Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

v (62.811-62.835)


  1.      ponížnež  -a m (ȋ) ekspr. ponižen človek: rekel je, da ponižneže povsod odrivajo ♪
  2.      ponížnost  -i ž (í) lastnost, značilnost ponižnega človeka: očetova ponižnost se mu upira; slabš. s svojo pasjo ponižnostjo ne boste nič dosegli / ekspr. od same ponižnosti je lezel vase ♪
  3.      ponjúhati  -am dov. (ȗ) povleči vase kaj skozi nos, zlasti tobak: prosil ga je, naj mu da malo ponjuhati; ponjuhal je ščepec tobaka in kihnil // z njuhanjem porabiti: ponjuhal je že dve škatli tobaka ♪
  4.      pònk  in pônk pônka m (ȍ ó; ȏ) žarg. delovna miza, zlasti mizarska: gledal je očeta, kako dela na ponku ♪
  5.      ponôčen  -čna -o prid. (ó) nočen: nič ni motilo ponočne tišine / udeležil se je ponočnega pohoda; ponočna vožnja ga je utrujala; opazovati ponočno nebo / delati v ponočni izmeni; ponočno delo / tovarna išče ponočnega vratarja / ponočne živali ♦ zool. ponočna čaplja nočna močvirska ptica, ki dobro pleza; kvakač ♪
  6.      ponôči  prisl. (ó) v času teme od sončnega zahoda do vzhoda, ant. podnevi: ponoči ne more spati; v tovarni se dela podnevi in ponoči; ekspr. še ponoči ni miru; prišli so pozno ponoči; ob dvanajstih ponoči 24h / ekspr. podnevi in ponoči misli nanj neprenehoma / vožnja ponoči se mu zdi nevarna / za ponoči si je pripravila čaj ∙ šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; prim. noč ♪
  7.      ponočník  -a m (í) 1. ponočnjak: druži se s ponočniki in pijanci 2. veter, ki piha ponoči; nočnik: z gor je zapihal ponočnik ♪
  8.      ponočnják  -a m (á) ekspr. kdor ponočuje: bil je ponočnjak in razgrajač / neznani ponočnjaki so pobegnili, ko so zaslišali glasove; po cesti se je opotekala trojica ponočnjakov / odkar študira, je postal pravi ponočnjak, nikoli ne gre spat pred polnočjo / zajec, jazbec, jež in še nekatere druge živali so ponočnjaki hodijo okrog predvsem ponoči ♪
  9.      ponočnjákinja  -e ž (á) ženska oblika od ponočnjak: oče se je jezil nanjo, ker je bila prava ponočnjakinja / nekatere živali so ponočnjakinje ♪
  10.      ponočnjáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na ponočnjake ali ponočnjaštvo: ponočnjaški razgrajači; ponočnjaška družba; ponočnjaško popivanje ♪
  11.      ponòr  -ôra m (ȍ ó) odprtina v kraških tleh, v katero izginja voda: voda je odtekla po skritih ponorih / ponor reke ◊ elektr. kraj, prostor v polju, kamor se stekajo silnice; geogr. večja vodoravna jama, v katero teče ponikalnica ♪
  12.      ponórec  -rca m (ọ̑) zool. kuni podobna, ob vodah živeča žival, ki daje dragoceno krzno; norka: plašč, izdelan iz krzna ponorcev ♪
  13.      ponorélost  -i ž (ẹ́) ekspr. stanje ponorelega človeka: popadla ga je ponorelost / napil se je in divjal v ponorelosti ∙ ekspr. razjeziti se do ponorelosti zelo ♪
  14.      ponoréti  -ím dov., ponôrel (ẹ́ í) 1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, ponori; ženska je čisto ponorela; v tej samoti bi človek ponorel / vse mesto je ponorelo ob njegovem prihodu 2. ekspr., v zvezi z od postati zelo vznemirjen zaradi močnega čustva: ponoreti od ljubezni, navdušenja, razburjenja, sreče, veselja 3. pog. postati duševno bolan: jetnik je v samici ponorel; zaradi mučenja je ponorel 4. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: avtomobil je ponorel; kazalci so ponoreli; raketa je ponorela in začela švigati sem in tja ● ekspr. ali si ponorel zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno, nerazsodno; ekspr. otroci so na travniku kar ponoreli so začeli divje, razposajeno tekati sem ter tja; ekspr. ponorel je za tisto lepotico zaljubil se je vanjo; ekspr. rekel je, da je včasih dobro malo ponoreti se (hrupno) pozabavati ponôrel tudi ponorèl in ponorél -éla -o: ponorel človek; tekali so po stanovanju kot ponoreli; vpila je kot ponorela ∙ ekspr. v ponorelem strahu se je oklenila moževe roke v zelo velikem ♪
  15.      ponoríti  -ím dov., ponóril (ȋ í) ekspr. narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna: pijača ponori človeka / njena lepota ga je ponorila ponorjèn -êna -o: otroci so bili kakor ponorjeni ♪
  16.      ponórnica  -e ž (ọ̑) geogr. kraška tekoča voda, ki ponika; ponikalnica: kraško polje z več ponornicami ♪
  17.      ponòs  -ôsa m (ȍ ó) 1. občutek velike etične, moralne vrednosti: imeti, izgubiti ponos; to je človek brez časti in ponosa; ekspr.: v njem se je vzbudil ponos; nezlomljiv, ranjen ponos / prebuditi narodni ponos / ponos ga ovira, da ne more tega storiti / s ponosom kaže na svojo preteklost; s ponosom lahko reče, da ni nikoli lagal 2. občutek velikega zadovoljstva zaradi pozitivnih lastnosti koga drugega: ko je gledal vnuka, se mu je v očeh bral ponos / taki otroci so ji v ponos; s ponosom govoriti o sinu zmagovalcu // ekspr., v povedni rabi oseba ali stvar, na katero se nanaša ta občutek: on je ponos našega mesta; otroka sta njeno veselje in ponos; ta igralska vloga je bila njegov ponos ♪
  18.      ponôsen  -sna -o prid., ponôsnejši (ó ō) 1. ki ima občutek velike etične, moralne vrednosti: zelo ponosen človek / ponosen narod // nav. ekspr. ki vsebuje, izraža tak občutek: pogledal nas je s ponosnim pogledom; njena ponosna hoja / na ponosnem čelu se je kazala skrb / to nam je povedal s ponosno odkritosrčnostjo 2. v povedni rabi, v zvezi z na zelo zadovoljen zaradi pozitivnih lastnosti a) samega sebe: če sem se spomnil na svoje ravnanje, sem bil ponosen nase / ponosen na svojo hrabrost, uspehe / ponosna je na svoje lepe lase / lahko smo ponosni na svojo preteklost / delavci so ponosni na svojo tovarno / ekspr. biti ponosen na svojo angleščino znanje angleškega jezika b) koga drugega: biti ponosen na sina 3. ekspr. mogočen, veličasten: nad nami se pne ponosni lok mostu; pred seboj je zagledal ponosne vrhove gor ponôsno prisl.: ponosno hoditi; ponosno nam je predstavila sina odličnjaka; ponosno se je trkal na prsi ♪
  19.      ponosít  -a -o prid. (ȋ) zastar. ponosen: ponosit človek / njegov nastop je ponosit / ponosita hiša ponosíto prisl.: ponosito se držati ♪
  20.      ponosíti  -nósim dov. (ȋ ọ́) z nošenjem, oblačenjem obrabiti, izrabiti: ponositi obleko, škornje / stare bluze je ponosila pod puloverjem še nekaj časa nosila; krilo bo ponosila doma ponóšen -a -o: ponošen klobuk, plašč; ponošena suknja ♪
  21.      ponosljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. izgovoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino: otroci včasih kakšno črko ali besedo ponosljajo 2. redko ponjuhati: najprej je nekoliko ponosljal, nato pa odgovoril / ponosljal je ves tobak, kar ga je imel pri sebi z njuhanjem porabil ♪
  22.      ponôsnež  -a m (ȏ) ekspr. ponosen človek: ponižneži in ponosneži ♪
  23.      ponotránjati  -am nedov. (á) knjiž. delati, da postane kaj notranje, osebno: režiser je v filmu poglabljal in ponotranjal upodobitve individualnih likov ponotránjati se postajati globok, usmerjen v notranji svet: pesnik se je v svojem drugem obdobju pisanja začel ponotranjati ♪
  24.      ponotránjenje  -a s (ȃ) glagolnik od ponotranjiti: ponotranjenje čustev; ponotranjenje in poduhovljenje ♪
  25.      ponotránjenost  -i ž (ȃ) knjiž. lastnost, značilnost ponotranjenega: ponotranjenost čustev / igralec je znal upodobiti like z resnično igralsko ponotranjenostjo ♪

   62.686 62.711 62.736 62.761 62.786 62.811 62.836 62.861 62.886 62.911  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA