Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v. (16.870-16.894)


  1.      tolkljáti  -ám [u̯k] nedov. (á ȃ) narahlo tolči: s prsti tolkljati po mizi / dež tolklja po strehi ♪
  2.      tolmáčiti  -im nedov. (á ȃ) star. 1. prevajati: tolmačiti pogovor; tolmačiti iz nemščine v slovenščino 2. razlagati, pojasnjevati: tolmačiti komu svoje načrte / njegov molk si je napačno tolmačila / tolmačiti predpise / vzgojo so drugače tolmačili gledali nanjo, jo pojmovali 3. igrati, interpretirati: vlogo tolmači mlajša igralka tolmáčen -a -o: pravilno tolmačeno stališče ♪
  3.      tolovájiti  -im nedov. (ā ȃ) star. delovati, živeti kot tolovaj: vse življenje je tolovajil ♪
  4.      tón  -a m (ọ̑) 1. zvok določene višine, trajanja, jakosti in barve: zaigrati, zapeti ton; znižati, zvišati ton; dolg, kratek ton; glasen, tih ton; nizek, visok ton; jakost tona; melodija iz osmih tonov 2. vsaka od barv iste barvne osnove, ki se od drugih loči po kaki lastnosti: ta ton mi je všeč; tapete so v istem tonu kot preproge; na sliki prevladujejo modri toni; svetel, temen ton; topli, veseli, živahni toni / barvni ton // z izrazom količine svetlostna stopnja vsake od barv iste barvne osnove: stena naj bo za kakšen ton temnejša od vrat; ponaredek je za več tonov svetlejši 3. ed., navadno s prilastkom način izražanja, zlasti govorjenja, pisanja: moti me tvoj cinični ton; v prijateljskem tonu napisano pismo; priznavajoč ton kritike 4. knjiž., s prilastkom značilnost, posebnost: modernistični toni pesnikovih zgodnjih stvaritev / ed.: politične razmere dajejo ton kulturniškemu razpravljanju; melanholičnost je osnovni ton njegovega pripovedništva / z oslabljenim pomenom njegove pesmi označujejo toni ironije ● žarg., muz. s pravilnim dihanjem dobimo pri petju lep ton glas; ekspr. obdolžili so ga neobjektivnosti takoj, ko je nekoliko zvišal ton glasneje, odločneje spregovoril; žarg., film., rad. slika in ton zvočni zapis ◊ fiz. ton zvok z eno samo sinusno sestavino določene frekvence; fiz., muz. komorni ton ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov; lingv. (osnovni) ton odvisen od števila periodičnih tresljajev glasilk; muz. alikvotni toni sozveneči z osnovnim tonom; harmonični delni ton delni ton, katerega višina je celoštevilčni mnogokratnik višine osnovnega tona; osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; prvi, najnižji harmonični delni ton, ki daje tonu višino; vodilni ton; barva tona lastnost tona, odvisna od števila in jakosti alikvotnih tonov; ton a, e ♪
  5.      toném  -a m (ẹ̑) lingv. samoglasnik ali samoglasniški glas glede na višino, potek in dolžino tona: razločevati toneme; akut in drugi tonemi ♪
  6.      tonemátika  -e ž (á) lingv. nauk o tonemih: tonematika in fonologija ♪
  7.      tóničen  -čna -o prid. (ọ́) lingv. 1. naglasen: tonično mesto / tonični metrični sistem 2. naglašen: tonični zlog ◊ med. tonični krč dolgotrajen krč, ki mu sledi ohlapitev; muz. tonični akord akord na prvi stopnji ♪
  8.      tonírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. rahlo obarvati v določenem (barvnem) tonu: tonirati ozadje risbe / barvno tonirati toníran -a -o: rdeče toniran tlak; risba na toniranem papirju barvnem ♪
  9.      toníti  tónem nedov. (ȋ ọ́) 1. izginjati pod (vodno) gladino: kamen je hitro tonil 2. ekspr., s prislovnim določilom izginjati, izgubljati se: pot je tonila v mraku; udarci so tonili v hrupu / resnica tone v množici besed 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastopanje stanja osebka, kot ga določa samostalnik: toniti v spanje; toniti v žalost / njegovo ime je tonilo v pozabo ● ekspr. dežela je med vojno tonila v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; ekspr. sonce tone za goro zahaja; redko geologi ugotavljajo, da mesto polagoma tone se pogreza tonèč -éča -e: toneč v spanje, ni ničesar več slišal; toneča ladja; toneče sonce ♪
  10.      tónski 1 -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ton: tonska višina; tonsko zaporedje / tonska lestvica slike ● žarg., rad. tonski mojster, snemalec zvokovni mojster, snemalec; ekspr. tonska govorica glasba ◊ elektr. tonski generator naprava za proizvajanje električnih zvočnih signalov določene frekvence in napetosti; film. tonski film zvočni film; tonska kopija filma prva ozvočena kopija; lingv. tonski potek naglašenega zloga; muz. tonski način tonovski način; tonski obseg glasbila, pevskega glasu; tonski sistem sistem vseh v določeni glasbeni kulturi rabljenih tonov, razvrščenih v lestvice; (tonska) lestvica določena in v obsegu oktave urejena vrsta tonov; tonsko slikanje posnemanje naravnih zvokov v glasbi; tisk. opraviti tonsko korekturo popraviti stopnjo počrnitve na negativu ali pozitivu tónsko prisl.: tonsko stopnjevane sence; tonsko višji zlog ♪
  11.      tonzíla  -e ž (ȋ) nav. mn., anat. limfni organ v žrelu: odstraniti tonzile; vnetje leve tonzile ♪
  12.      tonzurírati  -am dov. in nedov. (ȋ) rel., pri nekaterih katoliških duhovnikih, redovnikih v obliki kroga ali kolobarja do golega ostriči ali obriti lasišče: dati se tonzurirati; tonzurirati redovnika tonzuríran -a -o: tonzurirana glava ♪
  13.      tôpel  tudi tópel tôpla -o stil. -ó [ǝu̯] prid., topléjši (ó; ọ́ ó) 1. ki ima zmerno visoko temperaturo: od sonca topel zid; čaj je še topel; pomiti s toplo vodo / topel dan; toplo vreme / imeti tople roke / topli obrok obrok iz sveže kuhanih toplih jedi; postreči s toplimi jedmi z jedmi, ki se jedo kuhane in neohlajene / topli izvir, vrelec izvir, vrelec, ki ima povprečno letno temperaturo navadno višjo od povprečne letne temperature kraja // ki vzbuja, povzroča občutek toplote: topla postelja; toplo stanovanje; toplo pomladansko sonce 2. ki varuje, ščiti pred mrazom: topla obleka, odeja / topla greda 3. ki vsebuje, izraža prijaznost, naklonjenost: topel nasmeh, pozdrav, stisk roke; prirediti gostu topel sprejem; hvaležen mu je bil za tople besede / topel človek / topel dom; toplo družinsko okolje / toplo čustvo // ekspr. ugoden, prijeten: zaznati topel vonj sveže pečenega kruha; pevka ga je očarala s toplim in mehkim glasom / tople jesenske barve ● pog. topli bratec homoseksualec; tople barve rdeča, rumena, rjava barva; ekspr. novico ji je še toplo nesla na ušesa takoj ji jo je sporočila ◊ agr. topli gnoj gnoj, ki se pri preperevanju segreje; gastr. topli sendvič nahitro opečen sendvič; geogr. zmerno topli pas območje z zmernim podnebjem, ki leži med polarnim in tropskim pasom; grad. topli pod obloga iz plastične folije, podložene z debelo tkanino, klobučevino; lov. topla sled sled, pri kateri je dah še ohranjen v zraku; med. topli obkladek; topla obloga; meteor. topla fronta; teh. toplo kovanje, valjanje kovanje, valjanje s poprejšnjim segrevanjem; zool. nestalno topla kri kri, katere toplota je odvisna od temperature okolice; stalno topla kri kri, katere toplota je neodvisna od temperature okolice topló in tôplo prisl.: toplo se obleči; toplo pozdraviti, sprejeti koga; sonce toplo sije; toplo stisniti roko; toplo rjav odtenek / v povedni rabi: v sobi je prijetno toplo; toplo mu je ob takih spominih ∙ ekspr. toplo vam polagam to na srce to vam zelo priporočam, za to vas zelo prosim tôpli -a -o sam.: popiti kaj toplega; toplo mu dobro dene; obšel ga je spomin na nekaj toplega in domačega; umaknil se je na toplo; prijetno mu je na toplem ♪
  14.      topéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. postajati top, manj oster: rezilo topi 2. postajati manj občutljiv za zunanje dražljaje: čuti jim topijo 3. izgubljati voljo, zanimanje za kaj: zaradi enoličnega dela je začel topeti ♪
  15.      topírati  -am nedov. in dov. (ȋ) s potegovanjem glavnika po laseh v smeri proti glavi delati, da je pričeska bolj visoka, bujna: frizerka jo vedno topira / topirati lase topíran -a -o: topirani lasje; visoko topirana pričeska ♪
  16.      topíti 1 -ím nedov. (ȋ í) 1. delati, povzročati, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne delce: topiti sladkor; žveplo se ne topi v vodi 2. delati, povzročati, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: topiti mast, vosek; čokolada na torti se že topi / topiti rudo taliti // navadno v zvezi z led, sneg delati, da preide v vodo: sonce hitro topi sneg; snežinke so se na koži topile 3. ekspr. delati, da česa ni več: sonce je topilo meglo; sence se topijo ob zori / sonce se je topilo v rdeči zarji izginjalo ● star. topiti mleko greti ga, da se hitreje naredi smetana; knjiž. smehljaj se je topil v izraz grenkobe je prehajal, se je spreminjal; ekspr. dolina se topi v soncu je obsijana s soncem; ekspr. to pecivo se kar topi v ustih je zelo mehko, okusno topíti se ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga nakazuje določilo: natakar se danes kar topi od ustrežljivosti; topiti se od zadovoljstva / srce se mu topi v lepih spominih / topiti se v solzah zelo jokati ● knjiž., redko jezika sosednjih narodov sta se počasi topila stapljala topèč -éča -e: govoril je, topeč se od prijaznosti; v vodi se topeča snov topljèn -êna -o: topljeni sir mlečni izdelek, ki se dobi s topljenjem različnih vrst sira; topljeno maslo kuhano maslo ♪
  17.      topíti 2 -ím nedov. (ȋ í) 1. delati topo, manj ostro: kamenje topi koso 2. povzročati, da postaja kaj manj občutljivo za zunanje dražljaje: alkohol mu topi čute 3. povzročati, da se kaj pojavlja v manjši meri, v manj izraziti obliki: žalost topi druga čustva ♪
  18.      topíti 3 -ím nedov. (ȋ í) star. utapljati: topiti mlade mačke; topiti se v valovih / topiti žalost v pijači ♪
  19.      toplíti  -ím nedov. (ȋ í) knjiž. greti: toplili so mu od mraza otrple noge toplíti se postajati toplejši: vreme se topli; brezoseb. postopoma se je toplilo ♪
  20.      topogláviti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. neumno, omejeno ravnati, govoriti: kar naprej topoglavi ♪
  21.      toponím  -a m (ȋ) lingv. lastno ime kraja ali kakega drugega dela zemeljskega površja, zemljepisno ime: toponimi in antroponimi ♪
  22.      toponímika  -e ž (í) lingv. celota toponimov določenega področja: proučevati toponimiko dežele // veda o toponimih; toponomastika: ukvarjati se s toponimiko ♪
  23.      toponomástika  -e ž (á) lingv. veda o toponimih: ukvarjati se s toponomastiko ♪
  24.      topotáti  -ám tudi -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) slišno, topo udarjati z nogami ob tla: konji topotajo; nestrpno topotati; topotati od jeze / topotati z nogami // dajati tope, kratke glasove: stope, stroji topotajo // topotaje premikati se: jezdeci topotajo skozi vas / topotati po stopnicah navzgor topotáje: prihajal je, topotaje z leseno nogo topotajóč -a -e: topotajoč hrup; topotajoči koraki ♪
  25.      topôtniti  -em dov. (ó ȏ) slišno, topo udariti z nogami ob tla: od jeze je topotnil / topotniti z nogo ob tla ♪

   16.745 16.770 16.795 16.820 16.845 16.870 16.895 16.920 16.945 16.970  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA