Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v (70.861-70.885)


  1.      róžmarin  in rožmarín -a m (ọ̑; ȋ) sredozemska grmičasta rastlina z ozkimi močno dišečimi listi in drobnimi modrikastimi cveti: rožmarin diši, se posuši / pripeti fantu rožmarin vejico rožmarina; dodati golažu rožmarin vršiček rožmarina ◊ bot. divji rožmarin navadna rožmarinka; nemški rožmarin okrasna rastlina z rumenimi koški na dolgih pecljih, Santolina chamaecyparissus ♪
  2.      rožmarínček  -čka m (ȋ) 1. ekspr. manjšalnica od rožmarin: rožmarinček se je posušil 2. agr. drobnejše kiselkasto jabolko rožnato rumene barve: zreli rožmarinčki ♪
  3.      rožmarínka  -e ž (ȋ) bot., navadno v zvezi navadna rožmarinka močvirska grmičasta rastlina s suličastimi listi in visečimi rdečkastimi cveti, Andromeda polifolia ♪
  4.      róžnat  -a -o prid. (ọ̑) 1. podoben barvi mareličnega cveta, bledo rdeč: rožnat papir; rožnata svetloba; rožnate vrtnice; rožnato nebo; bledo, temno rožnat / dekle rožnatega obraza; rožnati dojenčkovi prsti / rožnata barva / od zadrege je postala rožnata je lahno zardela 2. ekspr. za človeka zelo ugoden, prijeten: takrat nismo bili v rožnatem položaju; to so rožnati upi; razmere niso rožnate / pesn. rožnate sanje // olepšan, optimističen: rožnato gledanje na kaj; sestavljati rožnata poročila ● ekspr. gledati kaj v rožnati luči, skozi rožnata očala lepše, kot je v resnici; ekspr. biti rožnate volje veselo razpoložen; dekle v rožnatem krilu rožastem róžnato prisl.: vse gleda, vidi rožnato; rožnato ožarjeni vrhovi / piše se narazen ali skupaj: rožnato bel ali rožnatobel; rožnato rdeč; rožnato zlat ♪
  5.      róžnica  -e ž (ọ̑) 1. knjiž., redko (cvetlični) lonec: pelargonije v rožnicah 2. nar. zahodno praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki šmaren: to je bilo že po rožnici ◊ bot. rožnice lesnate in zelnate rastline z navadno dvojnim cvetnim odevalom in suhimi ali omesenelimi plodovi, Rosaceae ♪
  6.      róžnica  tudi rožníca -e ž (ọ̑; í) zool. koščen izrastek na glavi, iz katerega zraste rog: rog in rožnica goveda ♪
  7.      róžnik  -a m (ọ̑) 1. star. junij: bilo je sredi rožnika / (meseca) rožnika vse cvete 2. agr. boljši krompir domače sorte z rožnato lupino in belim ali rožnatim mesom: saditi rožnik / pozni, zgodnji rožnik ♪
  8.      rožnína  -e ž (ȋ) zastar. roževina, roženina: odrezati odvečno rožnino na kopitu ♪
  9.      rožnopŕst  -a -o prid. (ȓ r̄) knjiž., v zvezi z zarja rožnat: opevati rožnoprsto zarjo ♪
  10.      rožnopŕsten  -tna -o prid. (ȓ) knjiž., v zvezi z zarja rožnat: verzi o rožnoprstni zarji ♪
  11.      ŕrr  medm. (ȓ) 1. posnema ropot, drdranje: rrr, je podrsal z avtomobilčkom 2. posnema renčanje: izpod mize se je oglašalo: rrr, rrr, hov, hov ♪
  12.      ŕsk  [tudi rǝ̀sk] medm. (ȓ; ǝ̏) 1. posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju: potegnil ga je za rokav, in rsk; rsk, rsk, škriplje pod nogami 2. posnema glas rezila: pograbila je škarje: rsk, rsk in težka kita ji je ostala v roki ♪
  13.      ŕt  -a m (ȓ ŕ) skrajni, navadno ozki, skalnati del polotoka, otoka: objadrati rt; rti, kleči in čeri / Rt dobre nade ∙ star. rt kopja konica ♪
  14.      ŕtast  -a -o prid. (ŕ) podoben rtu: rtasta njiva sredi travnikov ∙ knjiž. rtasta brada koničasta, štrleča ♦ arheol. rtasta fibula zaponka z lokom, na katerem so navadno tri izboklinice ♪
  15.      rtíči  -ev m mn. (í ȋ) nar. gorenjsko kratke sani za spravljanje lesa, sena v dolino: navoziti hlode z rtiči ♪
  16.      rtína  -e ž (í) nar. odebeljeni del debla nad panjem; ritina: rtina podrtega drevesa ♪
  17.      rubáška  -e ž (ȃ) v ruskem okolju široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom: nositi rubaško; temno modra rubaška; platnena rubaška / ruska rubaška ♪
  18.      rúbelj  -blja m (ú) denarna enota Sovjetske zveze: cena v rubljih / ruski rubelj // bankovec ali kovanec v vrednosti te enote: menjati rublje ◊ num. srebrni rubelj ruski srebrnik, kovan v 18. in 19. stoletju ♪
  19.      rúbež  -a m (ȗ) popis dolžnikovih premičnin, s prodajo katerih se poplača njegov dolg: opraviti rubež; predlagati, preprečiti rubež // odvzem tako popisanih premičnin: odložiti rubež; rubež osebnih dohodkov, živine / izterjati z rubežem ♦ jur. priključni rubež rubež že zarubljenih stvari v korist istega ali drugega upnika; rubež terjatve prepoved, s katero se dolžnikovemu dolžniku prepove poravnava terjatve, dolžniku pa razpolaganje s to terjatvijo ♪
  20.      rúbežen  -žni ž (ȗ) star. rubež m: rubežen živine / izterjevati z rubežnijo ♪
  21.      rúbežnik  -a m (ȗ) uradna oseba, ki opravi rubež: rubežniki so odgnali kravo; spopad med rubežniki in vaščani ♪
  22.      rubídij  -a m (í) kem. mehka lahka kovina, ki se na zraku vžge, element Rb: rubidij in cezij ♪
  23.      Rúbikon  -óna in -a m (ȗ ọ̑; ȗ) reka, ki je rimski vojskovodje ob vrnitvi s pohodov niso smeli prekoračiti z vojsko: Cezar je kljub prepovedi šel z vojsko čez Rubikon ∙ knjiž., ekspr. treba je prekoračiti Rubikon storiti odločilno dejanje ♪
  24.      rúbikon  -óna in -a m (ȗ ọ̑; ȗ) publ. meja, mejnik: prekoračiti rubikon / vesoljci so leteli čez vse časovne rubikone ♪
  25.      rubín  -a m (ȋ) drag kamen rdeče barve: prstan z rubinom; njene ustnice so bile kakor rubin ♪

   70.736 70.761 70.786 70.811 70.836 70.861 70.886 70.911 70.936 70.961  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA