Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
v. (1.901-1.925)
- dvorjániti -im nedov. (á ȃ) zastar. dvoriti: kdo je ta dama, ki ji tako vneto dvorjani ♪
- dvóškŕgar -ja m (ọ̑-ȓ) nav. mn., zool. glavonožci z enim parom škrg, Dibranchiata ♪
- dvoúmiti -im nedov. (ū ȗ) redko dvoumno govoriti: v družbi zelo rad dvoumi ♪
- dvóústničen -čna -o prid. (ọ̑-ȗ) lingv. ki se tvori z obema ustnicama: dvoustnični soglasnik ♪
- dvóústničnik -a m (ọ̑-ȗ) lingv. soglasnik, tvorjen z obema ustnicama ♪
- dvóústniški -a -o prid. (ọ̑-ȗ) lingv. dvoustničen: dvoustniški soglasnik ♪
- dvóvídski -a -o prid. (ọ̑-ȋ) lingv., navadno v zvezi z glagol ki ima dva vida: roditi, telefonirati in drugi dvovidski glagoli ♪
- dvózlóžen -žna -o prid. (ọ̑-ọ̄) lingv. ki ima dva zloga: dvozložna beseda ♦ lit. dvozložna rima ženska rima ♪
- dvózlóžnica -e ž (ọ̑-ọ̑) lingv. dvozložna beseda: naglas pri dvozložnicah ♪
- dvožívka -e ž (ȋ) 1. zool. žival, ki živi na kopnem in v vodi: žaba je dvoživka; pren., ekspr. nehal je biti dvoživka - pustil je delo v tovarni in se posvetil samo kmetovanju // nav. mn. živali, ki se razmnožujejo in razvijajo v vodi, odrasle pa živijo na kopnem, Amphibia: brezrepe in repate dvoživke 2. aer. letalo, ki lahko vzleta, pristaja na kopnem ali na vodi: proizvodnja dvoživk za vojaške namene // teh. (vojaško) motorno vozilo, ki se lahko giblje na kopnem ali po vodi: avtomobil dvoživka 3. slabš. nenačelen, neznačajen človek: politična dvoživka ♪
- eden štev., gl. en ♪
- edín -a -o prid. (ȋ) nav. dv. in mn., v povedni rabi ki je enakih misli, istega mnenja: v tem smo si vsi edini; bili so (si) edini, da morajo takoj prekoračiti reko / redko mnenja o tem niso bila edina enotna, soglasna ♪
- edíniti -im nedov. (ȋ ȋ) 1. knjiž. delati kaj enotno, složno: vedel je za politično razcepljenost, vendar je skušal narod ediniti 2. star. družiti, povezovati: ista skrb je oba edinila ♪
- edínstven -a -o prid. (ȋ) 1. nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate edinstvena prilika; edinstvena skulptura; edinstveno doživetje / sprejem je bil nadvse veličasten, edinstven; edinstvena lepota jezera / on je edinstven človek izreden, čudovit 2. knjiž. edino pravi, edino mogoč: užitek mu pomeni edinstveni smisel življenja edínstveno prisl.: edinstveno oblikovan obraz; sam.: rad bi doživel nekaj velikega, edinstvenega ♪
- edínstvenost -i ž (ȋ) 1. nav. ekspr. lastnost, značilnost edinstvenega: verjel je v edinstvenost njegovega gledališkega genija; edinstvenost umetnine; prepričan o svoji edinstvenosti / edinstvenost njihovega uspeha je osupnila svet izrednost, nenavadnost 2. zastar. enotnost, povezanost: ideja slovanske vzajemnosti, gospodarske in politične edinstvenosti ♪
- ednína -e ž (í) lingv. slovnično število, ki zaznamuje eno stvar ali enoto iz več stvari: v slovenskem jeziku ločimo ednino, dvojino in množino / postavi samostalnik v ednino ∙ ekspr. nikar ne govori vedno v ednini ne hvali, povzdiguj samo sebe; »Krivi smo, ker smo to dovolili.« »No, govori v ednini« kriv si samo ti, ne mi vsi ♪
- efektív -a m (ȋ) nav. mn., voj. vojaške enote in oprema, s katerimi more država razpolagati v vojni: poveljstvo je sporočilo, da se bodo njegovi efektivi povečali za veliko število vojakov / zahteva po umaknitvi tujih vojaških efektivov ♪
- efektíva -e ž (ȋ) nav. mn., publ. vojaške enote in oprema, s katerimi more država razpolagati v vojni; efektiv: zmanjšanje efektive ♪
- efektíven -vna -o prid. (ȋ) 1. ki dosega uspeh, rezultat: efektiven odpor; efektivno delo / išče izrazno efektivna sredstva 2. dejanski, resničen: efektivni stroški; efektivna vrednost; efektivno znižanje cen / efektivna izkoriščenost delovnega časa ◊ ekon. efektivna ura ura, v kateri se zares učinkovito dela; lingv. efektivni glagol končno dovršni glagol; strojn. efektivna moč moč, ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju efektívno prisl.: efektivno doživeti ♪
- efektuírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž., redko uresničiti, narediti: predlagane železnice ni mogoče efektuirati z lastnimi sredstvi ♪
- egalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. narediti stvari enake, enako vredne; izenačiti, izravnati: umetnik je namenoma egaliziral vse elemente na sliki ◊ teh. s stružnico egalizirati izobličen strojni del vrniti mu pravilno obliko; egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; egalizirati pločevino poravnati njeno neravno površino ♪
- egrenírati -am nedov. in dov. (ȋ) tekst. odstranjevati bombažna vlakna s semena: egrenirati bombaž ♪
- ejéktor -ja m (ẹ́) 1. strojn. črpalka, ki s hitrim curkom vode ali pare odstranjuje tekočino iz okolice: parni, vodni ejektor 2. lov. vzvod, ki odstranjuje tulce iz cevi pri puškah prelomačah ♪
- éjevski -a -o prid. (ẹ̄) lingv. nanašajoč se na glas e: ejevski samoglasniki ♪
- ékavščina -e ž (ẹ̄) lingv. skupina vzhodnih štokavskih govorov z zameno e za nekdanji jat ♪
1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976 2.001