Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v (63.811-63.835)


  1.      potúha  -e ž (ȗ) 1. izkazovanje prevelike popustljivosti komu pri napakah, prestopkih: bil je strog in ni trpel potuhe; brez njene potuhe bi bil boljši / dajati komu potuho; dobiti potuho pri kom 2. ekspr. neodkrit, neiskren človek: vsi so sami hinavci in potuhe ♪
  2.      potúhniti se  -em se dov. (ú ȗ) nav. ekspr. 1. narediti se manj opaznega, manj vidnega: potuhnili so se in čakali pomoči; potuhniti se v jarek, travo / potuhnil se je pred ljudmi; pren. žalost v njej se je potuhnila 2. prenehati izražati, kazati svoje misli, nazore: ljudje, ki jim je zaupal, so se sedaj potuhnili; nasprotniki so se potuhnili / potuhnil se je vase postal je neodkrit, neiskren ● ekspr. otrok se je potuhnil, mati pa je mislila, da spi se je naredil, da spi potúhnjen -a -o 1. deležnik od potuhniti se: prisluškoval je, potuhnjen pred vrati 2. neodkrit, neiskren: potuhnjen človek / potuhnjena žival / potuhnjen nasmeh, pogled 3. navidezno nenevaren: potuhnjena ledeniška gmota / potuhnjen mraz, veter; prisl.: potuhnjeno gledati; žival se je potuhnjeno plazila skozi grmovje ♪
  3.      potúhnjenec  -nca m (ȗ) ekspr. neodkrit, neiskren človek: bati se potuhnjenca; neprijeten potuhnjenec ♪
  4.      potúhnjenost  -i ž (ȗ) ekspr. neodkritost, neiskrenost: njegova potuhnjenost me je zelo motila ♪
  5.      potúhtati  -am dov. (ú) pog. izmisliti si, domisliti se: ali si ti to potuhtal; vedno je potuhtal kaj zanimivega; potuhtati nov načrt // ugotoviti, spoznati: dolgo časa niso mogli potuhtati, kje je napaka ∙ pog. kmalu ga je potuhtala ugotovila, kakšen je v resnici; ugotovila, kakšen namen ima ♪
  6.      potújčenec  -nca m (ȗ) nav. ekspr. kdor je potujčen: tujci in potujčenci ♪
  7.      potújčenost  -i ž (ȗ) nav. ekspr. stanje potujčenega človeka: potujčenost in odtujenost ♪
  8.      potújčiti  -im dov. (ú ȗ) nav. ekspr. vzeti narodno zavest in znake narodnosti: ni dovolil, da bi mu potujčili otroke; del slovenske inteligence se je potujčil / potujčiti ime potújčen -a -o: potujčeno prebivalstvo ♪
  9.      potúliti se  -im se dov. (ú ū) ekspr. pritajiti se, sključiti se: pes se je potulil / potulil se je za zaveso in poslušal pogovor; pren. misli so se potulile ∙ ekspr. potuliti se iz dvorane neopazno, skrivaj oditi // postati neodkrit, neiskren: otrok se je potulil potúljen -a -o: potuljen glas; potuljen pes; prisl.: potuljeno se nasmihati ♪
  10.      potúljenec  -nca m (ū) star. potuhnjenec: bil je pravi potuljenec ♪
  11.      potúnkati  -am dov. (ȗ) pog. potopiti, pomočiti: potunkati glavo, noge v morje / sredi jezera ga je potunkal ♪
  12.      potúrčati  -am dov. (ȗ) star. pobiti, potolči: vojak bi ga skoraj poturčal / včasih je otroke malo poturčal natepel ♪
  13.      potúrčiti  -im dov. (ú ȗ) narediti kaj turško: poturčiti prebivalstvo / to pokrajino so hoteli poturčiti potúrčen -a -o: poturčeno prebivalstvo ♪
  14.      potúrica  -e m (ȗ) 1. v fevdalni Turčiji poturčenec: vzgojiti v poturico 2. slabš. izdajalec, odpadnik: izdajalski poturica ♪
  15.      potúrica  -e ž (ȗ) 1. v fevdalni Turčiji poturčenec: bosanske poturice 2. slabš. izdajalec, odpadnik: izdajalska poturica ♪
  16.      poúčen 1 -čna -o prid., poúčnejši (ú) ki je usmerjen, teži k poučevanju: poučen film; poučna knjiga / poučni izlet ekskurzija; knjiž. poučni slovar enciklopedija, leksikon // iz katerega se kaj dobro spozna: ta primer je zelo poučen; poučna izkušnja poúčno prisl.: poučno razpravljati; sam.: povedal jim je marsikaj poučnega ♪
  17.      poúčen 2 -čna -o prid. (ȗ) zastar. učen, poučevalen: poučne metode / slovenščina je poučni jezik ♪
  18.      poučênje  -a s (é) star. pouk, poučitev: poučenje o zadevi ♪
  19.      poučênost  -i ž (é) stanje poučenega človeka: tega je bila kriva njihova slaba poučenost; poučenost javnosti o dogajanjih v svetu ♪
  20.      poučílo  -a s (í) zastar. navodilo, napotek: objaviti poučilo, kako zatirati kolero / to naj vam bo v poučilo pouk ♪
  21.      poučíti  -ím dov., poúčil (ȋ í) narediti, da kdo pridobi določeno znanje, vedenje o čem: poučil ga je o nastalih razmerah; dobro, podrobno poučiti člane o zadevi; o tem se je poučil iz knjig / poučila jo je, kako naj ravna dala ji je nasvet, napotke; izkušnje so ga poučile, naj ne ukrepa prehitro poučèn -êna -o: o vsem želim biti natančno in pravočasno poučen; publ. dobro poučeni krogi so novico zanikali; sam.: poučeni so že dolgo opozarjali na take razmere ♪
  22.      poúčnost  -i ž (ú) lastnost, značilnost poučnega1: poučnost literarnega dela, razstave / pisec članka večkrat zaide v poučnost ♪
  23.      poudárek  -rka m (ȃ) 1. lingv. izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini: ugotoviti, kje je poudarek v stavku; to besedo je izgovoril s poudarkom / besedni poudarek naglas / stavčni poudarek // grafično znamenje za označevanje tega; naglas: zapisati poudarek 2. kar (z govorjenjem) daje vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: s posebnim poudarkom je povedal svoje mnenje / poudarek je na vsebini, ne na obliki / dajati kaki stvari velik poudarek ♪
  24.      poudáren  -rna -o prid. (á ā) lingv. naglasen: poudarne dvojnice / poudarno znamenje ♪
  25.      poudáriti  -im dov. (á ȃ) 1. izgovoriti izrazito, s poudarkom: poudaril je vsako besedo; z ironijo je poudaril zadnje besede / poudariti besedo na prvem zlogu naglasiti 2. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: na koncu so poudarili glavno misel razprave; posebej je poudaril, da bo prišel pravočasno / pisatelj je v romanu poudaril zlasti stisko sodobnega človeka // narediti bolj izrazito, bolj opazno: poudariti obrvi, oči s šminko; z obleko je še poudarila svojo postavo poudárjen -a -o: poudarjene razlike; poudarjeni šivi na obleki ∙ ima zelo poudarjene ličnice izrazite; prisl.: spregovoril je poudarjeno; poudarjeno lirski značaj umetnosti ♪

   63.686 63.711 63.736 63.761 63.786 63.811 63.836 63.861 63.886 63.911  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA