Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v. (19.645-19.669)


  1.      zaslépljati  -am nedov. (ẹ́) večkrat zaslepiti: žarometi nasproti vozečih avtomobilov so ga zaslepljali / ekspr. strast ga zasleplja slepi / ekspr. ljudem laže in jih zasleplja zaslepljajóč -a -e: zaslepljajoči bliski ♪
  2.      zaslepljeváti  -újem nedov. (á ȗ) večkrat zaslepiti: zaslepljevali so jih žarometi nasproti vozečih avtomobilov / bliski so ga zaslepljevali / ekspr. uspehi jih zaslepljujejo slepijo / ekspr. zaslepljevati ljudi z utopičnimi teorijami zaslepljujóč -a -e: zaslepljujoč blisk; zaslepljujoča strast ♪
  3.      zaslíniti  -im dov. (í ȋ) 1. s slino a) zmočiti: zasliniti prtiček, slinček b) zamašiti: zasliniti piščal c) zalepiti: zvil si je cigareto, zaslinil papirček in si prižgal 2. ekspr. obdati, pokriti kaj s slini podobno tekočino: mesojeda rastlina plen najprej zaslini ● ekspr. polž se jeseni zaslini se zaliže zaslínjen -a -o: polž v zaslinjeni hišici ∙ knjiž., ekspr. spregovoriti z zaslinjenim glasom pretirano prijaznim, priliznjenim ♪
  4.      zaslíšati 1 -im dov. (í ȋ) 1. s sluhom zaznati: dvignil je slušalko in zaslišal ženski glas; za seboj je zaslišal korake; ni ga videl, dokler ga ni zaslišal; zaslišalo se je škripanje koles / v daljavi se je zaslišal strel 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ko so zaslišali, kakšna je cena, so bili presenečeni ♪
  5.      zaslíšati 2 -im dov. (í ȋ) 1. izprašati koga v uradnem postopku z namenom izvedeti podatke, pomembne za rešitev zadeve: zaslišati obdolženca, pričo, stranko; zaslišati koga o čem / zaslišati pod prisego 2. strogo in natančno izprašati koga z namenom ugotoviti resnico: ujetnika je zaslišal oficir / ekspr. žena ga je zaslišala, kje je toliko časa hodil zaslíšan -a -o: biti zaslišan; zaslišane priče; sam.: izpoved zaslišanega ♪
  6.      zasliševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. izpraševati koga v uradnem postopku z namenom izvedeti podatke, pomembne za rešitev zadeve: zasliševati osumljenca, pričo 2. strogo in natančno izpraševati koga z namenom ugotoviti resnico: zasliševati begunce, ujetnike / ekspr. žena ga je zasliševala, kje je hodil ponoči zasliševán -a -o: zasliševana priča; sam.: zasliševani na vprašanje ni odgovoril ♪
  7.      zaslíziti  -im dov. (í ȋ) zastar. zasluziti: mesojeda rastlina zaslizi / sapnice se zaslizijo zaslížen -a -o: zasližena pljuča ♪
  8.      zaslóčiti  -im dov. (ọ́ ọ̑) knjiž. upogniti, usločiti: zasločiti palico; hrbet se mu je zasločil zaslóčiti se ekspr. pojaviti se v obliki loka: nad obzorjem se zasloči mavrica ♪
  9.      zaslòn  -ôna m (ȍ ó) 1. priprava za a) zaslanjanje, zakrivanje: postaviti zaslon; preobleči se za zaslonom; pregraditi prostor z zaslonom; premakljiv, večdelen zaslon / lovec se skrije za zaslon iz vej / železni zaslon pri kmečki peči pokrov b) zaslanjanje, zaščito: zaslon proti svetlobi, toploti / zaščitni zaslon / svečnik z zaslonom senčnikom / gozdovi so zaslon proti vetrovom 2. lov. skrivališče za lovca na tleh, narejeno iz vej; koč: zapustiti zaslon; skriti se v zaslonu 3. ploskev, na kateri naredi sliko svetlobni, elektronski curek: projicirati diapozitive, fotografije na zaslon / projekcijski zaslon / naprava kaže na zaslonu podatke; elektronka z zaslonom / radarski, televizijski zaslon // del naprave s tako ploskvijo: napeti zaslon / stopiti pred rentgenski zaslon; razbiti zaslon televizijskega sprejemnika 4. publ., v zvezi mali zaslon televizija: nastopiti na malem zaslonu / tekmo si lahko ogledate na malih zaslonih ◊ elektr. zaslon priprava, s katero se zavaruje električni sistem pred vplivi zunanjih polj; elektroluminiscenčni zaslon prevlečen z luminiscenčno snovjo, ki reagira na električni tok ali napetost; luminiscenčni zaslon prevlečen z luminiscenčno snovjo; slikovni zaslon zaslon Braunove elektronke, na katerem povzroča elektronski žarek vidno sliko; zaslon s tekočimi kristali priprava z anizotropno snovjo in sistemom elektrod, s katerimi se oblikujejo znaki, ko se pod vplivom električnega polja spremenijo svetlobne lastnosti anizotropne snovi; fot. protisončni zaslon nastavek na obodu objektiva za preprečevanje vpada stranske svetlobe na objektiv ♪
