Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
v (67.711-67.735) 
- proudhonízem -zma [prudo-] m (ȋ) soc. socialnopolitična smer, ki zlasti odklanja lastnino in državo, imenovana po Proudhonu ♪
- próza -e ž (ọ̄) 1. lit. izrazna oblika, za katero je značilen navaden, ne po posebnih obrazcih urejen jezik: proza in verz / drama je pisana deloma v prozi / pesem v prozi 2. lit. literarno ustvarjanje v taki obliki, pripovedništvo: proza in poezija / utemeljitelj slovenske proze // dela v taki obliki: brati, pisati, prevajati prozo / esejistična, lirična, pripovedna, ritmizirana proza / nova zbirka krajših proz proznih del 3. knjiž., ekspr. vsakdanjost, navadnost: hotel je ubežati prozi svojega življenja / njun zakon je postal navadna proza ♪
- prózahóden -dna -o prid. (ọ̑-ọ̑) publ. ki je, se navdušuje za Zahod: prozahodna vlada / prozahodna miselnost ♪
- prozáičen -čna -o prid. (á) knjiž. vsakdanji, navaden: iz prozaičnega dovtipa je naredil veselo dogodivščino; prozaičen način življenja / ekspr. njegove pesmi so zelo prozaične, skoraj banalne ∙ ekspr. ne bodi tako prozaičen plehek, pust prozáično prisl.: prozaično misliti ♪
- prozáičnost -i ž (á) knjiž. lastnost, značilnost prozaičnega: prozaičnost in ozkost njihovega življenja; njena pisma so ga presenečala s svojo prozaičnostjo / pesnik se izgublja v prozaičnosti ♪
- prozáik -a m (á) 1. lit. kdor piše prozna dela, pripovednik: razvil se je v vidnega in plodovitega prozaika 2. ekspr. plehek, pust človek: ne bodi tak prozaik ♪
- prozaíst -a m (ȋ) kdor piše prozna dela, pripovednik: bil je pesnik, dramatik in prozaist; prozaisti povojnega obdobja ♪
- prozaístika -e ž (í) knjiž. proza: ta pisatelj sodi v vrh sodobne prozaistike / prozaistika mlajših avtorjev ♪
- prozaizácija -e ž (á) knjiž. pojav, da postane kaj prozaično, vsakdanje: prozaizacija pesniškega izraza ♪
- prózen -zna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na prozo: prozni jezik, stil / izšla je nova prozna zbirka; prozno delo / prozni pisatelj ♪
- prozódičen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na prozodijo: prozodične značilnosti jezika / prozodična načela poezije / prozodična pravila ♪
- prozodíja -e ž (ȋ) lit. nauk o dolžini zlogov in o naglaševanju v verzu: pravila prozodije / prozodija protestantske pesmi ♪
- prozóren -rna -o prid., prozórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki prepušča svetlobo: prozoren lak, papir; tanka, prozorna tkanina; žuželka s prozornimi krili; posoda iz prozornega stekla; to blago je zelo prozorno / prozoren oblak / ekspr.: koža bolnikovega obraza je bila skoraj prozorna; njeni prstki, beli in prozorni, so zadrhteli // ekspr. jasen, zelo čist: prozorno nebo; tu je morje zelo prozorno / večer je bil tih in prozoren 2. ekspr. ki se da z lahkoto spregledati: tvoji nameni so prozorni prozórno prisl.: prozorno ga je pogledala ♪
- próžen -žna -o prid., próžnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki začasno, dokler deluje sila, spremeni svojo obliko: prožen les; prožne stene žil / njena koža je bila sveža in prožna 2. ki se da upogibati, pregibati: prožni sklepi; prožne kosti 3. lahkoten, gibčen: hodila je vzravnano in s prožnimi koraki / ekspr. je bistre glave in prožnega duha 4. ekspr. sposoben prilagajati se času, razmeram: prožni predpisi; prožna poslovna politika; prožno stališče / prožen človek človek, ki se v vsaki situaciji znajde, se prilagodi ● ekspr. on ima prožno hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami; poljud. prožno pero vzmet v obliki ploščate palice, strok. listna vzmet ◊ šport. prožna deska; prožna ponjava telovadno orodje, na katerem se poskakuje po močni tkanini, napeti na okvir próžno prisl.: prožno hoditi ♪
- próženje -a s (ọ́) glagolnik od prožiti: proženje pasti / daljinsko, ročno proženje / proženje plazov / otrokovo proženje roke k materi ♪
- prožéti -žmèm stil. -žámem dov., prožmì prožmíte in prožêmi prožemíte; prožél; nam. prožét in prožèt (ẹ́ ȅ, á) zastar. prepojiti: megle so vse prožele z mokroto / prožeti mladino z naprednimi idejami prežeti prožét -a -o: biti prožet z idejo humanizma ♪
- prožílec -lca [tudi u̯c] m (ȋ) knjiž. sprožilec: vojak je položil prst na prožilec, pomeril in ustrelil / fotograf je pritisnil prožilec ♪
- prožílnik -a m (ȋ) teh. vzvod pisalnega stroja, s katerim se sproži premik voza v levo ♪
- prožílo -a s (í) knjiž. sprožilo: prožilo pri pasti / fotograf je pritisnil na prožilo / prislonil je puško k licu in dal prst na prožilo na sprožilec, na petelina / morda je pomanjkanje hrane prožilo selitvenega nagona ptic ♦ voj. vzvod za sprožitev udarne igle pri strelnem orožju ♪
- prožína -e ž (í) star. vzmet: iz žimnice so molele zarjavele prožine ♪
- prožíti in próžiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, povzročati, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: prožiti s snegom obtežene veje 2. z dotikom, sprostitvijo spravljati a) v delovanje: prožiti alarmne naprave / prožiti fotografski aparat / prožiti puške / prožiti strele streljati b) v gibanje, premikanje: prožiti hlode po drči; plazovi se prožijo / prožiti puščice 3. knjiž., ekspr. vzbujati, povzročati: taka doživetja prožijo v človeku umetniški navdih 4. star. iztegovati: prožiti roke k materi ● star. prožiti komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; star. iz gradiva se proži zanimiva ugotovitev se kaže ♪
- próžnost -i ž (ọ́) 1. lastnost prožnega telesa ali snovi: prožnost jekla / s starostjo koža izgublja svojo prožnost 2. lastnost gibljivega dela telesa: prožnost prstov, sklepov; prožnost v kolenih 3. lahkotnost, gibčnost: prožnost hoje 4. ekspr. sposobnost prilagajati se času, razmeram: prožnost stališča ◊ fiz. meja prožnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa ♪
- próžnosten -tna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na prožnost: prožnostne lastnosti tkanine / prožnostna sila ♦ fiz. prožnostni modul količina, ki pove, kako sila pri raztezanju spremeni obliko telesa ♪
- pŕsa pŕs s mn. (r̄) pog. prsi: izbočiti prsa; krogla mu je prestrelila prsa ◊ gastr. nadevana telečja prsa ♪
- prsàt -áta -o prid. (ȁ ā) ekspr. ki ima velike prsi: prsata ženska ♪
67.586 67.611 67.636 67.661 67.686 67.711 67.736 67.761 67.786 67.811 
