Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v. (15.470-15.494)


  1.      sòobtožíti  in sòobtóžiti -im dov. (ȍ-ȋ ȍ-ọ́) skupaj s kom obtožiti: obenem z bratom so soobtožili tudi njega sòobtóžen -a -o: udeležil se je sestanka pri soobtoženem XY ♪
  2.      soóčati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, povzročati, da se kdo sestane s kom tako, da se ne more izogniti pogovoru, odgovoru: večkrat so jo soočali z drugimi jetniki, vendar ni hotela nikogar prepoznati; soočati se s kom 2. publ. primerjati, konfrontirati: mogoče je ustvarjalno soočati tudi zelo različna stališča ● publ. članek nas sooča z nenavadnimi spoznanji seznanja; publ. tu se soočajo različni interesi se pojavljajo, kažejo soóčati se publ., v zvezi s s, z izraža, da je kdo deležen zlasti česa neprijetnega: sodobna družba se sooča z drugačnimi socialnimi problemi; ta veja gospodarstva se sooča z novimi težavami ♪
  3.      soočeváti  -újem nedov. (á ȗ) soočati: soočevati očividce / na takih srečanjih so strokovnjaki soočevali svoja mnenja in izkušnje primerjali, konfrontirali / publ. učitelji se soočujejo z interesi učencev se seznanjajo ♪
  4.      soóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) 1. narediti, povzročiti, da se kdo sestane s kom tako, da se ne more izogniti pogovoru, odgovoru: soočiti kršilca in očividce; osumljenca so soočili z okradeno žensko; soočiti se s pričami ♦ jur. zaslišati pričo ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o isti stvari izpovedala drugače 2. publ. narediti primerjavo, konfrontirati: želeli so soočiti različna mnenja; soočiti napore z uspehi; soočiti ugotovitve; soočiti svoja stališča s spoznanji kongresnih razprav ● publ. soočiti koga z dejstvi prikazati jih taka, kot so soóčiti se publ., v zvezi s s, z izraža, da postane kdo deležen zlasti česa neprijetnega: spoznal je, da se mora soočiti z dejanskim stanjem ∙ ekspr. treba se bo soočiti z resnico sprejeti, priznati jo tako, kot je soóčen -a -o: tedaj je bil prvič soočen s tem pojavom; prepoznati soočeno osebo ♪
  5.      sòodlóčati  -am nedov. (ȍ-ọ́) skupaj s kom odločati: delavci soodločajo v delovni organizaciji / soodločati o usodi narodov; soodločati pri izbiri kandidata / publ. okoliščine, ki soodločajo pri raziskavah vplivajo nanje ♪
  6.      sòodločeváti  -újem nedov. (ȍ-á ȍ-ȗ) soodločati: soodločevati v podjetju / soodločevati o usodi svojega naroda / publ. gmotno stanje je soodločevalo pri izbiri poklica vplivalo nanjo sòodločujóč -a -e: soodločujoči dejavniki; posvetovati se s soodločujočimi osebami ♪
  7.      sòodnôsen  -sna -o prid. (ȍ-ó ȍ-ō) knjiž. medsebojno odvisen: soodnosni pojavi ♦ filoz. soodnosni pojmi pojmi, ki so podrejeni skupnemu pojmu; lingv. soodnosne jezikovne prvine ♪
  8.      sòodnôsnica  -e ž (ȍ-ȏ) lingv. beseda, navadno zaimek v nadrednem stavku, ki kaže na vrsto odvisnika: soodnosnici čim tem ♪
  9.      sopéti  -ím nedov. (ẹ́ í) nar. sopsti: bolnik sopi in stoka ♪
  10.      sopíhati  -am nedov. (í) 1. močno, sunkovito, glasno dihati: nosači so sopihali; podivjani živali sta sopihali in se napadali; sopihati od jeze, napora; pri hoji navkreber je močno sopihal / počasi so sopihali proti vrhu sopihajoč šli; vola sta ga lizala in zadovoljno sopihala sopla 2. ekspr. dajati sopihanju podobne glasove: stroji so brneli in sopihali / v dolini je težko sopihala jeklarna / vlak je sopihal mimo sopihajoč peljal sopiháje: sopihaje si je sezuval škornje; sopihaje teči sopihajóč -a -e: sopihajoč se pripogibati; sopihajoča lokomotiva; prisl.: sopihajoče teči ♪
  11.      sopíhniti  -em dov. (í ȋ) močno, sunkovito, glasno dihniti: divje je pogledal po ljudeh in težko sopihnil ∙ ekspr. pomagaj mi nesti, je sopihnila sopihajoč rekla ♪
  12.      sopílo  -a s (í) nav. mn., zastar. dihalni organ: obolenje sopil; sopila in prebavila ♪
  13.      sôpniti  -em tudi sopníti sópnem dov. (ó ȏ; ȋ ọ̑) 1. težko, glasno dihniti: nekajkrat je še sopnil, potem pa umrl 2. preh. globoko vdihniti: sopnil je mrzel zimski zrak 3. ekspr. dihniti, pihniti: sopnil je oblaček tobakovega dima / noč mu je težko in vlažno sopnila v obraz ∙ ekspr. skoraj bi ušel, je sopnila sopeč rekla ♪
  14.      sòpodpísati  in sòpodpisáti -píšem dov., sòpodpíšite (ȍ-í ȍ-á ȍ-í) 1. podpisati poleg prvega, glavnega podpisnika: pogodbo je podpisal dolžnik, sopodpisala pa sta jo tudi oba poroka 2. skupaj s kom podpisati: v imenu države sopodpisati mednarodni sporazum ♪
  15.      sòpodpisováti  -újem nedov. (ȍ-á ȍ-ȗ) 1. podpisovati poleg prvega, glavnega podpisnika: ukaze je smel le sopodpisovati 2. skupaj s kom podpisovati: vodil bo računske posle in sopodpisoval finančne listine ♪
  16.      sòpomèn  -éna m (ȍ-ȅ ȍ-ẹ́) lingv. čustveno, osebno obarvani pomen, ki se pojavlja poleg ustaljenega pomena ♪
  17.      sòpoménka  -e ž (ȍ-ẹ̑) lingv. beseda, ki ima (skoraj) enak pomen kot kaka druga beseda; sinonim: biti, tepsti, tolči so sopomenke; sopomenke in protipomenke ♪
  18.      sòpoménski  -a -o prid. (ȍ-ẹ̑) lingv. istopomenski, sinonimen: uporabljati sopomenske izraze ♪
  19.      sòpovzročíti  -ím dov., sòpovzróčil (ȍ-ȋ ȍ-í) skupaj s kom povzročiti: sopovzročiti nesrečo ♪
  20.      soprán  -a m (ȃ) najvišji ženski ali deški glas: peti sopran; imela je lep, prijeten sopran / odgovorila je v vreščečem sopranu // nav. mn., žarg. sopranistka ali sopranist: nastopili so soprani in alti; filharmonija potrebuje več sopranov ◊ muz. dramski sopran sopranski glas, navadno nekoliko nižji od liričnega soprana; koloraturni sopran sopranski glas za izvajanje koloratur; lirični sopran; prvi sopran najvišji sopran v vokalnem stavku ♪
  21.      sòprispévati  -am dov. in nedov. (ȍ-ẹ́) skupaj s kom prispevati: banke soprispevajo za graditev stanovanj / to dejstvo je soprispevalo k zmagi ♪
  22.      sôpsti  sôpem nedov., sópel in sôpel sôpla (ó) 1. težko, glasno dihati: bolnik je stokal in sopel; nadušljivo, razburjeno sopsti; sopel je, kakor da bi mu ležal kamen na prsih; sope kot kovaški meh / razburjen je bil in težko je sopel / počasi je sopel za čredo sopeč šel // slišno, globoko dihati: oče je spal in enakomerno sopel; živina je sopla / bik je besno sopel sopihal // zastar. dihati: v takem oklepu ni mogoče sopsti; tako je poslušal, da si še sopsti ni upal 2. ekspr. dajati sopenju podobne glasove: mlini trudno sopejo / v dolini sope tovarna / ladja sope iz pristanišča sopeč plove 3. preh., knjiž. globoko vdihavati: sopli so morski zrak; s slastjo je sopla vonj prvega cvetja 4. ekspr. dihati, pihati: starec je sopel v otrple dlani / peč mu je sopla v hrbet oddajala vanj toploto; vročina ji sope v obraz veje ● zastar. vse, kar sope, že spi živi, biva; ekspr. takoj morate iz mesta, je sopla med solzami sopeč govorila sopé: sope šepetati sopèč -éča -e: vsa upehana in težko sopeč, je sedla k mizi; sopeč žrebec; sopeče prsi; prisl.: sopeče se je dvignil; sopeče vzdihniti ♪
  23.      sorazmérnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost sorazmernega: sorazmernost zgradbe ga je navdušila / premajhna sorazmernost poročanja o razstavah / med predmeti ni bilo prave sorazmernosti sorazmerja ◊ fiz. meja sorazmernosti največja obremenitev, do katere je deformacija telesa premo sorazmerna s silo; lingv. veznik če se uporablja za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku; mat. obratna, prema sorazmernost obratno, premo sorazmerje ♪
  24.      sorédje  -a s (ẹ̑) 1. geom., navadno v zvezi koordinatno soredje sistem za določanje lege točke v ravnini, prostoru; koordinatni sistem: os koordinatnega soredja 2. lingv. zveza stavkov, ki niso v prirednem ali podrednem razmerju: priredje, podredje in soredje ♪
  25.      sórta  -e ž (ọ̑) navadno s prilastkom 1. kulturne rastline iste vrste, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih kulturnih rastlin iste vrste, zvrst: ta sorta pšenice se je izrodila; uvajati, vzgajati nove sorte; krompirjeve sorte; sorte grozdja / sorta jonatan / industrijska, jedilna sorta; krompir zgodnje sorte ♦ agr. debeloplodna sorta jagod; opraševalna sorta za opraševanje sort, ki se z lastnim cvetnim prahom ne morejo oploditi; poskusna sorta katere lastnosti se načrtno preizkušajo; vodilna sorta ki je zaradi dobrih lastnosti najbolj razširjena 2. pog. vrsta: za kosilo so imeli tri sorte mesa; prodajati več sort peciva / slabš. poznam to sorto ljudi take (slabe) ljudi 3. nav. ekspr., v rodilniku, z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo tak, kot določa prilastek: biti boječe, vesele sorte; čudne sorte ženska; on je človek posebne sorte / hči je čisto materine sorte prav taka kot mati / to je malomarnost, uživaštvo najslabše sorte ● pog. iste sorte ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo; pog. kaj hočemo, ljudje so vsake sorte različni; vse sorte pog. vse sorte presenečenj je doživel različna, razna presenečenja; elipt., pog. kadar je malo pijan, vse sorte govori nespametno, nepremišljeno; elipt., pog. vse sorte pripovedujejo o njem o njem pripovedujejo zlasti slabe stvari ♪

   15.345 15.370 15.395 15.420 15.445 15.470 15.495 15.520 15.545 15.570  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA