Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v (75.511-75.535)



  1.      stočíti  stóčim dov. ( ọ́) s točenjem spraviti skupaj: stočiti ostanke vina v en sodček; prim. iztočiti
  2.      stočíti  -ím dov., stóčil ( í) nar. skotaliti: stočiti kamen; stočiti se po bregu
  3.      stódínarski  -a -o prid. (ọ̑-) ki ima vrednost stotih dinarjev: stodinarski bankovec
  4.      stoênka  -e ž (ē) pog. tip srednje velikega osebnega avtomobila znamke Fiat: nesrečo je povzročil voznik stoenke
  5.      stóg  -a m (ọ̑) 1. visoka stožčasta kopa, kopica zlasti sena, slame: delati stoge; zložiti snopje v stog; stog sena // debelejši kol na sredi kope, kopice: na poljih so stali prazni stogi 2. nar. gorenjsko kozolec: vihar je prevrnil stog; dajati seno v stog
  6.      stógla  -e ž (ọ̑) nav. mn., nar. jermen za zavezovanje čevljev: rahljati, vezati stogle na čevljih / čevlji na stogle
  7.      stóglásen  -sna -o prid. (ọ̑-ā) ekspr. mnogoglasen: vpitje se je mešalo s stoglasnim truščem; stoglasno petje ptičev
  8.      stogotíti  -ím tudi stogôtiti -im dov., stogótil tudi stogôtil ( í; ō ) raztogotiti: fantov molk ga je še bolj stogotil; stogotil se je in udaril s pestjo po mizi
  9.      stoicízem  -zma m () 1. filoz. filozofska smer, katere vodilno etično načelo je življenje človeka v soglasju z njegovo naravo: stoicizem spada k antičnim materialističnim filozofijam; proučevati stoicizem 2. knjiž. mirnost, ravnodušnost: občudovali so njen stoicizem
  10.      stóičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na stoike ali stoicizem: stoični nazori; stoična filozofija; stoična in epikurejska šola / kazati stoično mirnost 2. knjiž. miren, ravnodušen: stoičen človek / stoično vedenje stóično prisl.: na vse gleda stoično; stoično prenašati bolečino; biti stoično miren
  11.      stóičnost  -i ž (ọ́) knjiž. mirnost, ravnodušnost: vse njegovo ravnanje je kazalo veliko stoičnost
  12.      stóik  -a m (ọ́) 1. pristaš stoicizma: grški in rimski stoiki; osnovno načelo stoikov; epikurejci in stoiki 2. knjiž. miren, ravnodušen človek: občudovali so ga, ker je bil velik stoik
  13.      stóiški  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na stoike: izpovedovati stoiške nazore / stoiška filozofija
  14.      stój  -te medm. (ọ̄ ọ̑) 1. izraža zahtevo po prenehanju premikanja: stoj, kam se ti pa tako mudi / klic vprežni živini stoj ♦ voj. četa, stoj izraža povelje za prenehanje korakanja 2. izraža zahtevo po premisleku: stojte, saj še nisem vsega povedal; sam.: železniški signal kaže stoj; prim. stati stojim
  15.      stója  -e ž (ọ́) 1. glagolnik od stati stojim: stoja ga je utrujala; dolga, nepremična stoja; stoja na eni nogi, na prstih // pokončen položaj telesa, ki se s kakim delom opira ob podlago: preiti iz stoje v sedenje / stoja na glavi, na rokah 2. vet. drža nog stoječe živali: ocenjevati stojo živali / dogasta ali oksasta stoja pri živalih z navzven ukrivljenimi nogami; iksasta stoja pri živalih z navznoter ukrivljenimi nogami; položna stoja psa pri kateri se šape dotikajo tal s celo površinošport. delati stojo stati na rokah; koračna stoja pri kateri je teža telesa enakomerno porazdeljena na obe razmaknjeni nogi
  16.      stojálce  -a s (ā) manjšalnica od stojalo: stojalce za rože; podstavki in stojalca
  17.      stojálo  -a s (á) priprava, na katero se kaj da, postavi: postaviti stojalo; mikrofon visi na stojalu; stojalo s policami / fotografsko stojalo na katero se pri fotografiranju da fotografski aparat; slikarsko stojalo; trinožno stojalo; stojalo za dežnike, rože; stojalo za note
  18.      stójčkati  -am nedov. (ọ̑) otr. stati: še malo stojčkaj; kar lepo stojčkajte in počakajte
  19.      stojéčki  prisl. (ẹ̑) nar. vzhodnoštajersko stoje, stoječ: stopila sta noter in stoječki nadaljevala pomenek
  20.      stójen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) nanašajoč se na stanje2: stojna trdnost drevja / stojna točka ∙ knjiž. teža ga dela zelo stojnega stabilnegafiz. stojno valovanje stoječe valovanje; teh. stojni vijak trajno uvit stebelni vijak stójno prisl.: stojno vzvalovani zrak ♦ šport. razovka stojno pri kateri ima telovadec eno nogo na podlagi, drugo pa visoko zanoženo
  21.      stojíšče  -a s (í) 1. kraj, prostor, kjer kdo navadno stoji, je: stojišče izvoščkov, miličnika; stojišče za ribiče / stojišče avtobusov / dobila je dve vstopnici za stojišče; dijaško stojišče za sedeži v parterju, namenjeno predvsem dijakomalp. plezati do stojišča do prostora v skalovju, kjer se plezalec lahko ustavi za oddih ali varovanje tovariša 2. lov. prostor, kjer lovec čaka divjad pri skupnem lovu: določiti stojišča; zganjati divjad proti stojiščem 3. agr. površina v hlevu, ki je potrebna za stanje in ležanje ene živali: razširiti hlev za dvajset stojišč; prazna stojišča / stojišče za konje prostor, oddelekzastar. ljudje imajo o tem različna stojišča mnenja, poglede
  22.      stójka  -e ž (ọ̑) pokončna podpora: postaviti, zamenjati stojke; podpreti poškodovane strope s stojkami; jeklena, lesena stojka / jamska stojka
  23.      stójnica  -e ž (ọ̑) mizi podobna priprava na prostem za prodajanje sadja, zelenjave, drobnih predmetov: postaviti stojnice; prodajati na stojnici; stojnice lectarjev; stojnice za zelenjavo, z rožami / ekspr. stojnice vabijo / pokrite stojnice
  24.      stojnína  -e ž () 1. pristojbina za prodajni prostor na trgu: plačati, pobirati stojnino; na živinskem sejmu so zvišali stojnino 2. pristojbina za nepravočasno naložena ali raztovorjena vozila: plačati stojnino železnici; ladijska stojnina
  25.      stójnost  -i ž (ọ́) knjiž. stabilnost: stojnost čolna; stojnost predmetov, stebra

   75.386 75.411 75.436 75.461 75.486 75.511 75.536 75.561 75.586 75.611  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA