblakih je nenadoma završalo / zunaj je završal vihar // s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: završala je skozi sobo / pod nebo so završale rakete; po zraku je završalo kamenje 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: umaknite se, preden završi nevihta / okrog njih je završala bitka; po dvorani je završalo ploskanje / po mestu je završala negotovost 3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršanju podobne glasove: gledalci so završali od razburjenja; množica je završala; brezoseb.: med ljudmi je završalo; po razredu je završalo kot v panju ● ekspr. po mestu je završalo, da se bliža potres se je začelo vznemirjeno govoriti ♪
  20.      završéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevesa so završela; brezoseb. zapihalo je in završelo // s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: v nebo so završele iskre 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: nad dolino je završel vihar / s hribov je završel mrzel veter 3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršenju podobne glasove: množica je završela; brezoseb. med poslušalci je završelo ♪
  21.      završeváti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. končevati: završevati kako delo / knjigo završuje s kratkim povzetkom / šolsko leto se počasi završuje ♪
  22.      završíti  -ím dov., zavŕšil (ȋ í) zastar. končati: lotil se je dela in ga tudi završil / završiti študij / tečaj se je završil sredi meseca završèn -êna -o: preiskava je že završena ♪
  23.      zavrtáč  -a m (á) zool. 1. nav. mn. metulji, katerih gosenice vrtajo rove v lesu, koreninah listavcev, Cossidae: gosenice zavrtačev; zavrtači in zalubniki 2. podolgovata morska školjka z lupinama brez sklepov, ki si zvrta rov v kamen ali les, Pholas dactylus ♪
  24.      zavŕtati  -am dov. (r̄) 1. z vrtanjem prodreti v kaj: zavrtati v desko; s svedrom zavrtati v les / z lopatico zavrtati v pesek // z vrtanjem narediti, da koničasti del česa prodre v kako snov: zavrtati sveder v les 2. redko z vrtanjem narediti, izoblikovati; izvrtati: zavrtati luknjo; zavrtali so nove rove 3. ekspr. začeti vztrajno poizvedovati, izpraševati o čem: z odgovori ni bil zadovoljen, zato je zavrtal naprej / ali jih poznate, je zavrtal preiskovalec // v zvezi z v začeti vztrajno izpraševati: po predavanju so zavrtali vanj z vprašanji / kaj pa zdaj, so zavrtali v mater 4. ekspr., s prislovnim določilom prodreti: zavrtati do dna, jedra zadeve; zavrtati v bistvo problema 5. nav. 3. os., ekspr. pojaviti se s spreminjajočo se intenzivnostjo: v hrbtenici je zavrtala bolečina; brezoseb. zavrtalo mu je v zobu; pren. v srcu mu je zavrtal črv dvoma ● ekspr. zavrtati oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga zavŕtati se 1. s polkrožnimi gibi telesa prodreti v kaj: ličinka se zavrta v les; školjka se zavrta v kamen / zavrtal se je v steljo in zaspal zaril; pren. vprašanje se mu je zavrtalo v glavo, možgane 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zavrtal se je v delo / zavrtati se v problem / igralec se je zavrtal v vlogo ● ekspr. njegove oči so se zavrtale vanjo preiskujoče, ostro jo je pogledal; začel jo je nepremično gledati zavŕtan -a -o: letev z zavrtanimi luknjami ♪
  25.      zavrtávati  -am nedov. (ȃ) redko z vrtanjem delati, oblikovati; izvrtavati: zavrtavati luknje zavrtávati se s polkrožnimi gibi telesa prodirati v kaj: školjke se zavrtavajo v kamen ♪

   19.870 19.895 19.920 19.945 19.970 19.995 20.020 20.045 20.070 20.095  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA