Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v. (19.220-19.244)


  1.      zaménjati  tudi zamenjáti -am, in zaménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjati obleko za hrano; zamenjati enosobno stanovanje za dvosobno / s kom si zamenjal čevlje; zamenjala sta si naslove; med seboj sta si zamenjala oblačila / zamenjati denar v banki dati ali dobiti eno valuto za drugo; zamenjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; zamenjati dinarje v devize dati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz / kot opozorilo v trgovini kupljenega blaga ne zamenjamo 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjati film v fotografskem aparatu; zamenjati kolo pri avtomobilu; zamenjati posteljnino, žarnico / država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo / v stavku zamenjati prevzete besede z domačimi; ekspr. ko je zamenjal koso s kosilnico, je delal hitreje ko je začel namesto kose uporabljati kosilnico; publ. zamenjati samski stan z zakonskim poročiti se // narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je med tekmo zamenjal dva igralca / sklenil je, da bo zamenjal zdravnika se začel zdraviti pri drugem zdravniku 3. priti pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: čez en mesec bo to skupino zamenjala nova; zamenjati koga na straži; zamenjal je delavca pri stroju; voznika sta se med potjo večkrat zamenjala / ne ve se, kdo ga bo med dopustom zamenjal nadomestil 4. narediti, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: zamenjati strani enačbe; zamenjati vrstni red besed / zamenjala sta mesti v vrsti; zamenjala sta sedeža presedla sta se 5. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: večkrat je zamenjal bivališče / zamenjati poklic začeti opravljati drug poklic; zamenjati službo iti v službo drugam 6. ekspr. priti glede na čas neposredno po čem drugem: otroške igre je kmalu zamenjalo učenje; noč je zamenjal jutranji mrak; tišino je zamenjal hrup / po nekaj kilometrih je asfaltirano cesto zamenjala gozdna pot 7. imeti koga za drugega, kot je v resnici: to ni on, zamenjal si ga / zamenjati koga za koga drugega, s kom drugim / v temi je zamenjal okna za vrata ● ekspr. zamenjal sem že več avtomobilov, pa se mi zdi ta najboljši imel sem; v garderobi so mu zamenjali dežnik dali napačnega; posestvo je že večkrat zamenjalo lastnika postalo last drugega; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden zaménjan -a -o: zamenjana posadka; zamenjano blago ♪
  2.      zamenjávati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjavati pridelke za blago / zamenjavati plošče, razglednice / zamenjavati dinarje v devize dajati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjavati varovalko / redno zamenjavati posteljnino / v besedilu zamenjavati prevzete besede z domačimi; zamenjavati obrabljene dele z novimi nadomeščati // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: zamenjavati igralce med igro; zamenjavati vojake na položajih 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: dogovorili so se, kdo bo koga zamenjaval pri sekanju / stražarji se zamenjujejo vsaki dve uri / zamenjavati koga med dopustom nadomeščati 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: teh besed ne moremo poljubno zamenjavati / po dva in dva sta zamenjavala svoje mesto v vrsti 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjavati bivališče, skrivališče 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: zamenjavajo ga z nekom drugim / zamenjavati strupene in užitne gobe ● glasove c s z zamenjava s č š ž izgovarja kot č š ž ♪
  3.      zamenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjevati hrano za obutev / s prijateljem si zamenjujeta knjige, znamke 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjevati elastiko // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: med igro trener zamenjuje igralce 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: kdo te zamenjuje pri stroju / zamenjuje delavca, ki je na dopustu nadomešča 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: strani enačbe lahko poljubno zamenjujemo 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjevati skrivališča / zamenjevati hotele 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: sestri sta si podobni, da ju ljudje zamenjujejo; to žensko zmeraj zamenjujem z neko igralko / svobodo zamenjuje z anarhijo ♪
  4.      zamériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. vzpostaviti do koga negativen, odklonilen odnos zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: nikar ne zameri, ne smejem se tebi; nisem mu zameril, saj ni mislil nič hudega; če ga ne boš povabil, ti bo zameril; zameril sem vam, ker me niste obiskali; hitro zameri / on rad zameri je zamerljiv; hudo, zelo zameriti // sprejeti kaj kot neprimerno, žaljivo: vsako besedo zameri; če kaj zameri, tudi hitro odpusti; zameril jim je, da ga niso obvestili / kot vljudnostna fraza pa nikar kaj ne zamerite 2. v medmetni rabi izraža vljudnost a) pri nagovoru: ne zamerite, rad bi vas še nekaj vprašal; star. ne zamerite moji radovednosti, od kod prihajate b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: ne zamerite, to ne bo držalo; ne zameri, ampak vsega imam dovolj // izraža opravičilo: ne zamerite, če sem nekoliko pozen; ne zameri, nisem mislil tako hudo // izraža začudenje, nejevoljo: ne zamerite, tega pa res ne razumem; ne zameri, to je pa že preneumno zamériti se z neprimernim, žaljivim ravnanjem povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: zameriti se sodelavcem, sosedu; vsem, pri vseh se je zameril // povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: ne ve, s čim se je tako zameril / kaj se ti je tako zamerilo, da ne prideš več na obisk; ekspr. šola se mu je dokončno zamerila; brezoseb. zamerilo se mu je, da ga zapostavljajo ♪
  5.      zamérjati  -am nedov. (ẹ́) sprejemati kaj kot neprimerno, žaljivo: vedno kaj zamerja; z ničimer ni pokazal, da nam zamerja nekdanje krivice / v članku politikom zamerja njihove napake očita zamérjati se z neprimernim, žaljivim ravnanjem povzročati pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: ne bo se jim zamerjal po nepotrebnem ♪
  6.      zamérkati  -am dov. (ẹ́) nižje pog. opaziti: žena je spremembo takoj zamerkala zamérkati si zapomniti si: vsako stvar si dobro zamerka ♪
  7.      zamerljív  -a -o prid. (ȋ í) nav. ekspr. ki (rad) zameri: zamerljiv človek; ne bodi no tako zamerljiv, saj ni mislil nič hudega zamerljívo prisl.: zamerljivo odgovoriti ♪
  8.      zamerljívost  -i ž (í) nav. ekspr. lastnost, značilnost zamerljivega človeka: očitajo mu preveliko zamerljivost / starostna zamerljivost ♪
  9.      zamesíti  in zamésiti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. povzročiti, narediti, da iz moke, vode in dodatkov nastane zelo gosta enotna (nova) snov: zamesiti testo / zamesiti kruh, potico / komaj je zamesila, že je pozvonilo / zamesiti orehe, rozine v testo z mesenjem jih spraviti v testo 2. ekspr. povzročiti komu kaj neprijetnega, nezaželenega: pazite, da nam kaj ne zamesi zaméšen tudi zamésen -a -o: kruh, zamešen iz pšenične moke; dobro zamešeno testo ♪
  10.      zamêsti  -mêdem tudi zamésti -médem dov., zamêdel in zamédel zamêdla tudi zamédel zamédla, stil. zamèl zamêla tudi zaméla (é; ẹ́) nar. zmesti, zmešati: s svojimi pripombami ga je čisto zamedel / misli so se mu zamedle zamêsti se, tudi zamésti se zaplesti se: jelen se je z rogovi zamedel v veje ♪
  11.      zamêsti  -mêtem tudi -mêdem dov., zamêtel in zamétel zamêtla tudi zamêdel in zamédel zamêdla, stil. zamèl zamêla (é) 1. brezoseb. s snegom, padlim v veliki količini a) zakriti, prekriti: avtomobil je zametlo; zametlo je vse ceste in križišča; če ne gremo naprej, nas bo zametlo / hišo je zametlo do strehe / snega je zametlo do oken nametlo / v osebni rabi sneg je zametel vse poti b) narediti, da kaj ni dostopno, prehodno: zametlo je vse dohode / v gorah jih je zametlo, da so odrezani od sveta / v osebni rabi sneg je zametel prehod, progo 2. z nošenjem, prenašanjem česa kam zabrisati: burja je zametla njihove sledi v snegu; veter je zametel stopinje v pesku ● ekspr. zločinec je zametel vse sledove zabrisal zametèn tudi zamedèn -êna -o: zameteni avtomobili; bila sta zametena v koči; do oken zametene hiše ♪
  12.      zaméšati  tudi zamešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z mešanjem različnih snovi narediti: zamešati pijačo; zamešati testo za palačinke / zamešati žgance 2. z mešanjem spraviti kaj kam: zamešati pecilni prašek med moko; zamešati rozine v testo 3. narediti, da kaj pride med stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: svoje knjige je zamešal med njegove; telefonske linije so se zamešale / pog. dokumente je nekam zamešal založil 4. narediti, da kaj ni več razporejeno po določenem redu: zamešati slike 5. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: zamešati podatke; na izpitu je vse zamešal 6. knjiž. zmesti, zbegati: s svojimi idejami je zamešal ljudi; ni se jim dal zamešati / ob nenadnem ropotu se je zamešal ● knjiž., redko zamešati komu načrte, račune preprečiti njegove načrte; knjiž., redko zamešati komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne; knjiž., ekspr. zamešal se je v gnečo šel je, skril se je zaméšan -a -o: med seboj zamešani podatki, pojmi ♪
  13.      zamešávati  -am nedov. (ȃ) 1. z mešanjem spravljati kaj kam: zamešavati rozine v testo 2. knjiž. miselno združevati, povezovati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo; mešati: zamešavati pojme ♪
  14.      zamešetáriti  -im dov. (á ȃ) raba peša s kupčevanjem, prekupčevanjem zapraviti: zamešetariti posestvo; pren. zamešetariti svobodo in pravice naroda ♪
  15.      zameštráti  -ám [meš in mǝš] dov. (á ȃ) ekspr. 1. (govorno, miselno) zamešati, pomešati: vse je zameštral / zameštrali so vse datume; v glavi se mu je vse zameštralo 2. zaplesti, zavozlati: zameštrati vrvi; trakovi so se zameštrali zameštrán -a -o: zameštran klobčič; zameštran položaj ♪
  16.      zamétati 1 -am nedov. (ẹ̑) nav. 3. os. 1. v zvezi s sneg v velikih količinah padajoč zakrivati, prekrivati: sneg zameta avtomobile / naletavalo je in sneg je polagoma zametal pokrajino 2. z nošenjem, prenašanjem česa kam brisati: burja zameta stopinje v snegu / veter zameta poti s snegom zakriva, prekriva ♪
  17.      zamétati 2 -am nedov. (ẹ̑) star. 1. zaradi neustreznih lastnosti, neuporabnosti metati proč: staro pohištvo zametajo 2. odklanjati, zavračati: zametati darila / zametati novo vero ● star. vse življenje so ga zametali zapostavljali, zaničevali ♪
  18.      zametáti  -méčem dov., zamêči zamečíte; zamêtal (á ẹ́) z metanjem česa navadno drobnega zakriti, zadelati: zametati luknje na cestišču s peskom // z metanjem česa narediti kaj neprehodno, nedostopno: vrata so zametali z deskami zametán -a -o: vhod je zametan s snegom ♪
  19.      zametávati 1 -am nedov. (ȃ) nav. 3. os. 1. v zvezi s sneg v velikih količinah padajoč zakrivati, prekrivati: sneg zametava poti 2. z nošenjem, prenašanjem česa kam brisati: burja zametava sledove v snegu ♪
  20.      zametávati 2 -am nedov. (ȃ) star. 1. zaradi neustreznih lastnosti, neuporabnosti metati proč: pregledoval je gobe in zametaval neužitne; zametavati star časopisni papir 2. odklanjati, zavračati: zametavati pomoč / zametavati dokaze, pripombe / zametavati resnico ♪
  21.      zametováti  -újem nedov. (á ȗ) star. 1. zaradi neustreznih lastnosti, neuporabnosti metati proč: zametovati stara oblačila 2. odklanjati, zavračati: zametovati darove / zametovati resnico ♪
  22.      zamevljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. večkrat premakniti ustnice: izbuljil je oči od začudenja in zamevljal / starka je zamevljala z ustnicami, spregovoriti pa ni mogla 2. ekspr. zamrmrati, zamomljati: nekaj je zamevljal sam pri sebi ♪
  23.      zamežáti  -ím [mǝž in mež] dov., tudi zamežì; tudi zamežàl (á í) zamižati: kmalu je zamežal in zaspal; zamežati z desnim očesom; zamežal je zaradi močnega sonca ♪
  24.      zamežíkati  -am [mǝž in mež] dov. (ȋ) 1. večkrat zapreti in odpreti oči: zamežikal je zaradi nenadne svetlobe; začudeno zamežikati / zamežikati z očmi 2. ekspr. začeti utripati: leva smerna luč na avtomobilu je enakomerno zamežikala / na nebu so zamežikale zvezde ♪
  25.      zamežíkniti  -em [mǝž in mež] dov. (í ȋ) 1. večkrat zapreti in odpreti oči: pomel si je oči in zamežiknil / veselo zamežikniti z očmi 2. pomežikniti: skrivaj mu je zamežiknila ♪

   19.095 19.120 19.145 19.170 19.195 19.220 19.245 19.270 19.295 19.320  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA