Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v (66.261-66.285)


  1.      pričofotáti  -ám dov. (á ȃ) čofotajoč priti: otroci so pričofotali iz vode / race pričofotajo k bregu ♪
  2.      pričŕniti  -im in pričrníti -ím dov., pričŕnil (ŕ; ȋ í) nar. dolenjsko povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga; očrniti: nekdo nas je pričrnil ♪
  3.      pričujóč  tudi pričujòč -óča -e prid. (ọ̄ ọ́; ȍ ọ́) 1. ki je v določenem času na določenem mestu; navzoč: med pričujočimi fanti ni bilo mlinarjevega sina; žal mu je bilo, da ni bil pričujoč // publ., s prislovnim določilom ki je, obstaja kje: ta problem je še vedno pričujoč; povsod pričujoča želja po napredku ∙ publ. ta misel je pričujoča v vsem pisateljevem delu se kaže; ekspr. policija je bila povsod pričujoča je vse nadzirala 2. publ. pravkar omenjen, ta: pričujoči zbor bo razpravljal tudi o tem; pričujoča knjiga, zbirka; avtor pričujočega dela; sam.: pričujoči so ob tem prizoru onemeli; seznanil ga je s pričujočimi ♪
  4.      pričujóčnost  -i ž (ọ́) knjiž. navzočnost: moti jih njegova pričujočnost; ni se zavedal očetove pričujočnosti / v pričujočnosti neznanca ni mogel govoriti ∙ knjiž. pričujočnost duha prisebnost ♪
  5.      pričút  -a m (ȗ) knjiž. čutna zaznava brez stvarne podlage: prisluhi, prividi in pričuti ♪
  6.      príd  -a m (ȋ ȋ) 1. star. korist: tak človek lahko naredi več kvara kot prida; to ne prinaša nobenega prida / dela samo za svoj prid 2. v prislovni rabi, v zvezi v prid izraža usmerjenost koristi glagolskega dejanja: delati v prid skupnosti; govoriti komu v prid; obrniti kaj v svoj prid / to ni v prid njegovemu položaju mu ne koristi; publ. zaposlenost se je povečala v prid kvalificiranim delavcem zaposlenost kvalificiranih delavcev se je povečala // v zvezi s pridom koristno: s pridom izkoriščati, uporabiti / na teh tleh s pridom gojijo buče uspešno ● star. to podnebje mu ni bilo k pridu ni bilo ugodno zanj, mu ni prijalo; star. pri delu sta bila bolj v napotje kot k pridu delo sta bolj ovirala kot pospeševala ♪
  7.      príd  -i ž (ȋ) zastar. korist: z njim ne bo posebne pridi / dela v njegovo prid ♪
  8.      prída  prid. neskl. (í) nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno z nikalnico dober: ni prida človek; fant ni prida, zato se ne druži z njim / kot delavec ni prida / njiva ob potoku ni ravno prida / tako blago ni prida / ta knjiga ni dosti prida, ni nič prida je precej slaba; ni kaj prida ženska je ničvredna, malovredna; to sadje je malo prida je slabo ∙ star. če ni prida za to delo, ga odslovite sposoben, primeren; naglica ni nikjer prida ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka prída prisl., v nikalnih stavkih dosti: žito ni prida obrodilo; to ne bo prida vredno / nima prida zemlje / ni se kaj prida spremenil nič se ni; nič prida ni zaslužil; star. nič prida ni storil v življenju nič dobrega, koristnega; sam.: iz njega ne bo nikoli nič prida ♪
  9.      pridájati  -am nedov. (ȃ) redko dodajati: jemati in pridajati / pridajati slovenskim izrazom latinske oznake / gube so mu pridajale poseben izraz dajale ● publ. gibanju so pridajali majhen pomen pripisovali ♪
  10.      prídanič  -a m (í) ekspr. ničvreden, malovreden človek: družiti se s pridaniči; lenuh je in pridanič ♪
  11.      pridátek  -tka m (ȃ) 1. kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: potresti pridatke med plasti krompirja; primesi in pridatki ♦ arheol. grobni pridatek predmet, ki so ga dali pokojniku v grob 2. glagolnik od pridati: dobiti barvne odtenke s pridatkom različnih množin bakrovih spojin ♪
  12.      pridáti  -dám dov., 2. mn. pridáste in pridáte; pridál (á) dodati: pridati na rezance zrezano drobovino / k vsoti boš moral še malo pridati / pridati k imenu naslov dati / da bi popravil neprijeten vtis, je hitro pridal: Seveda ne smemo vzeti tega preveč resno ● pog. ne kaže vsega verjeti, ljudje radi tudi kaj pridajo si izmislijo pridáti se nar. pristajati: polhovko je imel pomaknjeno na stran, kar se mu je pridalo ∙ nar. pridalo bi se, da bi se malo ustavili dobro bi nam delo pridán -a -o: pridana snov ∙ poročilu je pridan zapisnik o zaslišanju priložen ♪
  13.      pridehtéti 1 -ím [dǝh tudi deh] dov., pridehtì tudi pridêhti (ẹ́ í) knjiž. pridišati: vonj ciklame je pridehtel v sobo ♪
  14.      pridehtéti 2 -ím [dǝh tudi deh] dov., pridehtì tudi pridêhti (ẹ́ í) nar. prisopihati: ko je pridehtela vrh griča, se je ozrla nazaj ♪
  15.      pridejáti  -déjem dov., tudi pridém; 2. mn. pridéjete tudi pridéste, 3. mn. tudi pridejó; pridéj in pridèj; pridejál (á ẹ̑) star., navadno kot deležnik na -l dodati: pridejati testu jajca / zdaj se tako ne da spremeniti, je pridejal ● star. govori resnico, ničesar ne smeš pridejati si izmisliti prideján -a -o: pridejana snov ♪
  16.      pridélati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) pridobiti z gojenjem rastline, rastlin: pridelati krompir in zelenjavo; sadja pridelajo le za domačo porabo; pridelati dovolj žita / vino pridelajo doma // pridobiti z gojenjem česa sploh: pridelali so dosti medu; pridelati dovolj mesa, mleka // z delom pridobiti, prislužiti: jé kruh, ki so ga drugi pridelali / knjiž. s trudom pridelati rudo pridobiti; ekspr. pridelati izgubo narediti ● redko za hišo je pridelal še garažo prizidal; pog., šalj. še otroka bosta pridelala spočela pridélan -a -o: doma pridelano vino ♪
  17.      pridélek  -lka m (ẹ̑) 1. kar se pridobi z gojenjem rastline, rastlin: pospraviti, prodati, shraniti pridelke; žito, sadje in drugi pridelki / gozdni, kmetijski, poljski pridelki // kar se pridobi z gojenjem česa sploh: med in drugi čebelarski pridelki / maslo je domač pridelek izdelek 2. ed. kar se pridela v (enem) letu, v (eni) sezoni: prodati ves pridelek; spravljanje jesenskega pridelka; neurje jim je uničilo pol pridelka / letošnji sadni, vinski pridelek / doseči rekorden pridelek pšenice; slab pridelek krompirja ♦ ekon. hektarski pridelek 3. glagolnik od pridelati: hiter pridelek prvovrstne topolovine / brinovec domačega pridelka ♪
  18.      pridelíti  -ím dov., pridélil (ȋ í) star. z odločbo postaviti koga na kako mesto, položaj; dodeliti: pridelili so ga naborni komisiji za pisarja / pridelili so ga drugemu polku ● star. pridelili so mu delo na vrtu določili, dali prideljèn -êna -o: fant je bil prideljen drugi četi ♪
  19.      príden 1 -dna -o prid., prídnejši (í ȋ) 1. ki rad, dosti dela: priden delavec, pomočnik; gospodinja je pridna in skrbna; videti je priden; priden je kot mravlja zelo; ekspr. priden je, da je veselje zelo / ekspr. pridne roke / biti moramo pridni, če hočemo delo pravočasno končati potruditi se moramo // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za ki ima željo, voljo za kako opravilo: biti priden za delo, hojo; za pisanje ni preveč pridna / ekspr. te rože so pridne za cvetenje rade cvetijo 2. ki izpolnjuje dolžnosti, zahteve: pridni učenci; hčerka je zelo pridna, sin pa ne; na vajah, pri delu, v šoli je priden / pes je priden in ubogljiv / kot pohvala priden, sinko // ki ne povzroča neprijetnosti, nevšečnosti: dojenček je priden; otroci so bili dopoldne še kar pridni; ni preveč priden, rajši nagaja / kot poziv: priden bodi, če ne boš tepen; bodite pridni, dokler se ne vrnem / pridna dekleta so v tem času že doma ● knjižnica ima nekaj pridnih bralcev vnetih, vztrajnih; ekspr. pridni Janezek človek dobrega, pozitivnega značaja; ekspr. ta je pa priden pivec zelo rad pije; ekspr. ali je kaj priden? Priden je, kadar spi ni priden prídno prislov od priden: pes ga je pridno čakal; pridno delati, se učiti // ekspr. velikokrat, pogosto: pridno jim je nalival kozarce; pridno jih je obiskovala / voda pridno curlja neprenehoma; pridno so jedli in pili dosti; kokoši pridno nesejo; sam.: pridnemu ni treba stradati ♪
  20.      prideríja  -e ž (ȋ) knjiž. pretirana sramežljivost, preobčutljivost: očitajo mu malomeščansko priderijo; farizejstvo in priderija ♪
  21.      pridéti  -dénem dov., pridêni prideníte (ẹ́) star. dodati: prideti praženi čebuli malo gob / prideti dozdajšnjim predlogom še enega / tu jih imaš, je nepričakovano pridela ♪
  22.      prídiga  -e ž (í) 1. rel. govorno podajanje vsebinsko zaokrožene verske snovi: poslušati pridigo; molitev pred pridigo / nedeljska pridiga; pridiga na gori Kristusov govor, ki vsebuje povzetek krščanskega moralnega nauka // besedilo za tako podajanje: knjiga pridig 2. ekspr. (vsiljivo) dajanje naukov: vse pridige nič ne pomagajo; le obdrži svojo pridigo zase // opominjanje, oštevanje: za vsak prestopek je moral poslušati pridigo; zaslužil si pridigo ♪
  23.      prídiganje  -a s (í) glagolnik od pridigati: maševanje in pridiganje / težko poslušam njeno pridiganje ♪
  24.      prídigar  -ja m (í) 1. rel. duhovnik, ki pridiga: poslušati pridigarja / biti dober pridigar znati dobro pridigati // v protestantskem okolju kdor poklicno ali nepoklicno pridiga: popotni pridigar; izgon protestantskih pridigarjev; Dalmatin je dobil službo pridigarja v Ljubljani 2. ekspr., s prilastkom kdor se zavzema za kako idejo, nazor: ideološki pridigarji; biti pridigar morale; pridigar proti alkoholizmu ● ekspr. poznali so ga, da je pridigar da rad (vsiljivo) daje nauke ♪
  25.      prídigarski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na pridigarje ali pridigarstvo: pridigarska služba / pridigarska primera / ekspr. govoriti s pridigarskim glasom slovesnim, privzdignjenim ♪

   66.136 66.161 66.186 66.211 66.236 66.261 66.286 66.311 66.336 66.361  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA