Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
v. (12.970-12.994)
- pripihljáti -ám dov. (á ȃ) pihljajoč se pojaviti: z morja je pripihljal svež veter ♪
- pripírati -am nedov. (ȋ ȋ) ne popolnoma zapirati: pripirati okna, vrata / pripirati veke / pripirati oči ● ekspr. pripirati oči pred dejstvi ne hoteti jih spoznati, priznati ♪
- pripísati in pripisáti -píšem dov., pripíšite (í á í) 1. dodatno, zraven napisati: pripisati pripombo; pripisati nekaj vrstic k pismu / pripisati obresti h glavnici povečati jo za obresti 2. z dajalnikom izraziti, imeti mnenje, da je kdo a) povzročitelj, storilec česa: rop so pripisali skupini mladoletnikov; nihče mu ne bi pripisal takega ravnanja / anonimno pismo so pripisali njej / njegovo ravnanje lahko pripišemo neizkušenosti b) nosilec kake lastnosti: pripisali so mu neiskrenost, nedelavnost; njemu ne bi pripisal, da je strahopeten / članku ni mogoče pripisati nestrokovnosti; pripisati knjigi večji pomen, kot ga ima v resnici ● ekspr. to pripiši kar sam sebi, na svoj račun sam si kriv pripísan -a -o: pripisane oznake / kot opomba pozneje pripisano [P. p.] ♪
- pripískati -am dov., tudi pripiskála (í) 1. piskajoč priti: pripiskali in pripeli so na oder / mimo je pripiskal vlak pripeljal 2. s piskanjem priklicati, privabiti: dolgo je piskal, pa svojih fantov ni mogel pripiskati ♦ lov. pripiskati srnjaka ♪
- pripisováti -újem nedov. (á ȗ) 1. dodatno, zraven pisati: pripisovati opombe na rob knjige / pripisovati obresti h glavnici povečevati jo za obresti 2. z dajalnikom izražati, imeti mnenje, da je kdo a) povzročitelj, storilec česa: pesem so pripisovali rojaku / vso krivdo so pripisovali njemu / poraz so pripisovali neugodnim okoliščinam b) da je kdo nosilec kake lastnosti: ljudje so mu pripisovali delavnost, odkritost in poštenost; pripisovali so mu vse najslabše lastnosti / sporazumu pripisujejo velik pomen ♪
- pripíti se -píjem se dov. (í) 1. redko prisesati se: pet pijavk se je pripilo na njegovo roko 2. zastar. nekoliko se opiti: pili so pomalem in se redko pripili pripíti knjiž. s pitjem alkoholnih pijač spraviti v določeno stanje: pripil jim je revščino; rad bi si pripil pozabo pripít -a -o: nikoli ne obleži pijan, pripit pa je velikokrat; odtrgati pripito pijavko ♪
- priplávati -am dov. (ȃ) plavajoč priti: izpod skale priplava postrv; priplavati do brega / ekspr. na nebo priplava mesec / ekspr. čez travnik je priplaval metulj počasi priletel / ekspr.: z gore je priplaval glas zvonov se je zaslišal; od nekod je priplaval vonj po senu se je razširil // ekspr. lahkotno, mirno priti: na oder je priplavala baletka ● ekspr. njena slika mu pogosto priplava pred oči pogosto si jo predstavlja; pog., ekspr. ta pa ni po (prežgani) juhi priplaval je bister, prebrisan ♪
- pripláviti -im tudi priplavíti -ím dov., priplávil (ā ȃ; ȋ í) prinesti, naplaviti: reka priplavi deske, hlode; valovi so priplavili truplo ♪
- priplazíti se in pripláziti se -im se, in pripláziti se -im se dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) plazeč se priti: izpod skale se priplazi kača; pren., ekspr. s hriba se je priplazil mrak // ekspr. brezšumno, pritajeno priti: priplazila sta se v sobo; priplaziti se kakor maček, tat ♪
- priplésati in priplesáti -pléšem dov. (ẹ́ á ẹ́) plešoč priti: baletka pripleše na oder; priplesala sta do svojih sedežev / ekspr. iz oblakov so priplesale prve snežinke lahkotno se gibajoč, premikajoč pojavile // ekspr. lahkotno, hitro priti: natakar je priplesal s polnim pladnjem k mizi ♪
- priplêsti -plêtem dov., priplêtel in priplétel priplêtla, stil. priplèl priplêla (é) 1. s pletenjem pritrditi: priplesti protje na drog 2. dodatno, zraven splesti: priplesti ovratnik, žep ♪
- priplézati -am dov. (ẹ̑) plezajoč priti: priplezati do vrha drevesa / priplezati na Triglav ● ekspr. priplezal je do zavidljivega položaja v službi s preračunanim vedenjem, ravnanjem ga je dobil ♪
- priplúti -plôvem in -plújem dov., tudi priplovíte (ú ó, ú) 1. s plutjem priti: ladja priplove v pristanišče; pripluti na odprto morje 2. knjiž. prileteti: letalo je priplulo z daljnega severa ♪
- pripodíti -ím dov., pripódil (ȋ í) podeč narediti, povzročiti, da kdo kam pride: gonjači pripodijo živali v bližino lovcev / v galopu je pripodil konja iz mesta / ekspr. pripodili so jih tja kar z dela pripeljali pripodíti se nav. ekspr. podeč se priti: v areno se pripodijo klovni; otroci so se pripodili za žogo / pripodili so se temni oblaki / z vseh strani so se pripodili radovedneži prišli ♪
- pripogíbati -am in -ljem nedov. (ȋ) delati, povzročati, da prihaja zgornji konec česa prožnega bližje k tlom: vihar je pripogibal vrhove dreves; veje se pripogibajo ∙ ekspr. pripogiba jo žalost zelo je žalostna; zastar. pripogibati oči povešati pripogíbati se delati, da prihaja glava, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: pripogiba se in pobira jabolka / ekspr. ves dan se pripogiba nad šivalnim strojem šiva; redko telovadec se je naglo pripogibal in vzravnaval je delal predklone ♪
- pripogníti -pógnem tudi -pôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) narediti, povzročiti, da pride zgornji konec česa prožnega bližje k tlom: pripogniti drevesce, veje / pripogniti komu hrbet / pripognil je glavo, da je lahko vstopil sklonil / ekspr. oče ga je pripognil čez koleno in natepel po zadnji plati ga je položil na koleno z zgornjim delom telesa bližje k tlom; v strahu pripogniti ramena povesiti ∙ ekspr. bo že prišel pravi, ki te bo pripognil uklonil, si te podredil; pripogniti vogal lista zapogniti pripogníti se narediti, da pride glava, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: pripognil se je in nekaj pobral; zaradi bolečin v križu se ne more pripogniti / zastar.: do tal, nizko se pripogniti komu se prikloniti; pripogniti se h komu, nad koga se skloniti pripognívši zastar.: zavila ga je tesneje v odejo, pripognivši se globoko k njemu pripógnjen tudi pripôgnjen
-a -o: stopal je pripognjen pod težkim bremenom; prisl.: hoditi pripognjeno ♪
- pripojíti -ím dov., pripójil (ȋ í) narediti, da postane kaj sestavni del česa: pripojiti sosednje ozemlje k svoji državi / tej delovni organizaciji so pripojili več manjših pripojèn -êna -o: na novo pripojene pokrajine ♪
- pripókati -am dov. (ọ́ ọ̑) ekspr. pokajoč (z bičem) priti, pripeljati: voznik je pripokal mimo s parom konj ♪
- pripolzéti -ím [u̯z] dov. (ẹ́ í) polzeč se pojaviti: po licu ji je pripolzela solza ♪
- pripomágati -am, in pripomágati in pripomagáti -am nedov. in dov. (á; á á á) zastar. pomagati: društvo bo pripomagalo, da obogatimo našo književnost in jezik / nekaj pripomaga tudi rodoviten svet, toda brez pridnosti ne bi bilo nič ♪
- pripomínjati -am nedov. (í) 1. izražati misel, mnenje, ki kaže navadno kritičen odnos do česa: vedno kaj pripominja k njegovemu ravnanju / dov. pripominjam, da moramo to še preveriti 2. dodatno, zraven pripovedovati: pripominjali so, da je to najbolj kulturna dežela v Evropi ♪
- pripómniti -im dov. (ọ̑) 1. izraziti misel, mnenje, ki kaže navadno kritičen odnos do česa: pripomniti kaj k načrtu; ob tem je pripomnil, da morajo trditev prej preveriti; izpil je in pripomnil: odlična slivovka 2. dodatno, zraven povedati: pripomnil je še nekaj besed in odšel; pripomnil je, da ga od takrat ni nikoli več srečal ♪
- pripomôči -mórem dov., pripomógel pripomôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjiku in deležniku na -l skupaj s čim narediti, povzročiti, da se kaj uresniči, doseže: tudi vi nam lahko pripomorete do zmage, da zmagamo / slabe razmere so pripomogle k taki odločitvi / razburjenje je pripomoglo, da se mu je zdravje poslabšalo vplivalo na to / star. vsi pripomorejo in premaknejo skalo pomagajo ♪
- pripóna -e ž (ọ̑) 1. priprava za pripenjanje, privezovanje: pripona se je snela in priklopljeno vozilo je obstalo; privezana žival je nategovala pripono / pripona meča ♦ teh. kabelska pripona za pritrjevanje električnega kabla na varjenec // navt. vsaka od vrvi, ki varujejo jambor, da se ne prevrne, zlomi: mornarji so nategovali pripone; pripone na jadrnici, ladji / bočne pripone ki pritrjujejo jambor na bok 2. lingv. besedotvorno obrazilo, ki se postavi za podstavo tvorjene besede: izpeljati prislov s pripono -o; manjšalne, slabšalne pripone / glagolska pripona med podstavo in obrazilom glagolske oblike ♪
- pripóra -e ž (ọ̑) lingv. precejšnje približanje ploskev govorilnih organov pri tvorbi nekaterih soglasnikov: tvoriti glasove s priporo; rahla pripora glasilk // ožina, ki nastane s takim približanjem: zračni tok gre skozi priporo; pripora med zgornjimi zobmi in spodnjo ustnico / nebna pripora ki jo tvori jezik ob trdem nebu ♪
12.845 12.870 12.895 12.920 12.945 12.970 12.995 13.020 13.045 13.070