  10.      zasloníti  -slónim stil. -ím dov., zaslônil stil. zaslónil (ȋ ọ́, í) 1. s prislonitvijo, namestitvijo česa narediti kaj zaprto, bolj varno: zasloniti jašek, okno 2. s postavitvijo, namestitvijo česa v določen položaj narediti kaj varno pred čim nezaželenim: z rokami zasloniti plamen; zasloniti rastline pred vročino z vejami; zasloniti se z roko pred udarcem / zasloniti si oči zaradi bleščanja / z roko si zasloni uho, da bi bolje slišal 3. s svojim neprozornim telesom narediti, povzročiti, da kaj ni vidno: postavila se je predenj in mu zaslonila sonce / zasloniti komu pogled na prizorišče zaslónjen -a -o: plamen je varno zaslonjen ∙ ekspr. dolina je od vseh strani zaslonjena s hribi zaprta, zavarovana ♦ rad. zaslonjeno območje območje, v katerem je sprejem radijskih valov zaradi ovire oslabljen ♪
  11.      zaslónka  -e ž (ọ̑) 1. film., fot. priprava v objektivu fotografskega aparata, kamere, ki uravnava količino svetlobe, ki jo objektiv prepusti, in povečuje ali zmanjšuje globinsko ostrino slike: nastaviti, odpreti zaslonko; odprtina zaslonke / lamelna zaslonka / žarg. izbrati pravilno zaslonko zaslonsko število ♦ fiz. zaslonka priprava v optičnih aparatih za omejevanje svetlobnega curka; fot. sončna zaslonka cevi podoben nastavek, ki se pritrdi na objektiv, da direktna svetloba ne pade naravnost nanj 2. nav. mn., knjiž., redko roleta, žaluzija: zaslonke na oknih so bile spuščene ♪
  12.      zaslovéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati splošno znan zaradi izrednih uspehov, lastnosti, kakovosti: gostilna je zaslovela daleč naokoli; igralka je hitro zaslovela / zasloveti po svojih delih, s svojimi deli; zasloveti kot čebelar ♪
  13.      zaslúga  -e ž (ȗ) 1. za človeka, skupnost pomembno, vredno dejanje, ravnanje, ki daje komu pravico do (javnega) priznanja, nagrade: njegova največja zasluga je, da je uvedel sodobne metode raziskovanja; odrekati komu zasluge; pripisovati komu posebne zasluge; biti brez zaslug; nagraditi koga za zasluge; naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug / odlikovanje za civilne in vojaške zasluge ∙ red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge // pravica do (javnega) priznanja, nagrade, ki izhaja iz takega dejanja, ravnanja: pridobil si je zasluge za razvoj znanosti; priznali so mu njegove zasluge 2. (za skupnost) pomembno, vredno dejanje, ravnanje, lastnost: naštevati zasluge koga / ureditev cest je njegova zasluga; njemu pripada, pog. gre zasluga, da smo začeli odkrivati sodobno umetnost 3. nav. mn. s čimer kdo pripomore, prispeva h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: ima največ zaslug za uspeh; podcenjevali so njihove zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med državama 4. navadno s prilastkom, v prislovni rabi, v zvezi po zaslugi izraža, da se kaj zgodi s posredovanjem, nastopom česa: tudi po njegovi zaslugi je prišel do premoženja / publ. po zaslugi pomanjkljive klasične vzgoje jim je neznana celo grška mitologija zaradi ♪
  14.      zaslúti  -slôvem tudi -slújem dov. (ú ó, ú) zastar. zasloveti: kipar je hitro zaslul; šola je zaslula daleč naokoli ♪
  15.      zaslutíti  in zaslútiti -im dov. (ȋ ú ū) 1. na osnovi nedoločnih razlogov dobiti občutek, spoznati, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: zaslutiti nesrečo, nevarnost; zaslutiti prevaro; zaslutil je, da bo kmalu umrl // na osnovi določenih dejstev začeti pričakovati, predvideti kaj: zaslutili so posledice njegovega ravnanja 2. nedoločno se česa zavedeti, začeti si predstavljati: pomen njegovih besed so samo zaslutili; nekatere stvari so komaj zaslutili, kaj šele spoznali 3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznati: zaslutiti obrise gor v daljavi / psi so nas že zaslutili zavohali zaslúten -a -o: zasluteni dogodki; komaj zaslutena resnica ♪
  16.      zaslúziti  -im dov. (ú ȗ) 1. obdati, pokriti s sluzjo: alge zasluzijo kamenje 2. izločiti sluz, tekočino: plodovi nekaterih rastlin na vlažnem zasluzijo / rana zasluzi zaslúziti se postati sluzast, sluzav: vino se lahko zasluzi ∙ sapnice se zasluzijo se napolnijo s sluzjo zaslúzen -a -o: zasluzeno kamenje ♪
  17.      zasluževáti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. zaslužiti, biti deležen česa: po pravici zaslužuje nagrado / ne zaslužuje tako velike časti ∙ zastar. še nihče ni popisal te poti tako, kakor zaslužuje primerno, ustrezno ♪
  18.      zaslužíti  in zaslúžiti -im dov. (ȋ ú) 1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo; koliko zaslužiš na mesec, uro; zasluži komaj za stanovanje in hrano; ekspr. veliko zasluži postrani; zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar 2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži; oba zakonca zaslužita 3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije; s tem blagom se ne da zaslužiti 4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil; zaslužiti nagrado, pohvalo; menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja; zaslužil je, da je član reprezentance; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil; vsak človek zasluži spoštovanje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo; ta odločitev zasluži kritiko; cerkev zasluži ogled ● ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo dela zaslúžen -a -o: pošteno zaslužen denar; zaslužena kazen, zmaga ∙ ekspr. že dve leti uživa zasluženi počitek je upokojen; prisl.: zasluženo zmagati ♪
  19.      zasmehljáti se  -ám se dov. (á ȃ) knjiž. z manj poudarjenim izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, pokazati zlasti veselje, srečo: mati se je zasmehljala otroku; ljubeznivo, nebogljeno se zasmehljati / ekspr. njene oči so se zasmehljale ♪
  20.      zasmehováti  -újem nedov. (á ȗ) navadno z besedami izražati zelo negativen, poniževalen odnos do koga: zasmehovati koga zaradi njegove strahopetnosti; zasmehovati razvade in napake ljudi / v drami, pesmi zasmehovati koga zasmehujóč -a -e: zasmehujoč glas; zasmehujoči verzi zasmehován -a -o: zasmehovani politiki; biti preganjan in zasmehovan ♪
  21.      zasmejáti se  -sméjem se tudi -ím se stil. -sméjam se dov., zasméj se in zasmèj se zasméjte se stil. zasméjaj se zasmejájte se; zasmejál se stil. zasméjal se zasmejála se (á ẹ́, í, ẹ́) z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi pokazati zlasti veselje, srečo: spogledali so se in se zasmejali; komaj se je zasmejal, že ga je posilil kašelj; zasmejati se komu; zasmejal se je sam pri sebi; ekspr. zasmejati se od srca; zasmejati se na ves glas; ekspr. zasmejati se na vse grlo, na vsa usta močno, glasno; hripavo, ekspr. široko se zasmejati; prisrčno, veselo, zaničljivo se zasmejati; zasmejal se je kot bi orehe stresal glasno, hrupno / ekspr.: ves obraz se mu je zasmejal; zasmejati se z očmi / pa smo te, so se zasmejali; pren., ekspr. srce se mu je zasmejalo ● ekspr. ob pogledu na polno mizo se mu je kar samo zasmejalo njegov obraz je izrazil veliko zadovoljstvo, veselje; pesn. izza oblakov se je zasmejal mesec je zasvetil, zasijal; pog. zasmejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehniti ♪
  22.      zasméjčkati se  -am se dov. (ẹ̑) otr. zasmejati se: punčka se je poredno zasmejčkala ♪
  23.      zasmetíti  -ím dov., zasmétil (ȋ í) narediti kaj smetno: zasmetiti vodo / zasmetiti sobo zasmetèn -êna -o: zasmeten vodnjak ♪
  24.      zasmíliti se  -im se dov. (í ȋ) z dajalnikom začutiti čustveno prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga: otrok se je vsem zasmilil; ekspr.: zasmilil se jim je do srca; žalosten je, da bi se kamnu zasmilil zelo ♪
  25.      zasmodíti  -ím dov., zasmódil (ȋ í) 1. z ognjem, vročino povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: zasmoditi prt pri likanju; zasmoditi si obleko nad ognjem 2. prismoditi: zasmoditi golaž; mleko se je zasmodilo / zasmoditi kosilo 3. star. narediti, da kaj začne goreti; prižgati: zasmoditi stenj / zasmoditi si cigaro zasmojèn -êna -o: zasmojena jed; zasmojene hlače; sam.: diši po zasmojenem ♪

   19.520 19.545 19.570 19.595 19.620 19.645 19.670 19.695 19.720 19.745  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA