Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v. (15.095-15.119)


  1.      skládanec  -nca m (ā) nav. mn., knjiž. oblat, vafel: peči skladance / jesti skladance ♪
  2.      skládati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati kaj skupaj v urejeno obliko, zlasti drugo na drugo: skladati deske, drva / skladati na kup; skladati v kopo, skladovnico / skladati stvari v kovček zlagati 2. ustvarjati, pisati glasbeno delo, skladbo: skladati opere / skladatelj veliko sklada // star. ustvarjati, pisati, zlasti umetniško delo sploh: skladati pesmi, povesti / skladati verze skládati se biti tak, da s čim drugim sestavlja a) urejeno, prijetno celoto: barve se lepo skladajo; ta hiša se ne sklada z okolico b) logično urejeno celoto: ta izjava se ne sklada z njegovimi prejšnjimi trditvami / prepis se sklada z izvirnikom se ujema ● redko fant in dekle se skladata se ujemata, se razumeta; državna in narodnostna meja se ne skladata se prostorsko ne pokrivata, nista isti; zastar. sreča se sklada iz malenkosti sestoji; s sogovornikom se ne sklada se ne strinja ♪
  3.      skládbica  -e ž (ȃ) nav. ekspr. manjšalnica od skladba: napisal je nekaj znanih skladbic / skladbica za flavto ♪
  4.      skladíščiti  -im nedov. (í ȋ) dajati, spravljati v skladišče: skladiščiti moko, sadje / skladiščiti zaboje drugega na drugega // publ. hraniti v skladišču: skladiščiti blago pri normalni temperaturi // publ. hraniti sploh: skladiščiti krompir v kleti / skladiščiti elektriko v akumulatorju; računalnik skladišči podatke; pren. spomin skladišči vtise ♪
  5.      skládnja  -e ž (á) lingv. zlaganje besed v besedne zveze, stavke: dobro obvlada slovensko skladnjo / skladnja tega besedila je slaba zloženost besednih zvez, stavkov // nauk o tem: skladnja in pomenoslovje ● knjiž., redko skladnja med besedami in dejanji skladnost ♪
  6.      sklámfati  -am dov. (ȃ) nižje pog. sestaviti, zbiti: sklamfati trame; pren., ekspr. sklamfati nalogo ♪
  7.      sklanjátev  -tve ž (ȃ) lingv. menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku: sklanjatev in spregatev / samostalnik lipa se sklanja po ajevski sklanjatvi; imenska, pridevniška sklanjatev; moška sklanjatev samostalnikov moškega spola ♪
  8.      sklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. premikati zgornji del česa navzdol, proti tlom: sklanjati in vzravnavati glavo, hrbet / sklanjal je glavo in poslušal; sklanjati glavo nad šopkom ∙ knjiž. spoštljivo sklanjam glavo pred takim človekom izkazujem mu čast, spoštovanje 2. lingv. menjavati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku: sklanjati samostalnike; sklanjati po pridevniški sklanjatvi sklánjati se 1. premikati glavo, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: hitro se sklanjati / sklanjati se k otroku; sklanja se čez ograjo, skozi okno / sklanjati se po steklenice pod točilno mizo / težki cveti se sklanjajo; veje se sklanjajo nad vodo 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z nad izraža opravljanje dela, opravila, kot ga določa sobesedilo: ves dan se sklanja nad delo; pogosto se sklanja nad knjigo bere, študira; bolničarke so se sklanjale nad ranjenci so jim stregle ● pesn. na gredi se cvet sklanja k cvetu je dosti cvetov; ekspr. sonce se sklanja k obzorju kmalu bo zašlo; knjiž. čas se sklanja v jesen kmalu bo jesen sklanjáje: kašljal je, sklanjaje glavo sklanjajóč -a -e: šla sta navkreber, sklanjajoč glave; sklanjajoča se drevesa ♪
  9.      sklápljanje  -a s (ā) 1. glagolnik od sklapljati: sklapljanje vagonov 2. lingv. tvorjenje (nove) besede s sestavljanjem dveh ali več besed: beseda seveda je nastala s sklapljanjem ♪
  10.      sklápljati  -am nedov. (ā) 1. s povezovalno napravo delati, da je kaj skupaj, združeno: sklapljati cevi, vagone 2. knjiž. zapirati: sklapljati čeljusti / od utrujenosti sklapljati oči ♪
  11.      sklapoúhati  -am tudi izklapoúhati -am dov. (ū ȗ) nar. vzhodno oklofutati: pošteno ga je sklapouhal ♪
  12.      sklapoúškati  -am dov. (ȗ) nar. vzhodno oklofutati: sklapouškala jo je, ker je ugovarjala ♪
  13.      sklasíti se  -ím se in sklasíti -ím dov., sklásil se in sklásil (ȋ í) nav. 3. os., nav. ekspr. narediti klase: pšenica, rž se sklasi ♪
  14.      sklásti  skládem dov. (á ȃ) redko zložiti: sklasti hlode; sklasti snope v kup skláden -a -o: skladena drva sklájen -a -o nar. vzhodno zložen: sklajeni hlodi ♪
  15.      skláti  skóljem dov., skôlji skoljíte (á ọ́) redko razklati: sklati poleno skláti se ekspr. stepsti se, spopasti se: psi so se sklali / na veselici so se sklali sklán -a -o: sklano deblo ♪
  16.      sklatíti  in sklátiti -im, tudi sklátiti -im dov. (ȋ á; á) 1. povzročiti, da zaradi tolčenja s palico, obmetavanja s kamenjem padejo sadeži z drevesa: sklatiti jabolka, orehe / toča je sklatila listje ∙ ekspr. artilerija je sklatila sovražno letalo sestrelila; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse; ekspr. sklatili so precej ptic postrelili 2. slabš. reči, povedati: sklatil je veliko neumnosti skláten -a -o: sklateno sadje ♪
  17.      sklecávati  -am nedov. (ȃ) v presledkih klecati: pri hoji je sklecaval / noge so mu sklecavale ♪
  18.      sklécniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) redko klecniti: nenadoma je sklecnil / noge so mu sklecnile ♪
  19.      sklédičnica  tudi skledíčnica -e ž (ẹ́; ȋ) nav. mn., bot. drevesa s plodovi, ki so deloma ali v celoti obdani z ovojem, Fagaceae ♪
  20.      sklejíti  -ím tudi skléjiti -im dov., skléjil (ȋ í; ẹ̑) zlepiti s klejem: sklejiti mizo sklejèn -êna -o tudi skléjen -a -o: sklejene deske ♪
  21.      skleníti  sklénem dov. (ȋ ẹ́) 1. dati konca česa skupaj, da nastane krožna, nepretrgana oblika: skleniti člen verige; skleniti obroč, verigo; členek verižice se z roko ni dal skleniti / vrtnici sta se nad spomenikom sklenili // v zvezi z roka dati končna dela rok skupaj, da s telesom tvorita krožno, nepretrgano obliko: skleniti roke okrog kolen, nad glavo / skleniti roke k molitvi dati jih v položaj, da se dlani in prsti dotikajo ali prepletajo 2. narediti, da pridejo s konci povezani deli v celotni dolžini skupaj tako, da prehod ni mogoč: skleniti čeljusti; ustnice so se spet sklenile / skleniti pest narediti, stisniti 3. narediti, da si členi, deli česa sledijo nepretrgano, brez presledkov, ki bi omogočali prehod: prijeli so se za roke in sklenili krog / vojaškim enotam je uspelo skleniti obroč okoli mesta; vrsta čakajočih se je pretrgala in spet sklenila / z mostom skleniti cestno zvezo med obalo in otokom jo narediti nepretrgano, povezati 4. končati: skleniti govor z vzklikom; publ. delegacija je sklenila obisk / skratka, bilo je lepo, je sklenil brat / skleniti krog predavanj, vprašanj; s to tekmo so nogometaši sklenili sezono / ekspr. skleniti svoje dni, krog življenja, življenjsko pot, življenje umreti 5. navadno z glagolskim samostalnikom z izrazitvijo soglasja narediti, da nastane kaj, kar koga povezuje s kom drugim: sklenili so dogovor; skleniti s kom kupčijo, pogodbo, vojaško zvezo / skleniti poznanstvo, prijateljsko razmerje 6. navadno z nedoločnikom določiti, kar se hoče, želi narediti a) po premisleku: sklenil je oditi; trdno je sklenil, da vse pove / sam pri sebi, ekspr. v srcu kaj skleniti b) po končani obravnavi, razpravi: na seji so sklenili pomembne stvari; soglasno so sklenili, da vztrajajo pri svojih zahtevah ● ekspr. z njimi je sklenil vse račune do njih nima več nobenih obveznosti; z njimi ne želi več imeti stikov; zastar. skleniti se v posvet zbrati se (v krogu) ◊ elektr. skleniti navitje; jur. skleniti zakonsko zvezo poročiti se sklenívši zastar.: sklenivši roke, so začeli peti sklénjen -a -o: sklenjen obroč; sklenjena vrsta; pogodba je sklenjena; raziskava še ni sklenjena; sklenjeno je, da se vrnemo ∙ ekspr. njegovo potovanje je sklenjena stvar odpotoval bo, ne da bi se o tem še kaj razpravljalo ♦ avt. sklenjena črta neprekinjena črta; geom. sklenjena krivulja; gozd. sklenjeni gozd gozd, v katerem se krošnje prekrivajo ali vsaj medsebojno dotikajo; prisl.: vojaška enota se je premikala sklenjeno ♪
  22.      sklenolúskavka  -e ž (ú) nav. mn., zool. ribe s kljunasto podaljšano glavo in trdimi, s sklenino prevlečenimi in med seboj povezanimi luskami, Chondrostei: jeseter in druge sklenoluskavke ♪
  23.      sklepálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sklepanje: sklepalni postopek ♦ lingv. sklepalni veznik priredni veznik za izražanje sklepa prej povedanega; sklepalno priredje priredje, v katerem drugi stavek izraža sklep, izpeljan iz prvega ♪
  24.      sklépati  -am nedov. (ẹ̑) 1. dajati konca česa skupaj, da nastane krožna, nepretrgana oblika: sklepati obroče; člen se sklepa s členom // v zvezi z roka dajati, imeti končna dela rok skupaj, da s telesom tvorita krožno, nepretrgano obliko: sklepati roke okoli vratu, na hrbtu; krčevito sklepati roke / od začudenja sklepati roke; med molitvijo sklepati roke imeti jih v položaju, da se dlani in prsti dotikajo ali prepletajo 2. delati, da pridejo s konci povezani deli v celotni dolžini skupaj tako, da prehod ni mogoč: sklepati čeljusti 3. delati, da si členi, deli česa sledijo nepretrgano, brez presledkov, ki bi omogočali prehod: prijemali so se za roke in sklepali kroge / vojaške enote sklepajo obroč 4. končevati: sklepati govore z vzkliki / sklepati nov krog predavanj / na severni strani sklepa dolino skalna stena zapira / ekspr. sklepati svojo pot, svoje življenje umirati 5. navadno z glagolskim samostalnikom z izrazitvijo soglasja delati, da nastane kaj, kar koga povezuje s kom drugim: sklepati med seboj, s kom dogovore, kupčije, pogodbe / ta sporazum že dolgo sklepajo / sklepati s sovražnikom mir; sklepati poznanstva, prijateljska razmerja 6. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem a) do mogočih, verjetnih dejstev: iz vsega tega so sklepali, da bo odpotoval; po govorjenju sklepam, da je tujec b) do novih spoznanj: da izračunamo, kdaj opravi isto delo petnajst delavcev, sklepamo takole; sklepa se po strogih logičnih pravilih / sklepati iz splošnega na posamezno 7. po končani obravnavi, razpravi določati, kar se hoče, želi narediti: sklepati o predlogu; sklepa se z večino glasov ● te gore sklepajo težko prehoden venec sestavljajo, tvorijo; ekspr. z družbo ga sklepajo tesne vezi povezujejo, družijo sklepáje: sklepaje koščene roke, je stala pred njim sklepajóč -a -e: sklepajoč roke, ga je poklical; sklepajoč iz znanega na neznano; sklepajoč po pismu, želijo, da pridete čimprej ♪
  25.      sklepáti  sklépljem dov., sklêplji sklepljíte; sklêpal (á ẹ́) z udarci kladiva stanjšati, izostriti rezilo: sklepati koso, srp; nekoliko, ponovno sklepati ♦ obrt. sklepati mlinski kamen z udarci kladiva mu dati hrapavo površino sklepán -a -o: sklepana kosa ♪

   14.970 14.995 15.020 15.045 15.070 15.095 15.120 15.145 15.170 15.195  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA