Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v (66.336-66.360)


  1.      prienáčiti  -im dov. (á ȃ) knjiž. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: prienačiti upravno ureditev dežele drugim deželam / temu delavcu bi težko koga prienačili težko bi mu našli enakega, enakovrednega; njemu se ne morem prienačiti ∙ knjiž., redko prienačiti se življenju domačinov prilagoditi se ♪
  2.      prifáren  -rna -o prid. (ȃ) zastar. župnijski, faren: prifarna cerkev / prifarna šola ♪
  3.      prifrčáti  -ím dov. (á í) ekspr. frčeč prileteti: golobi so prifrčali na trg / kamen mu je prifrčal mimo ušes / pog. prifrčati z letalom pripeljati se ♪
  4.      prifrfotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) frfotaje prileteti: ptice so prifrfotale in sedle na drevo / ekspr. prifrfotala je v sobo lahkotno, hitro prišla ♪
  5.      prifŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) ekspr. zavihati: prifrkniti brke / ko je to slišal, je malo prifrknil nos prifŕknjen -a -o 1. deležnik od prifrkniti: ima nekoliko prifrknjen nos 2. čudaški, neumen: prifrknjen človek; ta ženska je precej prifrknjena / prifrknjeno govorjenje ♪
  6.      prifŕknjenec  -nca m (ȓ) slabš. čudaški, neumen človek: to lahko stori samo tak prifrknjenec, kot si ti ♪
  7.      prifŕknjenost  -i ž (ȓ) slabš. čudaštvo, neumnost: zaradi prifrknjenosti so ga odpustili / to so same prifrknjenosti ♪
  8.      prifrléti  -ím dov. (ẹ́ í) nav. ekspr. frleč prileteti: metulj je prifrlel na cvet ♪
  9.      prifúliti se  -im se dov., tudi prifulíla se (ú ū) pog., ekspr. naskrivaj priti: prifulil se je v sobo ♪
  10.      prigábiti  -im dov. (á ȃ) redko, z dajalnikom prignusiti, pristuditi: prigabiti otroku laž / jed se mu je prigabila / tako prazno govorjenje se mu je prigabilo ♪
  11.      prigalopírati  -am dov. (ȋ) v galopu priti: konj je prigalopiral na cilj / prigalopirati na konju domov ♪
  12.      priganíti  in prigániti -em dov. (ȋ á) redko zapogniti: tkanino na koncu priganemo in naredimo rob ♪
  13.      priganjáč  -a m (á) 1. kdor priganja, goni živino: priganjači pokajo z biči; priganjači mul; slišalo se je vpitje priganjačev 2. slabš. kdor zahteva, poskuša doseči, da kdo hitreje dela: na delu so jim dali priganjača / nadzornik je bil pravi priganjač / politični, režimski priganjači agitatorji 3. redko kdor goni divjad pred stojišče lovca; gonjač: lovci so ga najeli za priganjača ♪
  14.      priganjálec  -lca [u̯c] m (ȃ) knjiž. priganjač: slišati je bilo kričanje priganjalcev ∙ knjiž. priganjalec divjačine gonjač ♪
  15.      prigánjanje  -a s (ȃ) glagolnik od priganjati: slišati je bilo priganjanje voznikov / priganjanje delavcev / priganjanje k delu / vsak ukaz je izpolnil brez priganjanja ♪
  16.      priganjáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na priganjače: priganjaški človek / priganjaško ravnanje priganjáško prisl.: priganjaško vpiti nad delavci ♪
  17.      prigánjati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da se kdo hitreje giblje, premika: voznik priganja vole; priganjati konja v tek; priganjati z bičem, s palico / hodila sta tako počasi, da ju je moral priganjati 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo bolj aktiven: starši ga opominjajo in priganjajo, pa nič ne pomaga; stal jim je zmeraj za petami in jih priganjal; drug drugega priganjajo / razmere nas priganjajo // zahtevati, poskušati doseči, da kdo hitreje dela: nadzornik jih neprestano priganja; če jih ne bi priganjal, bi delo ne bilo opravljeno; priganjati pri delu // z besedami, navadno ostrimi, poskušati doseči, da bi kdo kaj storil, delal: priganjati otroke k delu, učenju; izpij, potem pa greva, ga je priganjal / priganjati koga v posteljo naganjati ● ekspr. čas nas že spet priganja morali bomo hiteti; ekspr. košnja nas priganja treba bo začeti kositi; nar. vzhodno oče je bil pri plugu, sin pa je priganjal (krave) poganjal, vodil; redko priganjati lovcem divjad goniti priganjáje: priganjaje živino, je pripeljal na vrh klanca priganjajóč -a -e: žvižgal si je, priganjajoč konje z bičem; slišali so se priganjajoči glasovi ♪
  18.      prigaráti  -ám dov. (á ȃ) nav. ekspr. z garanjem priti do česa: vse, kar imajo, so prigarali in pristradali; hišo si je prigaral s težkim delom v tujini prigarán -a -o: prigaran denar ♪
  19.      prigáziti  -im dov., prigázila in prigazíla; prigážen tudi prigázen (á ȃ) gazeč priti: planinci so prigazili do koče, pod steno; prigaziti po blatu, snegu ♪
  20.      prigíb  -a m (ȋ) knjiž., redko mig, migljaj: prekinila jo je s prigibom glave ● zastar. v prigibu vam pošiljam članek v prilogi ♪
  21.      priglàs  -ása m (ȁ á) 1. knjiž., redko prijava: zbirati priglase za potovanje 2. zastar. naglas, poudarek: besede s priglasom na prvem zlogu / slovensko je govoril s tujim priglasom ● knjiž., redko govoriti s priglasom ironije s prizvokom ♪
  22.      priglásen  -sna -o prid. (ā) knjiž. prijaven: priglasni rok / priglasni urad ♪
  23.      priglasítelj  -a m (ȋ) knjiž. prijavitelj ♪
  24.      priglasíti  -ím, tudi priglasíti in priglásiti -im dov., priglásil (ȋ í; ȋ á) 1. sporočiti pristojnemu organu, osebi pripravljenost za kako dejanje, sodelovanje: prosil ga je, naj ga priglasi k izpitu; priglasiti se za izlet / prostovoljno se priglasiti v vojsko / priglasiti se za kurirja / priglasiti se k besedi 2. knjiž. javiti, prijaviti: priglasiti prireditev; priglasiti zadevo občini / priglasiti odsotnost v treh dneh 3. knjiž. najaviti, napovedati: priglasil ga je ravnatelju; priglasiti se za obisk; priglasil se je že včeraj priglasíti se, tudi priglasíti se in priglásiti se knjiž. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv; javiti se: priglasiti se sodišču zaradi dedovanja ● knjiž. ob popisu se je priglasila za Slovenko se je izrekla; v društvo se je priglasilo okrog sto novih članov vpisalo priglašèn -êna -o tudi priglášen -a -o: priglašen k izpitu ♪
  25.      priglásnica  -e ž (ȃ) knjiž. prijavnica: izpolniti priglasnico; priglasnica za vpis ♪

   66.211 66.236 66.261 66.286 66.311 66.336 66.361 66.386 66.411 66.436  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA