Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v. (12.645-12.669)


  1.      pridájati  -am nedov. (ȃ) redko dodajati: jemati in pridajati / pridajati slovenskim izrazom latinske oznake / gube so mu pridajale poseben izraz dajale ● publ. gibanju so pridajali majhen pomen pripisovali ♪
  2.      pridáti  -dám dov., 2. mn. pridáste in pridáte; pridál (á) dodati: pridati na rezance zrezano drobovino / k vsoti boš moral še malo pridati / pridati k imenu naslov dati / da bi popravil neprijeten vtis, je hitro pridal: Seveda ne smemo vzeti tega preveč resno ● pog. ne kaže vsega verjeti, ljudje radi tudi kaj pridajo si izmislijo pridáti se nar. pristajati: polhovko je imel pomaknjeno na stran, kar se mu je pridalo ∙ nar. pridalo bi se, da bi se malo ustavili dobro bi nam delo pridán -a -o: pridana snov ∙ poročilu je pridan zapisnik o zaslišanju priložen ♪
  3.      pridehtéti 1 -ím [dǝh tudi deh] dov., pridehtì tudi pridêhti (ẹ́ í) knjiž. pridišati: vonj ciklame je pridehtel v sobo ♪
  4.      pridehtéti 2 -ím [dǝh tudi deh] dov., pridehtì tudi pridêhti (ẹ́ í) nar. prisopihati: ko je pridehtela vrh griča, se je ozrla nazaj ♪
  5.      pridejáti  -déjem dov., tudi pridém; 2. mn. pridéjete tudi pridéste, 3. mn. tudi pridejó; pridéj in pridèj; pridejál (á ẹ̑) star., navadno kot deležnik na -l dodati: pridejati testu jajca / zdaj se tako ne da spremeniti, je pridejal ● star. govori resnico, ničesar ne smeš pridejati si izmisliti prideján -a -o: pridejana snov ♪
  6.      pridélati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) pridobiti z gojenjem rastline, rastlin: pridelati krompir in zelenjavo; sadja pridelajo le za domačo porabo; pridelati dovolj žita / vino pridelajo doma // pridobiti z gojenjem česa sploh: pridelali so dosti medu; pridelati dovolj mesa, mleka // z delom pridobiti, prislužiti: jé kruh, ki so ga drugi pridelali / knjiž. s trudom pridelati rudo pridobiti; ekspr. pridelati izgubo narediti ● redko za hišo je pridelal še garažo prizidal; pog., šalj. še otroka bosta pridelala spočela pridélan -a -o: doma pridelano vino ♪
  7.      pridelíti  -ím dov., pridélil (ȋ í) star. z odločbo postaviti koga na kako mesto, položaj; dodeliti: pridelili so ga naborni komisiji za pisarja / pridelili so ga drugemu polku ● star. pridelili so mu delo na vrtu določili, dali prideljèn -êna -o: fant je bil prideljen drugi četi ♪
  8.      pridelováti  -újem nedov. (á ȗ) pridobivati z gojenjem rastline, rastlin: pridelovati krompir in žito; v obmorskih krajih pridelujejo južno sadje // pridobivati z gojenjem česa sploh: pridelovati mleko in volno; pridelujejo čedalje manj medu ♪
  9.      pridéti  -dénem dov., pridêni prideníte (ẹ́) star. dodati: prideti praženi čebuli malo gob / prideti dozdajšnjim predlogom še enega / tu jih imaš, je nepričakovano pridela ♪
  10.      pridévati  -am tudi -ljem nedov. (ẹ́) star. dodajati: pridevati moko med mešanjem / ležeče tiskane besede pridevamo k samostalnikom postavljamo, dajemo; pridevati komu šaljive vzdevke dajati ● star. dosti so pripovedovali o dogodku in zraven tudi marsikaj pridevali si izmišljali ♪
  11.      pridévati se  -am se in -ljem se dov. (ẹ́) nar. priti, prispeti: Na, pojužinajva! Medtem se bo že prideval (A. Ingolič) ♪
  12.      pridévek  -vka m (ẹ̑) 1. izraz, ki se dodaja k imenu kake osebe, zlasti kot sorodstvena, socialna oznaka: ni ga več ogovarjal s pridevkom oče / za imenom je opuščal plemiški pridevek naslov // knjiž. izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti; vzdevek: zaradi ošabnega vedenja so mu dali pridevek novomeški Napoleon; zbadljivi pridevek se ga je hitro prijel 2. lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik; epiteton: v pesmi uporablja dosti pridevkov / okrasni ali ukrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo 3. redko kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: sveža krma ne potrebuje pridevkov; kuhati fižol s pridevki ● nar. spal je v pridevku poleg skednja na seniku ◊ arheol. grobni pridevek grobni pridatek; lingv. stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe ♪
  13.      pridévnik  -a m (ẹ̑) lingv. pregibna beseda, ki izraža kakovost, velikost, vrsto ali svojino: vrste pridevnikov; spreminjanje spola, sklona in števila pri pridevniku / kakovostni, svojilni, vrstni pridevnik; določna oblika pridevnika ♪
  14.      prídigati  -am nedov. (í) 1. rel. govorno podajati vsebinsko zaokroženo versko snov: pridigati pri nedeljski maši / pridigati proti vražam 2. ekspr. zavzemati se za kako idejo, nazor: pridigati moralo; pridiga poštenost, sam pa goljufa 3. ekspr. (vsiljivo) dajati nauke: ta človek rad pridiga; ne boj se, ne bom ti pridigal / zdravniki zaman pridigajo, da je kajenje škodljivo opominjajo ● ekspr. pridigati gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati pridigajóč -a -e: poslušati pridigajočega duhovnika ♪
  15.      pridigováti  -újem in prídigovati -ujem nedov. (á ȗ; í) star. pridigati: pridigovati o dobroti / pridigovati nove ideje / pridigovala mu je, naj se loti kakega resnega dela; še premalo ti pridigujem ♪
  16.      pridíh  -a m (ȋ) knjiž. 1. rahel vonj česa: vonj vrtnic se je mešal s pridihom cigaretnega dima; mrzel zrak s pridihom smrek in jelk 2. s prilastkom majhna stopnja: preproge dajejo prostoru pridih razkošja / pripovedovati s pridihom ironije nekoliko ironično / z oslabljenim pomenom vse je zavito v pridih brezupnosti // rahla čustvena obarvanost: njegove besede so imele sovražen pridih; pridih žalosti ● knjiž. ti scenski predmeti ustvarjajo pridih resničnosti videz ◊ lingv. izgovor zapornikov z močnim izdihom ♪
  17.      pridíhati  -am dov. (í ȋ) močno dihajoč priti: pridihati na vrh / knjiž., ekspr. gozdni hlad jima je pridihal naproti rahlo zapihal ♪
  18.      pridíhniti  -em dov. (í ȋ) knjiž., ekspr. dodati, pridati: pojavu je pridihnil nekaj pozitivnega pridíhnjen -a -o: lingv. pridihnjeni glas glas, izgovorjen s pridihom ♪
  19.      pridírjati  -am dov. (ȋ) dirjajoč priti: konj je pridirjal na dvorišče / ekspr.: navsezgodaj je pridirjal iz doline prišel; brez sape je pridirjala v hišo pritekla ♪
  20.      pridírkati  -am dov. (ȋ) 1. dirkajoč priti: istočasno sta pridirkala na cilj / ekspr.: konj je pridirkal na dvorišče pridirjal; zadnji trenutek je pridirkal na vlak pritekel 2. preh., publ. z dirkanjem priti do česa: kobila Burja mu je pridirkala nagrado; pridirkal si je prvo mesto ♪
  21.      pridišáti  -ím dov. (á í) prijetno dišeč se pojaviti: akacije so pridišale v sobo; pečenka je pridišala skozi priprta vrata; brezoseb. iz kuhinje je prijetno pridišalo ♪
  22.      príditi 1 -im nedov. (í ȋ) ekspr. 1. vplivati moralno negativno; kvariti: slaba družba ga pridi; priditi mladino z neprimernim čtivom; otrok se je začel priditi / priditi značaj naroda 2. delati kaj manj popolno, dovršeno: tako ohlapno izražanje pridi jezik ● star. ni jim hotel priditi družbe kvariti príditi se postajati neužiten, slab; kvariti se: meso se je začelo priditi ♪
  23.      príditi 2 -im nedov. (í ȋ) zastar. koristiti: take stvari človeku ne pridijo ♪
  24.      pridivjáti  -ám dov. (á ȃ) 1. divjajoč priti: otroci so pridivjali pred šolo / sovražnik je pridivjal v našo domovino / ekspr.: avto je pridivjal izza ovinka zelo hitro pripeljal; ves nestrpen je pridivjal po stopnicah pritekel 2. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: nevihta je pridivjala; nekega jutra je pridivjala odjuga ♪
  25.      pridobítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od pridobiti: pridobitev premoženja / pridobitev kupcev, naročnikov; pridobitev ljudi za akcijo / pridobitev funkcije, oblasti; pridobitev doktorskega naslova 2. nav. mn., navadno s prilastkom kar je posledica kakega dela, prizadevanja: ohraniti pridobitve osvobodilnega boja; kulturne, tehnične, znanstvene pridobitve; pomembne pridobitve v šolstvu; pridobitve civilizacije ♪

   12.520 12.545 12.570 12.595 12.620 12.645 12.670 12.695 12.720 12.745  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA