Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v (80.811-80.835)


  1.      upogíbati  -am in -ljem nedov. (ȋ) delati, povzročati, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogibati in razpirati veje; veter upogiba vrhove dreves; plamen zaradi prepiha migota in se upogiba / upogibati pločevino / jeklena palica se upogiba se da upogibati / upogibati in vzravnavati telo; hrbet se mu je zmeraj bolj upogibal krivil / upogibali so hrbte k tlom pripogibali so se ∙ ekspr. upogibati hrbet, koleno pred kom uklanjati se, podrejati se // spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: po operaciji ni mogel upogibati kolena; upogibati in iztegovati prst; upogibati roko v zapestju upogibajóč -a -e: plazil se je skozi grmovje, upogibajoč šibje; pod težo let se upogibajoči ljudje ♪
  2.      upogíben  -bna -o prid. (í ȋ) 1. nanašajoč se na upogib ali upogibanje: upogibna prožnost / upogibna stran komolca stran, na kateri se mišice ob upogibu krčijo ♦ teh. upogibna obremenitev obremenitev, pri kateri sili delujeta prečno v nasprotni smeri in ne ležita na isti premici 2. redko upogljiv: upogibna palica; rezilo ni upogibno ♪
  3.      upogíbnica  -e ž (ȋ) anat. upogibalka: poškodovana upogibnica ♪
  4.      upogníti  upógnem tudi upôgnem dov. (ȋ ọ́, ó) 1. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogniti gumijasto cev; upogniti karton, palico; upogniti veje navzdol, navzgor; stebelca so se od težkih cvetov upognila; tramovi so se upognili zaradi prevelike obremenitve / jekleni trak se upogne se da upogniti / upogniti glavo skloniti; hrbet se mu je od napornega dela upognil sključil; ramena so se mu upognila povesila // spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: upogniti komolec; upogniti nogo v kolenu 2. ekspr. ukloniti: fant se ni dal upogniti; upognil jih je z grožnjami / upognil je sosednje dežele si jih podredil / upognil je njeno šibko naravo; upogniti komu voljo zlomiti ∙ ekspr. upogniti hrbet, koleno, tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upognil je koleno in prosil odpuščanja pokleknil je; ekspr. drevo se upogne, dokler je mlado mladega človeka je mogoče vzgojiti upogníti se zastar. pripogniti se, skloniti se: upognil se je in pobral kamen upógnjen tudi upôgnjen -a -o: od vetra upognjena drevesa; upognjen nos kriv; upognjen starec sključen; upognjena hrbtenica kriva ♦ les. pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; upognjeno pohištvo ♪
  5.      upógnjenec  tudi upôgnjenec -nca m (ọ́; ó) upognjeno drevo: posekati upognjence in drevesa z odlomljenimi vrhovi ♦ gastr. janeževi upognjenci pecivo v obliki upognjenih okroglih ploščic, posutih z janežem ♪
  6.      upógnjenost  tudi upôgnjenost -i ž (ọ́; ó) značilnost upognjenega: upognjenost cevi / upognjenost hrbtenice ♪
  7.      upokojênec  tudi upokójenec -nca m (é; ọ́) kdor je upokojen: biti, postati upokojenec; društvo upokojencev / dom upokojencev ♦ jur. družinski kdor dobiva pokojnino kot član družine umrlega zavarovanca ali upokojenca, osebni kdor dobiva pokojnino iz lastnega zavarovanja, starostni upokojenec kdor dobiva pokojnino iz lastnega zavarovanja po izpolnitvi določene starosti in delovne dobe ♪
  8.      upokojênka  tudi upokójenka -e ž (é; ọ́) ženska oblika od upokojenec: iskati za varstvo otroka mlajšo upokojenko ♪
  9.      upokojênski  tudi upokójenski -a -o prid. (é; ọ́) nanašajoč se na upokojence: upokojensko življenje / upokojensko društvo ♪
  10.      upokojíti  -ím dov., upokójil (ȋ í) 1. narediti, da kdo po končani zahtevani delovni dobi ni več zaposlen: upokojiti delavca; pri šestdesetih letih se je upokojila / invalidsko upokojiti ♦ jur. predčasno upokojiti upokojiti pred določeno starostjo ali pred potekom določenega časa zaposlenosti 2. knjiž. umiriti, pomiriti: prijazne besede so ga upokojile / upokojiti strasti upokojíti se knjiž. umiriti se: pri tej starosti bi se že lahko malo upokojil / ulica, vas se je upokojila / želje so se upokojile upokojèn -êna -o: upokojena učiteljica ♪
  11.      upokônčiti  -im dov. (ó ȏ) star. postaviti pokonci: upokončiti jambor upokônčiti se vzravnati se: vojak se je upokončil in pozdravil / nisem kar tako, se je upokončil in se udaril po prsih ♪
  12.      upokoríti  -ím dov., upokóril (ȋ í) star. pokoriti, podrediti: upokoriti sosednje države; upokoriti uporno mesto / napadalca je upokoril s pištolo ugnal, ukrotil ♪
  13.      upòr  -ôra m (ȍ ó) 1. glagolnik od upreti se, upirati se: zlomiti otrokov upor / ekspr. v njem se je porodil upor 2. dejavnost, s katero se kdo upre, upira: upor izbruhne, se izjalovi, zajame vso deželo; organizirati, streti, voditi upor; knjiž. netiti upor; ekspr. potlačiti, zadušiti, zasejati upor; pozivati, ekspr. zapeljevati k uporu; sodelovati v uporu; krajevni upori; vojaški upor; upor proti okupatorju; upor na ladji; žarišče upora / dvigniti se v upor ♦ zgod. kmečki upori do odprave tlačanstva upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva 3. kar mora premagovati telo pri premikanju v tekočini, plinu ali tekočina, plin pri premikanju v ceveh: upor se poveča, zmanjša; izračunati upor; premagovati vodni, zračni upor; upor plina 4. fiz., teh., navadno v zvezi električni upor lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka: izmeriti električni upor tuljave; žica z velikim uporom; enota električnega upora / ohmski upor zaradi katerega električna priprava, naprava oddaja toploto 5. elektr. predmet, pri katerem se izkorišča predvsem njegova električna upornost: izdelovati upore; vstaviti upor; vezava uporov; upori in tuljave / drsni upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti; grelni upor ki pri prehodu električnega toka oddaja toploto za gretje; odvodni upor med vodniki in zemljo za odvajanje statične elektrike; plastni upor katerega upornost tvori tanka plast prevodne snovi na izolirnem materialu; spremenljivi upor ♪
  14.      uporába  -e ž (ȃ) glagolnik od uporabljati ali uporabiti: a) prepovedati uporabo poti; z zakonom urejati uporabo zemljišča; dati komu avtomobil v uporabo; posodo po uporabi pomijemo in posušimo; prekuhati zamaške pred uporabo; dobiti dovoljenje za uporabo stavbe; vrečke za enkratno uporabo / enostavna uporaba stroja; dati navodila za uporabo b) omejiti uporabo naravnih bogastev / uporaba družbenih sredstev / uporaba znanstvenih dognanj; praktična uporaba kake teorije c) uporaba tankov v napadu; uporaba ustnika pri kajenju / uporaba zaščitnih sredstev v kmetijstvu; pospeševati uporabo računalnikov na različnih področjih č) uporaba sile, zakona za dosego pravic d) uporaba ljudskih izrazov v besedilu e) uporaba mleka za sir f) uporaba bencina za čiščenje; uporaba vode za namakanje ◊ jur. analogna uporaba zakona uporaba zakona pri vsebinsko podobnem primeru, ki ga ta zakon ureja ♪
  15.      uporáben  -bna -o prid., uporábnejši (á ā) 1. ki se da koristno uporabiti, porabiti: uporabni kosi tkanine; spravljati uporabne odpadke; uporabne vrste lesa / rezultati morajo biti uporabni; uporabne ideje // ki ima potrebne lastnosti za kak namen: vsestransko uporaben aparat; novi tip avtomobila je zelo uporaben / fant za fizično delo ni uporaben primeren; za šolo uporabne knjige // ki se da izkoriščati: uporaben padec vode; uporabni viri energije; uporabne zaloge premoga / kmetijsko uporabna zemlja obdelovalna zemlja 2. ki je v takem stanju, da se lahko uporablja: v spopadu so bili uničeni zadnji še uporabni tanki; stavba po potresu ni več uporabna 3. ki se uporablja za zadovoljevanje vsakdanjih potreb: izdelovati uporabne predmete; uporabne in okrasne rastline / uporabno raziskovanje / uporabna umetnost umetnost, katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov // katerega ugotovitve se morejo uporabiti neposredno v praksi: uporabna biologija, geologija; uporabna znanost 4. nanašajoč se neposredno na uporabo: uporabne lastnosti izdelka; biti v uporabnem stanju ◊ ekon. uporabna vrednost vrednost, ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe; jur. uporabno dovoljenje dovoljenje, da se stavba, objekt sme uporabljati za določen namen; ped. uporabno znanje znanje, ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; psih. uporabna psihologija psihologija, ki uporablja psihološka spoznanja v praksi; šol. uporabna naloga besedilo s podatki o določenem dejanskem stanju, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva; sam.: najti v trgovini kaj uporabnega ♪
  16.      uporabíti  in uporábiti -im dov. (ȋ á) 1. narediti, da kaj opravi določeno delo, nalogo in s tem zadovolji potrebe koga: papirnato embalažo lahko uporabite le enkrat; če ste kupljeni predmet uporabili, ga v trgovini ne sprejmejo nazaj / v zadnji vojni so dvakrat uporabili atomsko bombo jo vrgli; policija je uporabila orožje streljala; smem uporabiti vaš telefon sporočiti kaj po vašem telefonu; uporabiti pravilo ravnati se po njem; tega zakona v praksi še niso uporabili // narediti, da kaj prinese koristi, da rezultate: koristno uporabiti odpadke; narediti načrt, kako uporabiti odpadno vročo vodo; naloženi denar je treba uporabiti / uporabiti tuje izkušnje, znanje 2. narediti, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti: pri vlomu je uporabil različno orodje; uporabil je palico, da bi dosegel okno // narediti, da je kaj sredstvo za dosego česa: uporabil je prijazen nasmešek, da bi jo pridobil; uporabil je svoj vpliv za njegovo izvolitev / uporabiti proti kršitelju z zakonom določene ukrepe / uporabil je vsako priliko, da ga je obiskal izrabil, porabil; uporabil je njegovo slabost izkoristil, zlorabil / uporabiti kaj v korist, škodo koga 3. narediti, da kaj nastopi v sporočilu: v pogovoru je večkrat uporabil kako narečno besedo; uporabiti citat / uporabiti ločilo 4. v zvezi z za narediti, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa: uporabiti kamenje za skalnjak; uporabiti moko za kruh // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: uporabiti konja za jahanje; uporabiti letališče za pristajanje športnih letal // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za, kot izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik: uporabil ga je za kurirja, kot odposlanca; vsako malenkost uporabi za izgovor; uporabiti kaj kot dokaz ● publ. uporabiti prave prijeme pri kom pravilno ravnati s kom; ekspr. uporabiti otroka proti očetu pridobiti ga, da je njemu nasproten; ekspr. uporabiti zakonito pot za dosego pravice zakonito si prizadevati zanjo; ekspr. uporabiti koga za ščit s kom zavarovati sebe uporábljen -a -o: uporabljeni predmeti; seznam uporabljene literature; večkrat uporabljeno olje ♪
  17.      uporábljanje  -a s (á) glagolnik od uporabljati: zagotoviti si pravico do uporabljanja poti / uporabljanje kemičnih sredstev / uporabljanje atomske energije za pridobivanje elektrike / uporabljanje znanja ♪
  18.      uporábljati  -am nedov. (á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga: starega avtomobila že dolgo ne uporabljajo, zato je zarjavel; kopalnico uporabljajo gostje in domači; razkužiti predmete, ki so jih uporabljali bolniki; orodje, ki se dosti uporablja, se obrabi; imeti pravico uporabljati kaj / te čevlje uporablja le v dežju nosi; prosil ga je, če sme uporabljati njegovo kolo se voziti z njim; to pot uporabljajo vsi vsi hodijo, se vozijo po njej; ti predpisi se redko uporabljajo po njih se redko ravna; če ne boš roke uporabljal, bo oslabela delal, gibal z njo; napisati navodila, kako se stroj uporablja se ravna z njim // delati, da kaj prinaša koristi, daje rezultate: uporabljati naravna bogastva; uporabljati zbrani denar / uporabljati izkušnje, znanje 2. delati, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti: pri pomivanju uporablja krtače in krpe; uporabljati pri jedi pribor; pri prevajanju uporablja slovar; navedel je vire, ki jih je uporabljal pri pisanju knjige / v stanovanju uporabljajo copate hodijo v njih / pri zasliševanju so uporabljali različne metode / v kmetijstvu uporabljajo umetna gnojila; taki vagončki se uporabljajo v rudniku jih imajo za prevoz / tedaj so uporabljali samo orodje iz kamna imeli, poznali / ličil ne uporablja; uporablja le preizkušena zdravila // delati, da je kaj sredstvo za dosego česa: uporabljal je tudi silo, da bi ga prepričal / uporabljati izjave v svojo korist; uporabljati dokaze proti nasprotniku / uporabljati kaj za kak namen 3. delati, da kaj nastopa v sporočilu: uporabljati v govoru narečne besede; uporabljati uveljavljene strokovne izraze / uporabljati materni jezik sporazumevati se v njem 4. v zvezi z za delati, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa: uporabljati kuhano govedino za polpete; uporabljati pšenico za krušno moko; debelejše blago se uporablja za plašče // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: uporabljati kamenje za nasipanje; uporabljati plin za kuhanje; ta snov se uporablja za razkuževanje s to snovjo se razkužuje / to posodo uporabljajo za vodo za hranjenje vode / uporabljati zakon za varstvo zakonitosti // z oslabljenim pomenom, v zvezi z za, kot izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik: uporabljati denar kot menjalno sredstvo; bil mu je spremljevalec, uporabljal pa ga je tudi za tajnika; uporabljati hrastov panj kot tnalo; to olje se uporablja kot topilo ● ekspr. spretno uporablja jezik govori; ekspr. še ne zna uporabljati pameti samostojno misliti; ekspr. pogosto je uporabljal palico jih je tepel uporabljajóč -a -e: uporabljajoč različne metode, sta dobila isti rezultat; dolbsti deblo, uporabljajoč ogenj uporábljan -a -o: pogosto uporabljan izraz; dosti uporabljana bližnjica ♪
  19.      uporábnica  -e ž (ȃ) ženska oblika od uporabnik: uporabnica prostorov ♪
  20.      uporábnik  -a m (ȃ) kdor kaj uporablja glede na namenskost: obvestiti uporabnike cest o snežnih razmerah; uporabniki in lastniki kmetijskih zemljišč / približati slovar uporabnikom; uporabniki in oblikovalci strojev / uporabniki jezika / uporabniki plina, vode porabniki; uporabniki posojil jemalci ♦ jur. uporabnik stanovanja nosilec stanovanjske pravice in člani gospodinjstva, ki z njim stanujejo ♪
  21.      uporábniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na uporabnike: uporabniške zahteve glede kakovosti izdelkov ♦ elektr. uporabniški program ♪
  22.      uporábnost  -i ž (á) lastnost, značilnost uporabnega: pomen kakovosti in uporabnosti izdelkov za uveljavitev na tržišču; praktična uporabnost znanja; velika, vsestranska uporabnost usnja; uporabnost elektronike v medicini / uporabnost manjših kosov lesa / uporabnost stavbe po potresu; rok uporabnosti živila ♪
  23.      uporábnosten  -tna -o prid. (á) nanašajoč se na uporabnost, uporabo: lepotni in uporabnostni elementi izdelka / uporabnostne raziskave / razdeliti surovine v uporabnostne skupine ♦ lov. uporabnostni pes pes, ki je šolan glede na uporabo in ima izpit ustrezne stopnje; vsestranska uporabnostna tekma tekma glede na uporabnost, izurjenost psov za lov ♪
  24.      upóren  -rna -o prid., upórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se (rad) upira: pokoriti uporne meščane / uporen otrok / uporen konj; uporna čreda / uporen značaj // ki izraža, kaže upornost: uporne misli, pesmi / uporen pogled / uporen izraz obraza 2. ekspr. ki se težko oblikuje: uporni lasje; uporna snov 3. publ. nepopustljiv, vztrajen: uporna vera v lepoto; uporno zanikanje resničnosti ♪
  25.      upórnež  -a m (ọ̑) ekspr. uporen človek, zlasti otrok: ugnati uporneža; mali uporneži ♪

   80.686 80.711 80.736 80.761 80.786 80.811 80.836 80.861 80.886 80.911  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA