Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v (651-675)


  1.      vejáča  -e ž (á) nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica: z vejačo metati zrnje proti vetru ♪
  2.      vejálnica  -e [u̯n tudi ln] ž (ȃ) 1. vejalnik: stresti žito v vejalnico; ropot vejalnice 2. nekdaj lesena, lopati podobna priprava za vejanje; velnica: z vejalnico metati žito v kot skednja ♪
  3.      vejálnik  -a [u̯n in ln] m (ȃ) stroj ali naprava za odstranjevanje plev in primesi pri žitu: sito vejalnika; mlatilnica in vejalnik ♪
  4.      véjanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od vejati: vejanje žita / vejanje vetra ♪
  5.      véjarica  -e ž (ẹ̑) manjša sekira za sekanje, obsekavanje vej: z vejarico oklestiti veje ♪
  6.      véjast  -a -o prid. (ẹ̑) 1. podoben veji: vejasti okraski / rastlina z vejastimi koreninami razraslimi 2. ki ima veliko vej; vejnat: vejasto drevje véjasto prisl.: vejasto razrasel, zapleten ♪
  7.      vejàt  -áta -o prid. (ȁ ā) vejnat: vejato deblo / vejato rogovje ♪
  8.      véjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. odstranjevati pleve in primesi iz žita: vsul je žito v vejalnik in začel vejati; vejati pšenico / ročno, strojno vejati / nekdaj vejati z velnico 2. nav. 3. os., star. veti, pihati: veter veja po dolini / brezoseb. od reke je hladno vejalo // širiti se, prihajati: iz gozda veja hlad; po sobi veja prijeten vonj ♪
  9.      véjati se  -am se nedov. (ẹ̑) vejiti se: drevesce se veja / pot se veja ♪
  10.      véjavec  in vejávec -vca m (ẹ̑; ȃ) kdor veja žito: vejavci so začeli vejati ♪
  11.      véjavica  -e ž (ẹ̑) knjiž. metež: vejavica se je polegla / snežna vejavica ♪
  12.      véjen  -jna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vejo: deblo s kratkimi vejnimi štrclji / vejna pregrada ♪
  13.      vejevína  -e ž (í) les v obliki vej: oglarji so uporabljali zlasti vejevino; pokriti jamo z vejevino ♪
  14.      vejévje  -a s (ẹ̑) več vej, veje: vejevje se šibi od obilnega sadja; gosto vejevje zastira pogled / kup suhega vejevja ♪
  15.      vejévnik  -a m (ẹ̑) nar. vejnik: z vejevnikom obsekati vejo / polagati živini vejevnik ♪
  16.      véjica  -e ž (ẹ̑) 1. manjšalnica od veja: vejice se sušijo; odlomiti vejico; grm je pognal nove vejice; pušpanova, smrekova vejica / za klobuk zataknjena vejica / vejica asparagusa ∙ knjiž., ekspr. odposlanec z oljkovo vejico z namenom, pooblastilom za sklenitev miru, prijateljstva; v rokah drži palmovo vejico kot simbol zmage 2. lingv. ločilo, ki označuje priredno razmerje v besedni zvezi, loči med seboj stavke iste povedi ter pristavek, vrinek od sobesedila: napisati vejico; v nalogi manjka nekaj vejic; stava vejice 3. nav. mn., knjiž. trepalnica: ima goste, črne vejice ◊ lov. zelena vejica navadno trikraki vršiček iglavca na levi strani klobuka kot lovsko stanovsko znamenje; vejica divjadi zelena vejica, ki se položi uplenjeni veliki divjadi pri pozdravu lovini na leva pleča ali levo perut; vejica plena zelena vejica, ki si jo lovec zatakne na desno stran klobuka ob uplenitvi velike divjadi; mat. decimalna vejica grafično znamenje, ki loči enice od desetin ♪
  17.      véjicat  -a -o prid. (ẹ̑) agr. ki ima na robu daljše dlačice: vejicat venčni list; vejicata krovna pleva ♪
  18.      véjičast  -a -o prid. (ẹ̑) ki ima obliko vejice: vejičasti vzorci na blagu / vejičaste žilice ♪
  19.      vejíčje  in véjičje -a s (ȋ; ẹ̑) več vejic, vejice: rast mladega vejičja ♪
  20.      vejíti se  -ím se in véjiti se -im se nedov. (ȋ í; ẹ̑) deliti se v veje: drevo, deblo se veji / živec se veji / pot se veji ♪
  21.      véjnat  -a -o prid. (ẹ̑) ki ima veliko vej: vejnato deblo, drevo / vejnato rogovje // ki je iz vej: vejnata uta ◊ lingv. vejnata stavčna analiza stavčna analiza, pri kateri se odvisni, povezani stavčni člen zapisuje na koncu črte ♪
  22.      véjnik  -a m (ẹ̑) 1. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem: sekati veje z vejnikom 2. posušene mlade veje z listjem za krmo: položiti drobnici, srnjadi vejnik / pognojiti vinograd z vejniki ♪
  23.      vék 1 -a m (ẹ̑) 1. navadno s prilastkom daljša doba, daljše obdobje zgodovine: kamnine iz davnih vekov; proučevati pretekle veke / antični vek; prazgodovinski veki / publ. naš vek je vek tehnike naša doba je doba tehnike / veke dolg, trajajoč ♦ geol. novi, srednji, stari zemeljski vek; zgod. novi, srednji, stari vek 2. star. stoletje: od takrat je minilo že pol veka / zgodovina 19. veka ● ekspr. obljubljali so jim zlati vek zelo ugodno življenje; zastar. ves svoj vek je preživel v domači vasi vse svoje življenje; publ. društvo ni bilo dolgega veka ni dolgo obstajalo; star. tako je že od vekov od zdavnaj, zelo dolgo; star. na vek sta si dala slovo za zmeraj; vznes. na vekov veke bo slovelo tvoje ime zmeraj, vedno ♪
  24.      vék 2 -a m (ẹ̑) glagolnik od vekati: vek otroka / spet bo v hiši stok in vek ∙ žarg., lov. zajčji vek zajčje večalo ♪
  25.      véka  -e ž (ẹ́) 1. kožna guba, ki pokriva zrklo: odpreti veke; trzniti, utripati z vekami; gledati skozi priprte veke; spodnja, zgornja veka; vnetje veke / senčiti veke s pastelnimi barvami ∙ ekspr. veke so mu postale težke postal je zaspan 2. nar. vzhodnoštajersko manjša, preprosta loputna vrata: veke na svinjakih / veka pri peči ♪

   526 551 576 601 626 651 676 701 726 751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA